Versko preganjanje v Gruziji – kako dolgo še?

GRUZIJA JE Z BLAGO KLIMO ob obali Črnega morja in ledenimi gorami Kavkaza dežela naravnih lepot. Gosti gozdovi, hudourniški potoki in bujno porasle doline krasijo to gorsko področje, ki druži mejo med Evropo in Azijo. Tbilisi je živahno glavno mesto Gruzije. V njem so sodobne zgradbe pomešane med staroveške arhitekturne spomenike. Toda največje bogastvo Gruzije so njeni ljudje, ki so znani po tesno povezanih družinah in prisrčni gostoljubnosti.

Gruzinci so skozi vso zgodovino doživljali zatiranja. V njihovo deželo so vdirali Rimljani, Perzijci, Bizantinci, Arabci, Turki, Mongoli, Rusi in drugi. Po neki oceni je bil Tbilisi uničen kar 29-krat! * Kljub vsemu so Gruzinci ohranili svojo ljubezen do življenja, umetnosti, petja in plesa, pa tudi sloves strpne družbe.

Na žalost pa tega ne moremo več reči za vse ljudi v Gruziji. Majhna skupina Gruzincev je v preteklih dveh letih napadala na stotine svojih rojakov in tako pokvarila sloves dežele. Tolpe besnih napadalcev pretepajo nedolžne može, žene in otroke, kakor tudi starejše in invalide. Napadalci s kiji, polnimi žebljev, in z železnimi palicami poškodujejo svoje žrtve, jim razmesarijo obraz in pulijo lase. Zakaj nedolžne gruzinske prebivalce tako surovo pretepajo? Zato ker so Jehovove priče – krščanska skupnost, ki je v Gruziji obstajala že pred rojstvom večine napadalcev.

Od ovadb do napadov

Čeprav je v Gruziji verska svoboda zagotovljena, pogosto zaplenijo literaturo Jehovovih  prič. Cariniki so aprila 1999 dejali, da literatura lahko izide samo z dovoljenjem patriarha, voditelja gruzinske pravoslavne cerkve. * Naslednji mesec so pravoslavno cerkev zopet omenjali, tokrat na gruzinskem okrožnem sodišču Isani-Samgori. Tam je Guram Šaradze, parlamentarni poslanec in voditelj političnega gibanja »Gruzija nad vsem!«, vložil tožbo, s katero je zahteval ukinitev Jehovovih prič kot pravne osebe. Obtožil jih je, da delujejo proti državi in da so nevarni. Kdo je podprl njegovo zahtevo? K tožbi je bilo priloženo pismo tajnika katoliškega patriarha Vse Gruzije.

Gruzija je 20. maja 1999 podpisala Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se tako obvezala, da bo spoštovala člene konvencije. V 10. členu piše: »Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti ne glede na meje.« Ali je ta pravica ustavila nasprotnike Prič, da ne bi še naprej prepovedovali versko literaturo? Nikakor!

Urad patriarha Vse Gruzije je 21. junija 1999 v pismu vodji carinskega nadzora poudaril, da bi »razdeljevanje tuje verske literature morali prepovedati«. Poleg tega je Giorgi Andriadze, uradni govornik gruzinske pravoslavne cerkve, objavil, da so Jehovove priče nevarni in da bi jih morali prepovedati. Te ovadbe niso naletele na gluha ušesa. Verski fanatiki, ki so prej sežigali literaturo Jehovovih prič, so bili sedaj prepričani, da lahko napadajo Priče in ostanejo nekaznovani. V nedeljo, 17. oktobra 1999, so ponovno napadli.

Delovanje drhali ostaja nekaznovano

Te nedelje je bilo v Tbilisiju okoli 120 Jehovovih prič, moških, žensk in otrok, navzočih na verskem shodu. Nenadoma je odstavljeni pravoslavni duhovnik Vasili Mkalavišvili in 200 njegovih privržencev vdrlo v prostor shoda. * Obkrožili so Priče ter neprenehoma udarjali po njih z lesenimi kiji in železnimi križi. Štirje napadalci so zgrabili nekega Pričevalca za roke in vrat. Sunkovito so mu potisnili glavo navzdol in ga pričeli briti, medtem pa je drhal uživala v njegovem ponižanju. Ko je pobesnela drhal končno odšla, je 16 Pričevalcev potrebovalo zdravniško pomoč. Neki moški je imel polomljena tri rebra. Druga Pričevalka, 40-letna Pati, se je kasneje spominjala: »Pričeli so vpiti name in eden od njih me je z vso močjo udaril po obrazu in očeh. Z rokami sem si skušala zakriti obraz. Po prstih mi je tekla kri.« Ko je ta brutalnež nehal, Pati ni mogla videti na levo oko. Še danes ima zaradi tega napada poškodovano oko.

