Najti kraj, ki bi mu lahko rekli dom

»Doma je najlepše, naj je še tako skromno.« (John Howard Payne)

NAJPREJ je pustošila vojna, ki ji ni bilo konca. Potem je prišla suša, ki ni hotela popustiti. Kmalu po suši je nastopila še lakota. In ljudje so storili edino, kar so lahko – zapustili so svoj dom, da bi prišli do vode, hrane in dela.

Tisoči in tisoči so prišli na mejni prehod. Toda v zadnjih letih so v sosednji državi priznali že milijon beguncev in niso hoteli sprejemati novih. Mejna policija je z gumijevkami preprečevala, da se ne bi kdo izmuznil čez mejo.

Krajevni uslužbenec za priseljevanje je osorno pojasnil, zakaj ne sprejmejo velikega pritoka beguncev. »Ne plačujejo davkov. Uničujejo ceste. Sekajo drevesa. Porabljajo vodo. Ne, nočemo jih še več.« *

Takšni tragični prizori žal postajajo zelo pogosti. Ljudje, ki so odtrgani od doma, ugotavljajo, da je vse teže najti kraj, ki bi mu lahko rekli dom. »Ljudi, ki iščejo zatočišče, je vse več, s tem pa je vse večja tudi nepripravljenost držav, da bi jim to priskrbele,« je bilo pojasnjeno v nedavnem poročilu Amnesty International.

Tisti srečni, katerim uspe priti do begunskega taborišča, morda najdejo nekaj varnosti, toda težko bi temu rekli dom. In razmere v takšnem taborišču utegnejo biti vse prej kot idealne.

Življenje v begunskem taborišču

»[Doma] lahko umrete zaradi krogle, toda tu [v begunskem taborišču] bodo vaši otroci umrli zaradi lakote,« se je pritoževal neki afriški begunec. Kot je ugotovil ta obupani oče, v mnogih begunskih taboriščih trpijo zaradi stalnega pomanjkanja hrane in vode, pa tudi zaradi pomanjkljive higiene in ker ni dovolj ustreznih bivališč. Razlogi za to so preprosti. Države v razvoju, ki jih kar naenkrat preplavi na tisoče beguncev, morda z veliko težavo prehranijo že lastne državljane. Ne morejo kaj dosti pomagati množicam ljudi, ki se kar naenkrat pojavijo pri njihovi meji. In bogatejši narodi, ki se spoprijemajo z lastnimi težavami, morda neradi pomagajo številnim beguncem v drugih državah.

Ko je leta 1994 več kot dva milijona ljudi zbežalo iz neke afriške države, je v nanaglo postavljenih begunskih taboriščih primanjkovalo vode in primerne higiene. Zaradi tega je izbruhnila kolera in pomorila na tisoče ljudi, preden so jo končno uspeli obvladati. Vse skupaj pa je bilo še slabše, ker so se med civilne begunce pomešali oboroženi bojevniki in hitro prevzeli nadzor nad razdeljevanjem pomoči. Ta problem pa ni bil osamljen. »Ker so med begunci tudi oboroženi bojevniki, so civilisti izpostavljeni večjim nevarnostim. Lahko jih zastrašujejo, trpinčijo in prisilno rekrutirajo,« pravi poročilo Združenih narodov.

Tudi domačini lahko trpijo zaradi velikanskega pritoka lačnih beguncev. Nekateri uradniki na afriškem območju Velikih jezer so se pritoževali: »[Begunci] uničujejo naše zaloge hrane, naša polja, živino in naravne parke, povzročajo lakoto in širijo epidemije [. . .] Kot  pomoč dobivajo hrano, medtem ko mi ne dobimo ničesar.«

Vendar pa je najbolj kočljiv problem morda v tem, da mnoga začasna begunska taborišča na koncu postanejo trajna bivališča. Tako na primer v neki državi na Bližnjem vzhodu kakih 200.000 beguncev živi natlačenih v taborišču, ki so ga prvotno postavili za četrtino toliko beguncev. »Nimamo kam iti,« je bridko pojasnil eden od njih. Ti begunci, ki dolgotrajno trpijo, naletijo v državi gostiteljici na stroge zaposlitvene omejitve. Po ocenah je kar 95 odstotkov beguncev brezposelnih oziroma delno ali neustrezno zaposlenih. »Resnično ne vem, kako jim uspe dobiti najnujnejše za življenje,« je priznal neki uradnik za begunce.

Toda čeprav so razmere v begunskih taboriščih slabe, so morda še hujše razmere razseljenih ljudi, ki ne morejo iz svoje države.

Beda razseljenih

Po besedah visoke komisarke Združenih narodov za begunce »je notranja razseljenost zaradi stopnje in obsežnosti tega problema, človeškega trpljenja, ki je vzrok zanjo, pa tudi vpliva na mednarodni mir in varnost, upravičeno postala velika mednarodna skrb«. Iz več razlogov so ti brezdomci navadno bolj ranljivi kakor begunci.

