Zanimiv obisk Olimpskega narodnega parka

ODRASEL sem blizu prave gore Olimp v južni Evropi, zato so me seveda zanimale olimpske značilnosti polotoka, ki je tisoče kilometrov stran, področja, ki od konca Severne Amerike sega v Tihi ocean. Prijatelj je omenil deževne gozdove v tem oddaljenem področju, 8000 kilometrov severozahodno od Amazonije, in to je bilo dovolj, da me je Olimpski narodni park pritegnil.

Malce raziskovanja pred obiskom je razkrilo, da je ta 350.000 hektarov velik park, ki leži na severozahodnem vogalu Združenih držav v zvezni državi Washington, privlačna zbirka naravnih čudes. V meglici Tihega oceana, v katero sta oviti obalna in drevesna meja, lahko vidimo velika drevesa, skalnato in razgibano obalo ter občutimo eno najbolj mokrih klim na Zemlji. Park ima visoke gore, ki so pokrite s snegom, prepreden je s počasi polzečimi ledeniki in deževnim gozdom, ki je skrivnosten in temen kakor gozdovi na amazonskem področju.

Leta 1788 je angleški kapitan dal najvišjemu vrhu, visokemu skoraj 2500 metrov, ime Olimp, po legendarnem domu grških mitoloških bogov. Leta 1938 so uredili Olimpski narodni park, da bi ohranili to neukročeno divjino.

Deževni gozdovi v Severni Ameriki?

Nekega prijetnega jesenskega jutra sva se z ženo odpravila v Port Angeles, kjer naju je na upravi parka čakal Mike, tamkajšnji domačin in vodnik. To je bil visok možak širokih ramen, ki obiskovalcem, kot sva midva, s ponosom razkazuje zaklade deževnega gozda. »Deževni gozdovi so morda najbolj izreden fenomen v Olimpskem parku,« je dejal z očitno živahnostjo. »Tako običajno imenujejo tropske gozdove. Naši tukaj so med manj obsežnimi deževnimi gozdovi v zmernih zemljepisnih širinah.« Ko vprašam za pojasnilo, Mike pohiti s statistiko: gozdove namaka nenavadno obilen dež na zahodnih pobočjih olimpskih gora, ki letno ob obali znaša približno 200 centimetrov, do 400 centimetrov ali več pa vzdolž rečnih dolin in predgorij. Večina deževnih gozdov je v dolinah treh rek: Hoh, Queets in Quinault.

Naši koraki so na skoraj pol metra visokem humusu gozdnih tal pridušeni. Gosta drevesa zadržujejo veter; celo dežne kaplje, ki so tukaj zelo pogoste, se razpršujejo tako, da padajo kot nekakšen zelen pršec. Na gozdnih tleh sonce le nejasno obsije majhne zaplate in se nas dotakne. Tudi najbolj nežno ptičje petje se zdi glasno in občasno kakšen jelen švigne mimo kot rjava prikazen med drevesi, obraslimi z mahom.

Kjer drevesa poženejo na drugih drevesih

Ker je vrhnja plast tal tako kompaktna, semena redko dobijo priložnost, da zrastejo. Zato je večina največjih dreves v gozdu pognala iz debelnih gojišč. To so drevesa, ki so padla in razpadajo ter delujejo kot rodovitni gostitelj semenom, katera padejo nanje. Ni neobičajno videti kar nekaj velikih dreves, ki rastejo v vrsti ob padlem velikanu. Pogostost debelnih gojišč pojasni, zakaj se občasno  pojavijo drevoredi, kakor da so bila drevesa skrbno posajena v vrste.

Ko za sabo pustimo nižinske poti in se povzpnemo više v gorovje Olimpskega parka, se gozd spremeni. Tukaj namreč prevladujeta vrsti tihooceanske srebrne in skalnogorske jelke, ki dosegata rekordne velikosti. Gora Olimp ima na svojih pobočjih 7 ledenikov, s ponekod 300 metrov debelim ledom. Na tem višavju je več kot 50 ledenikov.