Ta nezaslišani napad, prikazali so ga tudi po televiziji, je predsednika Edvarda Ševardnadzeja spodbudil, da spregovori. Naslednji  dan je izjavil: »Obsojam ta dogodek in menim, da bi pravne ustanove morale sprožiti kazenski postopek.« Ker so voditelja drhali in druge napadalce lahko prepoznali na videoposnetku, bi bila njihova obsodba zelo preprosta. Vendar še po dveh letih nobeden od napadalcev ni bil obsojen.

Opogumljeni zaradi nekaznovanja

Ni presenetljivo, da so napadalci zaradi neprizadevnosti posvetne in cerkvene oblasti sklenili, da se nasilje tolerira. Opogumljeni zaradi tega nekaznovanja so okrepili svoje besno ropanje, pretepanje in brcanje Jehovovih prič na njihovih domovih, ulicah in krajih čaščenja. Med oktobrom 1999 in avgustom 2001 je bilo več kot 80 dokumentiranih napadov na Jehovove priče, pri čemer je bilo prizadetih več kot 1000 Prič. Vendar je mestni tožilec 9. februarja 2001 novinarjem v Tbilisiju povedal, da preiskava proti Vasiliju Mkalavišviliju »še vedno poteka«. Na žalost v času tega pisanja, gruzinske oblasti še vedno dovoljujejo nasprotnikom Jehovovih prič izvajati svoja sovražna hudodelstva. (Glej okvir »Delovanje drhali se nadaljuje«.)

Kakšna je vloga policije? Poročila in videoposnetki razkrivajo, da policija ni samo dovolila napadov na Jehovove priče, ampak je v njih tudi sodelovala! V mestu Zugdidi je denimo 8. septembra 2000 skupina z gumijevkami opremljenih policistov ustavila mirno zborovanje 700 Jehovovih prič. Neki očividec je dejal, da so maskirani policisti »zarezali pot uničevanja«, tako da so  pretepli več kot 50 Prič. »Bilo je zelo žalostno,« je dejal lastnik zborovalnega prostora, ko se je spominjal pogleda prestrašenih otrok, ko so nad njihovimi glavami švigali protitankovski slepi naboji. Policisti so prihrumeli na prizorišče in ga požgali. Vendar še do danes niso bili kaznovani.

Ker ta podli izgred ni osamljen (glej okvir »Sodelovanje policije«), je Odbor Združenih narodov proti mučenju upravičeno izrazil zaskrbljenost glede »nenehnega mučenja in drugih krutih dejanj, nečloveškega ali sramotnega in grobega ravnanja osebja policije v Gruziji. V nobenem primeru niso zagotovili takojšnjih, nepristranskih in popolnih raziskav v številnih prijavah mučenja.« * Zares niti ena od več kot 400 pritožb, ki so jih Jehovove priče vložili pri policiji, ni privedla do obsodbe znanih hudodelcev! Zato je gruzinski javni zagovornik ali varuh človekovih pravic, ki ga izvoli parlament, komentiral: »Človekove pravice kršijo tisti, katerih službena dolžnost je, da jih varujejo. Človekove pravice so zanje samo na papirju.«

Odločitev vrhovnega sodišča ustvari zmedo

Kot da nezakoniti napadi tolp in policije niso bili dovolj, je tudi gruzinsko vrhovno sodišče pred nedavnim izdalo odlok, s katerim so povzročili zmedo glede pravic Jehovovih prič.

