Zebra – afriški divji konj

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AFRIKE

KAKIH tisoč zeber svobodno teče po afriških travnatih planjavah. Pri tem se njihovi progasti boki ritmično dvigajo in spuščajo, gosto grivasti vratovi pa se prilagajajo temu močnemu gibanju. Po pokrajini bobni zvok njihovih kopit, ko udarjajo po izsušeni zemlji. Za njimi se dviga oblak rdečega prahu, ki ga je videti kilometre daleč. Tečejo svobodno in divje, brez občutka, da jih kaj zadržuje.

Kakor da bi dobile kakšen neviden znak, začnejo teči vse počasneje in se nato ustavijo. S svojimi močnimi, debelimi zobmi mulijo suho travo. Čreda je pozorna, občasno se ozre navzgor, prisluhne in vonja zrak. Veter prinese do njihovih ušes oddaljen zvok levjega rjovenja in postanejo napete. Ta zvok dobro poznajo. Dvignejo uhlje in gledajo v smer, od koder prihaja otožno rjovenje, iz ust pa jim negibno visi trava. Ker ne zaznajo nobene neposredne nevarnosti, zopet sklonijo vratove in se pasejo naprej.

Ko postaja sončna vročina vse močnejša, so spet na poti. Tokrat divje konje pritegne vonj vode in napotijo se k reki. Na visokem rečnem bregu se ustavijo in strmijo navzdol v počasi tekočo rjavo vodo, prhajo in kopljejo po suhih, prašnih tleh. Obotavljajo se, saj se zavedajo, da pod mirno rečno gladino lahko nanje preži nevarnost. Toda zelo so žejne in nekatere se začnejo prerivati naprej. Na vrat na nos se poženejo k robu reke. Druga za drugo popijejo, kolikor potrebujejo, nato se obrnejo in odidejo nazaj na odprto planjavo.

 Do večera se čreda lagodno giblje skozi visoko travo. Pogled na njihov obris v temno rdečem žaru zahajajočega sonca, obdan s prelepo afriško savano, je veličasten.

Progaste in družabne

Dnevna rutina zeber je vedno enaka. Ker nenehno iščejo hrano in vodo, so stalno na poti. Pasejo se na odprtih planjavah in so videti čiste in močne, s tesno napeto kožo po mišičastem telesu. Zebrine proge so edinstvene in nekateri trdijo, da niti dva vzorca nista povsem enaka. Njihove opazne bele in črne proge so nenavadne med drugimi živalmi na teh planjavah. Toda pogled nanje je prijeten in dobro se skladajo z afriško divjino.

Zebre so po naravi zelo družabne. Posamezne živali med seboj navežejo močne vezi, ki lahko trajajo tudi vse življenje. V veliki čredi je sicer lahko tudi več tisoč zeber, toda razdeljena je na mnogo manjših družinskih enot, ki jih sestavljajo samec in njegove samice. Red se v tej majhni družinski enoti vzdržuje tako, da se njene člane natančno deli po položaju. Dominantna samica odloča o gibanju družine. Je na čelu, sledijo ji druge samice in njihova žrebeta, razvrščeni glede na položaj. Vse skupaj pa nadzoruje samec. Če želi, da njegova družina spremeni smer, se približa vodilni samici in jo dregne tako, da ji s tem nakaže novo smer.

Zebre se rade negujejo. Običajno je videti, kako druga drugo drgnejo in grizejo po bokih, plečih in hrbtu. Kaže, da medsebojno negovanje krepi vezi med posameznimi zebrami in se začne, ko so mladički stari le nekaj dni. Če jih ne more negovati drug družinski član, si nelagodje olajšajo tako, da se valjajo po prahu ali drgnejo ob drevo, termitnjak ali ob kaj drugega.

Boj za preživetje

Zebrino življenje je polno nevarnosti. Ta 250-kilogramska žival je tarča levov, hijenskih psov, hijen, leopardov in krokodilov – zanjo se še kako potrudijo. Zebra lahko teče do 55 kilometrov na uro, toda včasih jo nepripravljeno zasačijo plenilci, ki si pri lovu pomagajo s presenečenjem in prikrivanjem. Levi čakajo v zasedi, krokodili prežijo pod blatno vodo in leopardi oprezajo v okrilju noči.

Zebrina obramba temelji na čuječnosti in skupinskem ukrepanju članov črede. Medtem ko večina med njimi ponoči spi, jih je vedno nekaj budnih, da lahko poslušajo in stražijo. Če zebra opazi bližajočega se plenilca, opozorilno prhne, kar je znak celi čredi. Kadar je kakšna zebra v čredi bolna ali stara ter črede ne more dohajati, se pogosto druge zebre upočasnijo ali  pa počakajo, dokler se počasnejša zebra spet ne pridruži čredi. V nevarnosti se samec neustrašno postavi med plenilca in samice, grize in brca proti sovražniku, tako da ima čreda čas za pobeg.