Nobena mednarodna organizacija ne skrbi za razseljene ljudi in njihova huda stiska pogosto pritegne bolj malo pozornosti javnih občil. Njihove vlade, ki se ukvarjajo s takšnim ali drugačnim vojaškim sporom, jih morda niso pripravljene zaščititi ali pa tega niti ne morejo. Družine so med begom z nevarnih področij pogosto ločene. Razseljeni ljudje so pogosto prisiljeni potovati peš in nekateri niti ne preživijo poti do varnejšega kraja.

Mnogo teh razseljenih ljudi išče zatočišče v mestih, kjer so potem ujeti v težavne razmere v barakarskih naseljih ali zapuščenih zgradbah. Drugi se zbirajo v začasnih taboriščih, ki pa so včasih tarča oboroženih napadov. Navadno je pri njih stopnja umrljivosti večja kakor pri kateri koli drugi skupini v državi.

Celo dobronamerna pomoč, ki jo organizirajo, da bi ublažili trpljenje teh razseljenih ljudi, ima lahko negativen povratni učinek. The State of the World’s Refugees 2000 pojasnjuje: »V zadnjem desetletju 20. stoletja so humanitarne organizacije, ki so delovale v državah, prizadetih zaradi vojne, rešile življenje tisočim ljudem in si zelo prizadevale ublažiti človekovo trpljenje. Vendar pa je bila ena od pomembnih lekcij tega desetletja ta, da lahko s humanitarnimi akcijami v vojnih razmerah zlahka upravljajo vojskujoče se strani, s čimer se lahko  nenamerno okrepi položaj oblasti, ki so odgovorne za kršitve človekovih pravic. Poleg tega se lahko pomoči humanitarnih organizacij okorišča vojna ekonomija, to pa podpira in podaljšuje vojno.«

Iskanje boljšega življenja

Poleg beguncev in notranje razseljenih ljudi je vse več gospodarskih beguncev. Za to je več razlogov. Prepad med bogatimi in revnimi državami sveta se še naprej poglablja, televizijski programi pa vsak dan razkazujejo bogato življenje ljudi v določenih državah pred nekaterimi najbolj revnimi prebivalci na svetu. Potovanje po svetu je postalo lažje in meje postajajo bolj prepustne. Poleg tega ljudje dobijo močno motivacijo za preseljevanje v bogatejše države tudi zaradi državljanskih vojn ter etnične in verske diskriminacije.

Medtem ko nekaterim migrantom selitev uspe (še zlasti tistim, ki v industrializiranih državah že imajo sorodnike), pa imajo drugi na koncu uničeno življenje. Še posebej so v nevarnosti tisti, ki padejo v roke trgovcem kriminalcem. (Glej spremne okvirje.) Dobro je, da družina skrbno pretehta te nevarnosti, preden se preseli zaradi gospodarskih razlogov.

Leta 1996 se je v Sredozemskem morju prevrnila neka stara ladja in utonilo je 280 ljudi. Žrtve so bili izseljenci iz Indije, Pakistana in Šrilanke. Za potovanje v Evropo, kamor so se želeli priseliti, so plačali od 6000 do 8000 USD. Preden so doživeli brodolom, so že pretrpeli tedne lakote, žeje in telesnega zlorabljanja. Njihovo »potovanje v blaginjo« se je spremenilo v nočno moro in se končalo s tragedijo.

Skoraj vsak begunec, razseljena oseba oziroma ilegalni migrant lahko pove svojo nočno moro. Zaradi česar koli že so ti ljudje odtrgani od svojega doma, bodisi zaradi vojne, preganjanja ali revščine, se ob njihovem trpljenju zastavljata vprašanji: Ali bo ta problem kdaj rešen? Ali pa bo val beguncev še vedno kar naraščal?

[Podčrtna opomba]

 [Okvir/slika na strani 8]

Stiska ilegalnih migrantov

Po svetu je poleg beguncev in razseljenih ljudi kakih 15 do 30 milijonov »ilegalnih migrantov«. Večinoma so to ljudje, ki upajo, da bodo v bogatejših državah ubežali revščini, morda pa tudi predsodkom in preganjanju.

Ker je v zadnjih letih manj možnosti za legalno migracijo, se je razmahnila nova ilegalna trgovina z migranti. Pravzaprav je ta sedaj postala donosen posel mednarodnih kriminalnih združb. Po izračunih nekaterih preiskovalcev letno ta posel prinese 12 milijard USD dobička in to z zelo majhnim tveganjem za takšne trgovce. Pino Arlacchi, namestnik generalnega sekretarja Združenih narodov, je to poimenoval »najhitreje rastoči kriminalni trg na svetu«.

Ilegalni migranti nimajo skoraj nobene legalne zaščite. Njihovi potni listi vedno pristanejo v rokah njihovih trgovcev. Takšni migranti se morda znajdejo kot poceni delovna sila v delavnicah s težaškim delom, morda jih zaposlijo v gospodinjstvih, ribištvu ali kmetijstvu. Nekateri končajo v prostituciji. Če jih dobijo oblasti, jih bodo verjetno vrnili v domovino, brez denarja. Če ugovarjajo zaradi težkih delovnih razmer, jih utegnejo pretepsti, spolno zlorabiti ali pa celo z nasiljem groziti njihovim družinam v domovini.