 Poglejmo nekaj dodatnih temeljnih informacij o ozadju. Politik Guram Šaradze je vložil tožbo, s katero je želel doseči prepoved pravnega obstoja Jehovovih prič. Njegovo tožbo so 29. februarja 2000 zavrnili. Vendar se je Šaradze pritožil in zmagal. Jehovove priče pa so se pritožili na vrhovno sodišče. To je 22. februarja 2001 pravzaprav zaradi pravnih formalnosti razsodilo proti Pričam. Vrhovno sodišče je utemeljilo, da ustava podrobno določa, da se morajo religije registrirati v skladu z javnim pravom glede na še neobstoječi zakon, ki določa registracijo verskih združenj. Sodišče je sklenilo, da zato, ker ta zakon še ne obstaja, Jehovove priče ne morejo biti registrirane na noben drug način. Vendar pa je v Gruziji pravno registriranih kakih 15 združenj, ki podpirajo verske dejavnosti.

Gruzinski minister za pravosodje Miheil Saakašvili se je na odločitev vrhovnega sodišča  v intervjuju za televizijo odzval z besedami: »S pravnega stališča je odločitev zelo dvomljiva. Mislim, da to ni najbolj uspešno poglavje v zgodovini vrhovnega sodišča.« Zurab Adeišvili, začasni predsednik gruzinske parlamentarne pravne komisije, je tiskovni agenciji Keston povedal, da je glede odloka »zelo zaskrbljen«, ker »spodbuja skrajneže v naši [gruzinski pravoslavni] cerkvi k zatiranju verskih manjšin«. Na žalost se je Adeišvilijeva zaskrbljenost izkazala za upravičeno. Nekaj dni po sprejemu odloka se je nasilje nad Jehovovimi pričami zopet začelo. Drhal, policija in pravoslavni duhovniki so v letu 2001 napadali Priče, in sicer 27. februarja, 5. marca, 6. marca, 27. marca, 1. aprila, 7. aprila, 29. aprila, 30. aprila, 7. maja, 20. maja, 8. junija, 17. junija, 11. julija, 12. avgusta, 28. septembra in 30. septembra. Seznam se še nadaljuje.

Vrhovno sodišče je med tem novim valom preganjanja naredilo nenavaden korak, da bi javno razjasnilo svojo odločitev, rekoč: »Na žalost si je javnost napačno razložila razveljavitev vrhovnega sodišča glede registracije združenja Jehovovih prič [. . .] Ko je bila sodna registracija obtoženih kot pravnega subjekta zasebnega prava razveljavljena, njihova pravica do svobode mišljenja, vesti in veroizpovedi ni bila niti posredno niti neposredno kršena ali omejena. Njihova svoboda spreminjanja prepričanja posameznika ali skupaj z drugimi ter javno ali zasebno ni bila omejena. [. . .] Sodišče s svojim odlokom obtoženim ni omejilo pravice do sprejemanja in razširjanja svojih idej in informacij. Ni prepovedalo njihove pravice do miroljubnega shajanja.«

Tisoče Gruzincev je spregovorilo proti preganjanju

Medtem ko je videti, da je imela ta izjava vrhovnega sodišča majhen učinek na  hudodelce v nasilniški drhali, je ohrabrujoče omeniti, da je na tisoče Gruzincev že obsodilo nenehno preganjanje. Jehovove priče so 8. januarja 2001 sprožili peticijo, ki je pozivala k zaščiti pred napadi drhali in k obtožbi teh, ki sodelujejo v nasilnih napadih na gruzinske državljane. V dveh tednih je peticijo podpisalo 133.375 odraslih državljanov z vseh predelov Gruzije. Glede na to, da je v Gruziji samo 15.000 Jehovovih prič, je verjetno precejšnja večina tistih, ki so jo podpisali, članov gruzinske pravoslavne cerkve. Toda peticija je 22. januarja 2001 izginila. Kaj se je zgodilo?

V pisarni gruzinske javne zagovornice Nane Devdariani je bila tega dne tiskovna konferenca, na kateri naj bi formalno predstavili peticijo. Nenadoma so med konferenco v pisarno vdrli Vasili Mkalavišvili in deset drugih, da bi zaplenili 14 zvezkov peticije. Predstavnica Kavkaškega zavoda za mir in demokracijo je skušala zaščititi peticijo, toda vpadniki so jo napadli. Medtem ko je Mkalavišvili bruhal psovke, so njegovi privrženci od organizatorjev na silo vzeli 12 od 14 zvezkov in hitro odšli. Tuji diplomat, ki je bil priča izgredu, je vzkliknil: »Pa to je neverjetno!« K sreči so Priče 6. februarja peticijo spet dobili nazaj in jo 13. februarja predložili gruzinskemu predsedniku.

