Podpora in sočutje z mnogih strani

IZ DRUGIH delov Združenih držav, pa tudi iz drugih držav, so prišli prostovoljci. Med njimi je bil tudi 29-letni Tom (na sliki zgoraj), gasilec iz Ottawe v Kanadi. Za Prebudite se! je povedal: »Te dogodke sem videl po televiziji in hotel sem moralno podpreti brate gasilce v New Yorku. Tja sem se pripeljal v petek, na kraj tragičnega dogodka pa sem šel pomagat v soboto. Dali so me v tako imenovano brigado veder, saj smo ruševine odstranjevali vedro za vedrom.

Počasi smo pregledovali vsako lopato ruševin posebej in iskali predmete, po katerih bi morda lahko identificirali umrle gasilce. Našel sem orodje za odpiranje zaklenjenih vrat, pa tudi spojke za gasilsko cev. Delo smo opravljali zelo skrbno. Kakih 50 prostovoljcev je potrebovalo dve uri, da je napolnilo en tovornjak za smeti.

V ponedeljek, 17. septembra, smo iz ruševin potegnili trupla nekaterih gasilcev, ki so prejšnji torek pohiteli v zgradbo. Nikoli ne bom pozabil tega prizora: vsi reševalci so prenehali delati, sneli svoje zaščitne čelade in nekaj časa stali – v spoštovanje našim umrlim kolegom.

Ko sem gledal po prizorišču tragičnega dogodka, sem se še toliko bolj zavedel, kako minljivo je danes življenje. Navedlo me je k razmišljanju o mojem življenju, službi, družini. Kljub tveganju je moja služba zelo nagrajujoča, saj ljudem lahko pomagam in tudi rešujem življenja.«

Priče praktično pomagajo

Prva dva dni tragedije se je okrog 70 ljudi zateklo na svetovni sedež Jehovovih prič. Nekatere, ki so ostali brez svoje hotelske sobe in prtljage, so nastanili ter jim dali oblačila in hrano. Morda pa je še pomembnejše to, da so jim izkušeni krščanski starešine dali čustveno podporo.

Jehovove priče so tudi poslali opremo za pomoč v sili, pa tudi pomoč reševalno-iskalnim skupinam, ki so delale na ničelni točki, kakor so rekli prizorišču tragedije. Poskrbeli so tudi za prevoz gasilcev na kraj, kjer je potekalo reševalno delo. Ricardo (desno zgoraj), 39-letni Pričevalec in delavec pri komunali, je skupaj s stotinami drugih dan za dnem odstranjeval na tone ruševin. Za Prebudite se! je povedal: »Prizori  so bili zelo stresni, še zlasti za gasilce, ki so iskali izgubljene tovariše. Videl sem, kako so izpod ruševin potegnili enega živega gasilca. Nekega drugega gasilca je ubilo padajoče truplo. Mnogi gasilci so jokali. Premagalo me je in tudi sam sem jokal. Tistega dne nihče ni bil pogumnejši od njih.«

»Čas in nepredvidene razmere«

V tragediji je umrlo na tisoče ljudi. Med temi je najmanj 14 Prič, ki so bili na prizorišču tragedije ali v bližini. Joyce Cummings, stara 65 let in po rodu iz Trinidada, je bila naročena pri zobozdravniku blizu Svetovnega trgovinskega centra. Žal je bilo to ravno v času tragičnega dogodka. Očitno jo je premagal dim. Hitro so jo privedli v bližnjo bolnišnico, a je niso mogli rešiti. Njen primer je eden od mnogih, ki so posledica ‚časa in [nepredvidenih, NW] razmer‘. (Propovednik 9:11) Znana je bila kot zelo goreča oznanjevalka.

Calvin Dawson (glej okvir) je delal v posredniškem podjetju v 84. nadstropju južnega nebotičnika. Bil je v pisarni in je lahko jasno videl dogajanje v severnem nebotičniku, takoj zatem ko je v tega treščilo letalo. Njegov delodajalec, ki ga takrat ni bilo v pisarni, ga je poklical po telefonu, da bi izvedel, kaj se dogaja. Rekel je: »Calvin mi je skušal povedati, kaj vidi. Dejal je: ‚Ljudje skačejo!‘ Rekel sem mu, naj odide in poskrbi, da bodo šli iz pisarne tudi drugi.« Calvinu ni uspelo priti ven. Delodajalec je nadaljeval: »Calvin je bil čudovit človek in vsi smo ga spoštovali, celo tisti med nami, ki niso verni. Občudovali smo njegovo bogaboječnost in humanost.«

Med umrlimi Pričami je bil tudi James Amato (na prejšnji strani spodaj desno), oče štirih otrok in načelnik pri newyorških gasilcih. Tisti, ki so ga poznali, so rekli, da je bil  tako pogumen, da »je šel v gorečo zgradbo, čeprav so ljudje tekli stran«. Jamesa so po tem povišali v načelnika gasilskega bataljona.

Tudi Pričevalec George DiPasquale je bil gasilec s sedmimi leti delovnih izkušenj. Poročen je bil z Melisso, s katero imata dveletno hčerko Georgio Rose. Služil je kot starešina v občini Jehovovih prič na Staten Islandu. Bil je v desetem nadstropju južnega nebotičnika, ko se je ta zrušil. Tudi on je umrl, ko je skušal rešiti druge.