Kriminalne tolpe pogosto zvabijo potencialne migrante z obljubami o dobro plačani službi. Zato morda revna družina zastavi vse svoje imetje, samo da pošlje enega družinskega člana v Evropo ali Združene države. Če migrant ne more plačati svojih stroškov, se od njega pričakuje, da bo z delom odplačal dolg, ki lahko znaša tudi do 40.000 USD. Izkaže se, da je obljubljeno ‚novo življenje‘ bolj podobno suženjskemu delu.

[Slika]

Ilegalni begunci v Španiji

 [Okvir/slika na strani 9]

Uničena nedolžnost

Siri je z družino živela v hribih jugovzhodne Azije, kjer sta njena starša obdelovala svoja riževa polja. Nato pa je staršema neka ženska rekla, da bi lahko Siri priskrbela dobro plačano službo v mestu. Ponudila jima je 2000 USD, kar je za kmetovalca v hribih pravo bogastvo, in to je bilo težko zavrniti. Toda Siri so kmalu zasužnjili v bordelu. Lastniki so ji rekli, da si bo svobodo prislužila, ko jim bo odplačala 8000 USD. Takrat je bila stara 15 let.

Dolg ji je bilo nemogoče odplačati. S pretepanjem in spolnim zlorabljanjem so jo prisilili k sodelovanju. Vse dokler so jo lahko izkoriščali, ji niso vrnili svobode. Boleča resnica je, da mnoge takšne prostitutke navsezadnje izpustijo, a le zato, da se vrnejo v svojo vas umret zaradi aidsa.

Podobna trgovina je v razmahu tudi drugod po svetu. Glede na poročilo iz leta 1999 z naslovom International Trafficking in Women to the United States vsako leto preprodajo od 700.000 do 2,000.000 žensk in otrok, mnoge od teh za prostitucijo. Nekatere morda zavedejo, druge kar ugrabijo; tako rekoč vsi pa so v delo prisiljeni proti svoji volji. Neka najstnica iz vzhodne Evrope, ki so jo rešili iz rok prostitucijske tolpe, je o svojih ugrabiteljih rekla: »Nikoli si nisem mislila, da je kaj takega mogoče. Ti ljudje so živali.«

Nekatere žrtve dobijo celo v begunskih taboriščih, kjer se je težko upreti obljubam o službi in dobrem zaslužku v Evropi ali Združenih državah. Iskanje boljšega življenja privede izredno veliko žensk v spolno suženjstvo.

[Okvir/slike na strani 10]

Dobro premislite, preden se odločite preseliti zaradi gospodarskih razlogov

Glede na številne kriminalne tolpe, ki se ukvarjajo s preprodajo migrantov, in težave, ki spremljajo zakonito priseljevanje v države razvitega sveta, bi morali možje in očetje, preden se o čem takem odločijo, skrbno pretehtati naslednja vprašanja:

1. Ali so naše gospodarske razmere res tako zelo slabe, da se mora eden iz družine ali vsi preseliti v državo, kjer so zaslužki višji?

2. Koliko dolga si bomo nakopali za plačilo potovanja in kako bomo dolg odplačali?

3. Ali je vredno ločiti družino zaradi gospodarskih ugodnosti, ki se bodo morda izkazale za nestvarne? Mnogi ilegalni migranti ugotovijo, da se je v razvitih državah skoraj nemogoče redno zaposliti.

4. Ali naj bi verjel zgodbam o dobrem zaslužku in socialnih ugodnostih? Biblija pravi, da »preprosti [neizkušeni, NW] verjame vsaki besedi, previdni pa pazi na svoje korake«. (Pregovori 14:15, SSP)

5. Kakšno zagotovilo imam, da se s tem ne bomo izročili v roke kriminalni organizaciji?

6. Ali se zavedam, da bo moja žena ali hči zelo verjetno prisiljena delati kot prostitutka, če takšno potovanje organizira kriminalna skupina?

7. Ali se zavedam, da s tem, ko vstopim v neko državo kot ilegani priseljenec, morda ne bom mogel dobiti stalne zaposlitve in me lahko tudi vrnejo v domovino, pri čemer izgubim ves denar, vložen v potovanje?

8. Ali res želim razmišljati o tem, da bi postal ilegalni priseljenec oziroma da bi se zatekal k nepoštenim sredstvom, da bi me bogatejša država sprejela? (Matevž 22:21; Hebrejcem 13:18)

[Diagram/zemljevid na straneh 8, 9]

(Lega besedila - glej publikacijo)

Tokovi beguncev in migrantskih delavcev

Področja, kjer je veliko beguncev in razseljenih oseb

→ Glavni tokovi migrantskih delavcev

[Vir slike]

Viri: The State of the World’s Refugees; The Global Migration Crisis; in World Refugee Survey 1999.

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 7]

Begunka čaka na ponovno naselitev

[Vir slike]

UN PHOTO 186226/M. Grafman