»Vsa dejanja nadlegovanja [. . .] bodo kazenskopravno preganjana«

Jehovove priče v Gruziji in po svetu se zanašajo na to, da se bo gruzinski predsednik odzval na peticijo. Navsezadnje je predsednik Ševardnadze v preteklosti večkrat obsodil preganjanje Jehovovih prič. Tako je denimo 18. oktobra 1999 opisal napade na Jehovove priče kot »pogrome«, ki so bili »nevzdržni«. Članu Vodstvenega organa Jehovovih prič je 20. oktobra 2000 pisal: »Naredili bomo vse, da zatremo nasilje.« Dodal je: »Zagotavljam vam, da bodo gruzinske oblasti ostale čvrsto predane varstvu človekovih pravic in svobode vesti.« Predsednik Ševardnadze je 2. novembra 2000 v pismu Komisiji za varnost in sodelovanje v Evropi ponovno zapisal: »Ta zadeva [položaj verskih manjšin v Gruziji] je bila središče resnega zanimanja našega ljudstva in vlade.« Komisiji je zagotovil: »Vsa dejanja nadlegovanja in fizičnega nasilja bodo kazenskopravno preganjana in storilci kaznivih dejanj se bodo morali zagovarjati pred zakonom.«

Zaskrbljeni opazovalci v Evropi in drugih delih sveta upajo, da se bodo odločne besede predsednika Ševardnadzeja kmalu uresničile. Medtem Jehovove priče povsod po svetu vztrajajo v molitvi za svoje sovernike v Gruziji, ko ti kljub močnemu preganjanju pogumno vztrajajo v služenju Jehovu. (Psalm 109:3, 4; Pregovori 15:29)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 24]

»Vsa dejanja nadlegovanja in fizičnega nasilja bodo kazenskopravno preganjana in storilci kaznivih dejanj se bodo morali zagovarjati pred zakonom.« (Edvard Ševardnadze, predsednik Gruzije, 2. november 2000)

[Poudarjeno besedilo na strani 24]

»Upamo, da se bo ta zadeva [ nasilja nad verskimi manjšinami ] rešila in da bodo vse verske skupine v Gruziji uživale neomejeno svobodo izražanja svojega verskega prepričanja.« (David Soumbadze, višji svetovalec gruzinskega poslaništva v Washingtonu [DC], ZDA, 3. julij 2001)

[Okvir/slike na strani 20]

DELOVANJE DRHALI SE NADALJUJE

Gruzinskim oblastem ne uspe obsoditi napadalcev, zato so Jehovove priče izpostavljeni še več preganjanjem.

V Svanetis Ubaniju, predelu Tbilisija, so denimo 22. januarja 2001 nekdanji pravoslavni duhovnik Vasili Mkalavišvili in njegova drhal vdrli na verski shod 70 Prič. Napadalci so Priče brcali, jih udarjali s pestmi ter z lesenimi in železnimi križi. Neki napadalec je z velikim lesenim križem tako silno udaril Pričevalca po glavi, da se je prečka na križu odlomila. Nekatere Priče so zvlekli v temno sobo. Tam jih je več napadalcev pretepalo. Starejše Priče so prisilili, da so morali »teči skozi šibe«, medtem pa so jih udarjali s pestmi in križi. Dva moška sta preganjala 14-letnega fanta ter nemočnega mladeniča udarjala s pestmi in brcala. Tridesetletni napadalec je sledil 12-letnemu dečku in ga z veliko gruzinsko Biblijo udaril po glavi. Medtem je neki Pričevalec stekel iz hiše, da bi poklical policijo, vendar so ga ujeli. Drhal ga je toliko časa tolkla po obrazu, da je imel usta polna krvi in je pričel bruhati. Končno je kruta drhal izginila. Napadalci so še vedno nekaznovani.

