V iskanju delfinov na Novi Zelandiji

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! Z NOVE ZELANDIJE

 »JE EDINA žival, ki ljubi človeka zaradi njega samega,« je napisal grški esejist Plutarh. O kateri živali je govoril? O nobeni drugi kot o delfinu, sesalcu, ki je bližnji sorodnik kita.

Kot piše v The World Book Encyclopedii, »veliko znanstvenikov meni, da delfini skupaj s šimpanzi in psi spadajo med najbolj inteligentne živali«. Vendar kot je omenil Plutarh, ljudje delfinom niso privlačni samo zato, ker jih hranijo. Ravno nasprotno, zdi se, da veliko delfinov preprosto uživa v naši družbi. »Čeprav morda delfin ne potrebuje človeka,« piše v knjigi Mysteries of the Deep, »je radoveden in verjetno uživa v opazovanju naših norčij, prav kakor mi v njegovih.« Od 32 vrst morskih delfinov živijo na Novi Zelandiji 4: navadni delfin, velika pliskavka, temni pisani delfin in najmanjši delfin na svetu, novozelandska kratkogobčna pliskavka. *

Slikovito obalno področje Nove Zelandije, Zaliv otokov, je bogato z delfini. Zelo si ga želimo ogledati, zato z ladjo odplujemo iz mesta Russell. Vodnica nam pove, da lahko poleg velike pliskavke in navadnega delfina vidimo tudi orke in dolgoplavute mrke pliskavke, obe sorodnici delfina. Če jih želimo videti, nam vodnica predlaga, naj bomo pozorni na njihovo nosno odprtino ali hrbtno plavut. »Včasih,« pripomni, »prej oni najdejo nas!«

Plavanje z delfini

Kmalu se pred nami pojavijo veliki temni obrisi do štirih metrov dolgih velikih pliskavk, ki s hrbtno plavutjo lahkotno režejo valove. Ko so razigrane, se prepustijo valu, ki ga ustvari ladijski pritisk. Ladja se ustavi in z vodnico se previdno spustiva v globoko zeleno vodo. Divji delfini nama dovolijo, da plavava skupaj z njimi.

Obkrožen s hrbtnimi plavutmi in ne vedoč, kam naj pogledam najprej, globoko zajamem sapo in se zastrmim v bistroumen čudež sivega obrisa, ki plava pod mano. Neki delfin priplava iz globin, da me preišče. Potem se rahlo obrne in mi pokaže svoj beli trebuh. Čeprav delfini ohranjajo razdaljo, se njihovo sonarno oglašanje jasno sliši. Kot da jih moji poskusi oponašanja zvoka  ne zanimajo, se umaknejo in ponovno pojavijo ter nadaljujejo s kroženjem.

Ribolov in igra

Ko se vrneva na palubo, z ladjo sledimo delfinom v varen zaliv. Vseh poskakujočih in pljuskajočih delfinov tam sploh ne moremo prešteti! Oni pravzaprav lovijo ribe. Njihova prehrana je sestavljena predvsem iz lignjev, rib in rakov. Opazujemo celo nekaj, kar se zdi kot napredujoča učna ura ribolova. Videti je, da mama s svojim sonarjem omami majhno ribo in mladič jo očitno skuša ujeti, tako da jo udarja z repom. Zdi se, da bo mladič potreboval še nekaj vaje!

Delfini se čez dan veliko igrajo in družijo. Eden priplava mimo in na hrbtni plavuti ponosno razkazuje morsko travo. Naša vodnica nam razloži, da je to najljubša igrača delfinov. Z njo se na plavuti ali gobčku igrajo v nedogled. Ko se eden neha igrati, jo dobi drugi in igra se nadaljuje.

‚Zvočne slike‘

Da delfini bolj natančno »vidijo« svojo podvodno okolico, uporabljajo eholokacijo oziroma sonarni sistem, ki deluje na podobni frekvenci kot ultrazvočni aparat. Delfini oddajajo tleskajoče glasove. Dobljene »slike« jim omogočajo, da najdejo hrano ali druge reči, ki jih zanimajo, tudi nas. Delfini se med seboj sporazumevajo z visokim žvižganjem, ki ga oddajajo na desetkrat višjih frekvencah ter štiriinpolkrat hitreje kot ljudje govorimo. Pri tem ne uporabljajo jezika, kot ga mi, ampak se zdi, da ustvarjajo ‚zvočne slike‘.

Jasno je, da se moramo o delfinih še veliko naučiti. Morda jih bomo nekega dne popolnoma razumeli: kako razmišljajo in kaj si mislijo o nas. Polni začudenja in naklonjenosti zapuščamo delfinom ta očarljivi in nedotaknjeni zaliv z njegovimi v meglo ovitimi skalami in belo peščeno obalo. Sedaj te živali spoštujemo povsem drugače, do njihovega Stvarnika pa čutimo še močnejše strahospoštovanje. (Razodetje 4:11)

[Podčrtna opomba]

 [Okvir/slike na straneh 18, 19]

Vzgajanje mladiča

Delfini niso ribe, ampak sesalci. Zato se delfinji mladič hrani z mlekom, ki ga proizvede materino telo. Mati tri leta hrani mladiča in ga medtem nauči vse, kar mora vedeti za preživetje. Nauči ga denimo, kako naj uporablja svojo eholokacijo oziroma sonarni sistem, ki zajema tudi razpoznavni »znak«, s katerim bo končal vsak »stavek«. Nauči ga še, kako loviti ribe, kako se pariti in sodelovati z drugimi delfini.

Delfinji mladič se skoti z repom naprej, v materi je bil prej namreč upognjen na pol. Na mladiču so vidne prečne gube, ki kažejo, kje je bil v maternici upognjen. Mladič med plavanjem sesa in medtem stalno ostaja tesno ob materi ter izrablja hidrodinamične učinke njenega plavanja.

[Vir slike]

© Jeffrey L. Rotman/CORBIS

[Zemljevid na strani 19]

(Lega besedila - glej publikacijo)

NOVA ZELANDIJA

Zaliv otokov

[Slika na strani 17]

Velika pliskavka

[Vir slike]

© Jeff Rotman

[Slika na strani 17]

Novozelandska kratkogobčna pliskavka

[Vir slike]

Photo by Zoe Battersby

[Slika na strani 18]

Temni pisani delfin

[Vir slike]

Mark Jones

[Slika na strani 18]

Navadni delfini

[Vir slike]

© R.E. Barber/Visuals Unlimited