Na takšno družinsko povezanost kaže izreden pripetljaj, ki se je zgodil v afriški pokrajini Serengeti, opazoval pa ga je naravoslovec Hugo van Lawick. Po njegovi pripovedi je začelo krdelo hijenskih psov preganjati čredo zeber. Psom je iz črede uspelo izločiti samico ter njena dva žrebeta, enega še zelo majhnega in enega enoletnega. Ko so druge zebre v čredi stekle stran, sta se mati in enoletni žrebiček pogumno branila pred psi. Toda kmalu so ti postali bolj napadalni, samica in enoletni žrebiček pa sta bila vse bolj utrujena. Zdelo se je, da je njihova smrt neogibna. Van Lawick se spominja tega brezupnega prizora: »Potem pa sem nenadoma začutil, da se tresejo tla. Pogledal sem naokrog in presenečen opazil, da se hitro približuje deset zeber. Že naslednji trenutek so obkrožile mater in njena dva mladiča. Potem je cela tesno nagnetena skupina, vrteč se okoli teh treh, stekla tja, od koder je prej prišlo deset zeber. Psi so jih zasledovali še približno 50 metrov, a niso mogli predreti v čredo in so kmalu odnehali.«

Družina

Zebra samica je zaščitniška do svojega novoskotenega žrebička in ga sprva ne pusti  k drugim v čredi. Med tem navezovalnim obdobjem osamitve se lahko mladiček tesno poveže z materjo. Zapomni si črno-beli progasti vzorec svoje mame. Zatem bo prepoznal njen klic, vonj in progasti vzorec ter ne bo sprejel nobene druge samice.

Žrebički se ne skotijo z značilnimi belimi in črnimi progami, kakršne imajo starši. Njihove proge so rdečerjave in šele kasneje postanejo črne. V večji čredi se mladiči iz različnih družin skupaj igrajo. Dirjajo in se lovijo, brcajo in tečejo med odraslimi, ki se jim včasih pridružijo pri igri. Galopirajo na svojih tankih nogah in v igri preganjajo ptiče in druge male živali. Zebrini mladiči so s svojimi dolgimi, tankimi nogami, velikimi črnimi očmi in lesketajočo se mehko dlako zares lepe male živali in jih je veselje opazovati.

Divje in čudovite

Danes je po prostranih zlatorumenih travnatih planjavah Afrike še vedno videti velike črede zeber, ki tečejo divje in svobodno. Ta prizor je nekaj izrednega.

Kdo se ne bi strinjal, da je zebra s svojim edinstvenim belim in črnim progastim vzorcem, močno družinsko zvestobo in divjim, svobodnim duhom, impresivno in čudovito bitje? Ob spoznavanju te živali dobimo odgovor na vprašanje, postavljeno pred več tisoč leti: »Kdo je pustil divjega osla [zebro, NW] v prostost?« (Job 39:5) Odgovor na to je jasen. To je storil Oblikovalec vseh živih bitij, Bog Jehova.

[Okvir na strani 14]

Zakaj ima zebra proge?

Tisti, ki verjamejo v evolucijo, težko pojasnijo zebrine proge. Nekateri menijo, da morda delujejo kot opozorilo. Toda očitno se levi in drugi veliki plenilci še zdaleč ne bojijo zebrinih prog.

Po mnenju drugih naj bi proge pripomogle k spolni privlačnosti. Toda ker imajo vse zebre podobne proge in te niso značilne samo za en spol, očitno tudi to ni prava razlaga.

Po neki drugi teoriji pa naj bi se jim črno-beli vzorec razvil zato, da bi jim pomagal omiliti vročino vročega afriškega sonca. Toda zakaj nimajo prog tudi druge živali?

Razširjena je tudi teorija, da so se zebri proge razvile zato, da se ta laže prikrije. Znanstveniki so odkrili, da vročina, ki se dviga iz afriških planjav, res popači in zabriše zebrino podobo, zato jo je od daleč težko videti. Toda takšno prikrivanje na dolge razdalje bi ji bolj malo koristilo, saj jo levi, njeni glavni sovražniki, napadejo samo takrat, kadar so blizu.

Nekateri tudi trdijo, da množica divje bežečih progastih zeber zmede leve pri lovu, ker naj bi se zaradi prog teže osredinili na posamezno zebro. Toda v resnici so raziskave o divjih živalih pokazale, da levi lovijo zebre enako spretno in uspešno, kakor lovijo druge živali.

Vprašanje pa še bolj zaplete dejstvo, da so zebre zaradi prog včasih celo na slabšem. Zebro je ponoči na planjavi, obsijani z mesečino, zaradi črno-belega progastega vzorca celo bolje videti kakor druge živali, ki so enobarvne. Ker levi navadno lovijo ponoči, naj bi bile torej proge izrazita slaba stran.

Od kod potem zebri njene proge? Ključ za razumevanje tega lahko najdemo v naslednji preprosti izjavi: ‚Roka GOSPODOVA je storila to.‘ (Job 12:9) Da, Stvarnik je zemeljska bitja ustvaril z značilnimi lastnostmi, ki jih čudovito opremljajo za življenje, pa čeprav človek morda ne razume povsem razlogov zanje. Da so živa bitja tako osupljiva, ima neki drug namen. S tem se osrečuje in razveseljuje človekovo srce. Mnogi danes ob lepotah stvarstva občutijo podobno, kakor je že nekdaj David: »Kako veliko je tvojih del, o GOSPOD! Vsa si naredil z modrostjo, zemlja je polna tvojih ustvarjenih bitij.« (Psalm 104:24, SSP)