Privrženci Mkalavišvilija so 30. aprila 2001 zopet ustavili verski shod iste občine Jehovovih prič. Napadalci so Priče zvlekli ven in jih pretepali s palicami, polnimi žebljev. Pričevalcu Tamazu so žeblji razparali desni laket, levo roko, levo nogo in levi del obraza. Poleg tega so Tamazu morali s petimi šivi zašiti globoko rano na glavi. Drhal je prav tako premetala dom, kjer je bil shod, in uničila pohištvo, električno opremo in vsa okna. Na velikem kresu so potem sežgali literaturo, ki so jo izdali Jehovove priče. Organizacija, ki bdi nad človekovimi pravicami je 7. junija 2001 od gruzinskega ministra za notranje zadeve Kakha Targamadzeja in javnega tožilca Gia Meparišvilija uradno zahtevala informacije o korakih, ki so jih naredili, da bi obtožili storilce tega in drugih nedavnih napadov. Do sedaj še nobenega od napadalcev niso kazenskopravno preganjali.

[Okvir na strani 21]

SODELOVANJE POLICIJE

Marneulijska mestna policija je 16. septembra 2000 postavila barikade, da bi Jehovovim pričam na 19 avtobusih onemogočila dostop do kraja zborovanja. Pri eni od barikad so napadalci na avtobuse, v katerih so bili Priče, metali kamenje in neko potnico zadeli v glavo. Kar nekaj Prič so zvlekli z avtobusov in jih pretepli, druge pa so oropali. Sočasno je policija spustila naprej avtobuse z Mkalavišvilijevimi privrženci, ki so prišli uničit zborovalno prizorišče. Drhal je sežgala tono in pol verske literature. Policija je na prizorišču sodelovala pri pretepanju Prič.

Kavkaška tiskovna agencija je poročala, da bo ministrstvo za notranje zadeve uvedlo preiskavo tega napada in »primerno ukrepalo«. Preiskovalci imajo trdne dokaze, da obsodijo storilce kaznivih dejanj. Gruzinska ustava v 25. členu zagotavlja, da ima vsakdo pravico do javnega zborovanja. Vendar nobenega od napadalcev niso obtožili. Pet mesecev po tem napadu je tiskovna agencija Keston poročala, da je odvetnica Gurama Šaradzeja, voditelja političnega gibanja »Gruzija nad vsem!«, priznala Šaradzejevo vplivanje na oblasti v Marneuliju in Zugdidi, da preprečijo zborovanji Jehovovih prič.

[Okvir na strani 21]

GRUZINSKA USTAVA ZAGOTAVLJA ZAŠČITO

Gruzinska ustava, sprejeta 24. avgusta 1995, zagotavlja svobodo veroizpovedi in zaščito pred grobimi napadi, kot kažejo naslednji izvlečki:

17. člen – 1. Človekova čast in dostojanstvo sta nedotakljivi. 2. Mučenje, nečloveško, surovo ali ponižujoče ravnanje oziroma kaznovanje je nedopustno.

19. člen – 1. Vsakdo ima pravico do svobode govora, mišljenja, vesti, religije in prepričanja. 2. Preganjanje posameznika zaradi mišljenja, prepričanja ali vere je prepovedano.

24. člen – 1. Vsakdo ima pravico, da svobodno sprejme in širi informacijo, izraža in širi svoje mnenje ustno, pisno ali v kateri koli drugi obliki.

25. člen – 1. Vsakdo, razen pripadnikov vojske, policije in varnostne službe, ima pravico, da brez orožja mirno javno zboruje v zaprtem prostoru ali na prostem, brez vnaprejšnjega dovoljenja.

[Okvir na strani 22]

SVET OPAZUJE

Kako mednarodna skupnost gleda na neuspeh Gruzije, da ustavi preganjanje Jehovovih prič?