Vrhovat in v led odet greben

Kalorije, ki sva jih porabila na tem napornem izletu, sva morala nadomestiti. Tako sva naslednji dan pričela z obilnim zajtrkom v gostišču v Port Angelesu. Arlene, prijazna natakarica, je bila bolj navdušena nad snegom kakor pa nad tukajšnjim dežjem. Prepričevala naju je, da ne bova videla resničnih čudes Olimpskega parka, če si ne bova ogledala višje ležečega področja blizu vzhodnih zasneženih pobočij parka.

Ko sva se vozila po cesti vzhodno od Port Angelesa do Jelenjega parka, sva se kmalu znašla na večinoma strmi makadamski cesti s številnimi ostrimi zavoji. Nagrajena sva bila s prekrasnim razgledom tako proti severu kot tudi jugu od preliva Juan de Fuca čez otok Vancouver ter na visoko, ledeno osrčje gorovja Olimpskega parka. Na gorskih travnikih sva lahko videla številne jelene in nekaj nežnih rastlin, ki ne rastejo nikjer drugje, med drugim tudi piperjevo zvončnico in Flettovo vijolico.

Potem sva prispela na greben Orkan. Jasno je, zakaj je v parku pot, ki vodi do grebena, tako priljubljena gorska cesta. Je vzdrževana, začne se blizu uprave parka in konča na višini 1755 metrov, med cvetočimi travniki, prav na grebenu olimpskega gorovja. Od tam se gore nadaljujejo daleč proti jugu z nizom zasneženih vrhov z ledeniki, ki polnijo doline med njimi. Med najinim navduševanjem nad razgledom so se od zahoda hitro približevale gmote gostih oblakov.

Ko se sneg umakne s travnikov, zacvetijo prve lilije, gorski pasji zobje, in naslednje tri mesece se pisane rože kar vrstijo. Ob veličastnem gorskem ozadju je mogoče opaziti jelena, ki smuka listje, in včasih tudi snežne koze, kako se nad glavno cesto trdno oprijemajo strmih skal.

Butajoči valovi Tihega oceana

Dostop do najboljših obal Olimpskega parka ima bolj popotnik kakor voznik. Pešačila  sva skozi gozdove vzhodno od mesta Forks in prišla na obalo, ki ima plimske lagune, polne neskončno očarljivega morskega življa. Ob rtu Teahwhit sva naletela na Pokopališče velikanov, nejasno priobalno mešanico ukrivljenih kamnitih tvorb, ob katerih se penijo veliki tihooceanski valovi. Drevesa ob tej obali so zaradi stalnih sunkov vetra z morja skoraj zravnana s tlemi. Ko sva hodila v mrzlem vetru, naju je obdajal naplavljen les lepih oblik in gladko kamenje.

V Olimpskem narodnem parku sva doživela divjino in pozabila na čas. Napolnil naju je s spoštovanjem do Stvarnika, saj so ‚v njegovi roki brezna zemlje, vrhovi gora so njegovi. Njegovo je morje, on ga je naredil, pa tudi kopno, njegove roke so ga oblikovale.‘ (Psalm 95:4, 5, SSP) (Prispevek)

[Okvir na strani 25]

Zakaj toliko dežja?

Z vlago napolnjeni oblaki, ki jih napiha na kopno s toplim tihooceanskim tokom, se morajo dvigniti zaradi visokih ovir, olimpskih gora. Z dviganjem se oblaki ohladijo in njihova vlaga se kondenzira ter pade v obliki obilnega dežja ali snega. Tako zahodno pobočje gora letno dobi do 350 centimetrov padavin. Gora Olimp jih dobi okoli 500 centimetrov, povečini kot sneg. Vendar pa področje, ki leži na vzhodni strani, znano kot dežna zaščita, ostaja sorazmerno suho.

[Zemljevid na strani 22]

(Lega besedila - glej publikacijo)

TIHI OCEAN

KANADA

Z.D.A.

OLIMPSKI NARODNI PARK

 [Slike na strani 23]

Gora Olimp ima vrh prekrit z ledom, proti vznožju pa prehaja v deževni gozd Hoh

[Slika na strani 23]

Jezero Home v gornjem delu doline reke Dungeness

[Slike na strani 24]

Na gorskih travnikih je veliko jelenov in edinstvenih rastlin, kot je Flettova vijolica

[Slika na straneh 24, 25]

Tihooceanska obala Kalaloch

[Slika na strani 25]

Slapovi Sol Duc

[Slika na strani 25]

Naplavljeni les ob obali Rialto