To sta samo dva od stotine gasilcev, policistov in reševalcev, ki so umrli, ko so pogumno skušali rešiti ljudi. Poguma teh reševalcev se ne da dovolj poudariti. Rudolph Giuliani, župan mesta New York, je kasneje dejal skupini gasilcev, ki so jih v službi povišali: »Vaša pripravljenost, da greste neustrašno naprej tudi v najbolj težavnih okoliščinah, je spodbuda vsem nam. [. . .] In nobenega [. . .] boljšega zgleda poguma ni, kot je gasilski oddelek mesta New York.«

Tolaženje

V dnevih po tragediji se je približno 900.000 Jehovovih prič po celotnih Združenih državah zelo trudilo tolažiti žalujoče. K temu jih je spodbudila ljubezen do bližnjega. (Matevž 22:39) Pri svoji strežbi so si tudi prizadevali usmeriti pozornost na edino resnično upanje za trpeče človeštvo. (2. Petrov 3:13)

Priče so k ljudem pristopali sočutno. Želeli so tolažiti na temelju Svetega pisma in posnemati osvežujoč zgled Kristusa, ki je rekel: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim [osvežim, NW]. Vzemite jarem moj nase in učite se od mene, ker sem krotek in iz srca ponižen: in najdete pokoj [osvežitev, NW] dušam svojim. Kajti jarem moj je sladek in breme moje je lahko.« (Matevž 11:28–30)

Skupinam starešin iz manhattanskih občin Jehovovih prič so dovolili na področje ničelne točke, da so se pogovarjali z reševalci in jih tolažili. Odziv je bil zelo pozitiven. Ti starešine so rekli: »Ko smo jim govorili iz Svetega pisma, so imeli solze v očeh.« Reševalci so si nabirali novih moči na neki ladji v marini. »Videti so bili tako izgubljeni, s sklonjenimi glavami, enostavno se niso mogli spoprijeti s tem, kar so videli. Sedli smo k njim in jim brali svetopisemske stavke. Zelo so se nam zahvaljevali, da smo prišli, in rekli, da so res potrebovali to tolažbo.«

Ljudje, s katerimi so Priče prišli v stik po tragediji, so pogosto želeli kaj v branje in tako so jim ti brezplačno razdelili na tisoče brošur. Med temi so bile tudi Ko vam nekdo, ki ga imate radi, umre, Ali bomo dočakali svet brez vojn in Ali je Bogu res mar za nas. Poleg tega se je posebno pozornost namenilo uvodnima sklopoma člankov v Prebudite se! »Nova podoba terorizma« (22. maj 2001) in »Spoprijemanje s potravmatskim stresom« (22. avgust 2001). Priče so mnogim pojasnili biblijsko upanje na vstajenje. (Janez 5:28, 29; Dejanja 24:15) Morda je to tolažilno sporočilo prišlo do milijonov ljudi.

Moralo bi nas navesti k razmišljanju

Ob takšnih tragedijah, kakršna je bila ta v New Yorku, bi se morali vsi zamisliti, kako živimo. Ali živimo samo za sebične težnje ali pa se trudimo osrečiti druge? Prerok Miha je vprašal: »Kaj zahteva GOSPOD od tebe, nego da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje in da hodiš ponižno z Bogom svojim?« (Miha 6:8) Ponižnost bi nas morala navesti, da v Božji Besedi iščemo resnično upanje za umrle in da v njej odkrivamo, kaj bo Bog kmalu naredil, da bodo na zemlji spet rajske razmere. Če bi radi izvedeli več o biblijskih obljubah, vas spodbujamo, da navežete stik z Jehovovimi pričami v vašem kraju. (Izaija 65:17, 21–25; Razodetje 21:1–4)

[Okvir/slike na strani 11]

TATIANINA MOLITEV

Lena, vdova Calvina Dawsona, je za Prebudite se! povedala, kako je molila njena sedemletna hčerka nekaj dni za tem, ko je izvedela, da se njen oče ne bo vrnil domov. Lena je molila in Tatiana jo je vprašala: »Ali lahko tudi jaz molim, mami?« Mama se je strinjala. Tatiana je molila: »Jehova, naš nebeški Oče, radi bi se ti zahvalili za to hrano in za ta dan življenja. In prosiva te, da bi bil s svojim duhom z mano in mami, da bi bili lahko močni. Prosiva te tudi, da bi bil s svojim duhom z očkom, da bo lahko močan, ko se vrne. In da bo, ko se vrne, dobro, da bo močan, srečen in zdrav, in da ga bova zopet videli. Po Jezusu . . . oh, in ne pozabi pomagati mamici, da bo močna. Amen.«

Lena ni bila povsem prepričana, ali je Tatiana glede očeta vse razumela, zato je rekla: »Tiana, lepo si molila. Toda ljubljena moja, ali veš, da se očka ne bo vrnil?« Tatiano je to pretreslo. »Ne bo?« je vprašala. »Ne,« je dejala mama. »Mislim, da sem ti povedala. Menila sem, da razumeš, da očka ne bo nazaj.« Tatiana je rekla: »Toda rekla si mi, da se bo v novem svetu vrnil!« Lena je končno uvidela, kaj misli njena hčerka, zato ji je rekla: »Oprosti Tatiana. Narobe sem te razumela. Menila sem, da misliš, da se bo očka vrnil domov jutri.« Lena je dejala: »Vesela sem bila, da ji je novi svet tako resničen.«