Vladi Združenih držav in Velike Britanije sta skupno izjavili: »Shod Jehovovih prič so ustavili, z veliko ljudmi so surovo ravnali, drugim pa so onemogočili dostop na shod. Poslaništvi Združenih držav Amerike in Velike Britanije sta zelo vznemirjeni zaradi tega in drugih nedavnih resnih prestopkov nad tistimi, ki imajo v Gruziji pravico do verske svobode [. . .] Pozivamo gruzinsko vlado, da razišče te izgrede in je budna pri zagotavljanju spoštovanja verskih pravic vseh.«

Predsednica delegacije odbora za parlamentarno sodelovanje Evropske unije in Gruzije, Ursula Schleicher, je dejala: »V imenu Evropske parlamentarne delegacije želim izraziti svojo zgroženost nad nedavnimi izgredi v nizu nasilnih napadov na novinarje, aktiviste človekovih pravic in Jehovove priče [. . .] Na takšna dejanja gledam kot na nezaslišan napad na temeljne človekove pravice, do katerih se je Gruzija obvezala kot podpisnica Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.«

Ameriška Komisija za varnost in sodelovanje v Evropi je glede napadov na Jehovove priče pisala predsedniku Ševardnadzeju: »Zadnji dogodki so resnično zaskrbljujoči in krepijo bojazen, da razmere v Gruziji uhajajo iz rok. Če ne boste ukrepali, bodo tisti, ki zahtevajo nasilje nad verskimi manjšinami, spodbujeni, da nadaljujejo svoje divjanje. Upamo, da boste vi kot voditelj države dali zgled javnosti in gruzinskim uradnikom ter jim prenesli dve močni, jasni sporočili: ne glede na to, kakšne poglede ima kdo na druge religije, je nedopustno, da se uporablja kakršna koli oblika nasilja nad verniki; posamezniki, ki sodelujejo v takem nasilju, še posebej policisti, ki pospešujejo ali pa celo sodelujejo v teh sramotnih dejanjih, bodo po zakonu najostreje kazenskopravno preganjani.« To pismo je podpisalo sedem članov ameriškega kongresa.

Sopredsednik Komisije za varnost in sodelovanje v Evropi, ameriški kongresnik, Christopher H. Smith, je dejal: »Zakaj Gruzija ne podpira verske svobode in človekovih pravic, kot je dejala, da jih bo? [. . .] Zažiganje literature je v popolnem nasprotju s helsinško listino in nekatere od nas v Komisiji to spominja na zažiganje knjig v letih nacizma.«

Namestnica predsednika za evropski in srednjeazijski del pri Organizaciji, ki bdi nad človekovimi pravicami, je napisala: »Organizacija, ki bdi nad človekovimi pravicami, je glede na podatke o neuspehu gruzinske vlade, da obtoži kršilce za pretekle nasilne napade na verske manjšine, močno zaskrbljena zaradi možnosti nadaljnjega nasilja. Spodbujamo vas, da nemudoma zahtevate ustavitev napadov in tiste, ki so odgovorni zanje, privedete pred sodišče.«

Svet opazuje. Ali bo Gruzija zadostila mednarodnim zahtevam? Gre za njen ugled.

[Okvir na strani 23]

PRIZIV NA EVROPSKO SODIŠČE

Jehovove priče so 29. junija 2001 vložili prošnjo na Evropsko sodišče za človekove pravice, s katero oporekajo stalni nedejavnosti gruzinskih organov kazenskega pregona. Nekaj dni kasneje, 2. julija 2001, se je Evropsko sodišče odzvalo. Registrator sodišča je napisal, da predsednik sodnega senata meni, da bi temu primeru »morali dati prednost«.

[Zemljevid na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo)

RUSIJA

GRUZIJA

ČRNO MORJE

TURČIJA

[Slika na strani 18]

13. MAJ 2001 – Družina Šamonjan je ostala brez svojega doma, ko jim je požigalec zažgal hišo

[Slika na strani 18]

17. JUNIJ 2001 – Giorgija Bagišvilija so nasilno napadli, medtem ko je bil na shodu Jehovovih prič

[Slika na strani 19]

11. JULIJ 2001 – Davida Salaridza so napadli, medtem ko je bil na shodu Jehovovih prič, ga s kijem udarjali po glavi ter pretepli po hrbtu in rebrih

[Slika na strani 23]

28. JUNIJ 2000 – Požigalci so v Tbilisiju uničili skladišče literature Jehovovih prič

[Slika na strani 23]

16. AVGUST 2000 – V sodni dvorani Gldani-Nadzaladevi je Warrna Shewfelta, Pričo iz Kanade, napadel pristaš Vasilija Mkalavišvilija

[Navedba vira slike na strani 24]

AP Photo/Shakh Aivazov