Zakon bi moral biti trajna vez

ČE BI sodili po sklepu mnogih filmov, potem je poroka zaželjen cilj. Pogosto moški in ženska nazadnje prideta skupaj, se poročita in »odtlej živita srečno«. S tem se v filmih pogosto zgodba konča.

V resničnosti pa poroka ni konec, temveč začetek novega, skupnega življenja. In upati je, kot pravi v Propovedniku 7:8, da bo ‚konec reči boljši nego njen začetek‘.

Trajna vez

Za to je potrebna daljnovidnost. Zakon mora imeti trdne temelje, da bi lahko bil trajen in v zadovoljstvo. Sicer je lahko stres po poroki veliko večji kakor pred njo. Kristjan ne more stopiti v zakon in pri tem razmišljati: ‚Če ne bo šlo, se bom pa razvezal.‘ Na zakon je treba gledati kot na trajno vez.

Jezus je v odgovor na to, ali se je prav razvezati, jasno povedal, da bi moral biti zakon trajna vez. Dejal je: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik od začetka ustvaril kot moža in ženo in je rekel: ‚Zaradi tega zapusti človek očeta in mater in se pridruži ženi svoji, in ta dva bosta eno meso‘. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, naj človek ne razdružuje.« (Matevž 19:4–6)

Po poročnem dnevu

Upravičeno je rečeno, da je poroka v življenju kristjana druga najpomembnejša stvar, in sicer takoj za posameznikovo posvetitvijo Bogu. Posvetitev posameznika za vedno zaveže s Stvarnikom in s krstom to javno pokaže. Poroka pa je javna izjava zavezanosti drugemu človeku – za vedno. Ne moremo si zamisliti, da bi se kdo posvetil Bogu ali pa sklenil zakonsko zvezo in pri tem imel tehtne pomisleke. Zato je dobro, da tisti, ki se nameravajo poročiti, skrbno raziščejo prepričanja, cilje, stališča in nagnjenja bodočega zakonca.

Pri pripravah na poroko so pomembne lastnosti, kot so prijaznost, pozornost in duh sodelovanja. Te lastnosti pa so še bolj pomembne po tem dnevu, da bi zakon res lahko uspel. Mladoporočenca sta zaljubljena, toda po poroki je treba vsak dan misliti na to, da ljubezen »ne išče svojega«. Kadar se jo dosledno  izkazuje leto za letom, »ljubezen nikoli ne mine«. (1. Korinčanom 13:5, 8) Ob nenehni ljubezni bo laže izkazovati lastnosti, kot so potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, krotkost in samoobvladanje, ki sestavljajo sad duha. Te lastnosti so nujne za uspešen zakon. (Galatom 5:22, 23, NW)

Težji del je vztrajno izkazovati te lastnosti po poročnem dnevu. Toda skrivnost do uspešnega izkazovanja takšnih dobrih lastnosti je naslednja: Ljubite človeka, s katerim ste se poročili, in se bodite pripravljeni žrtvovati.

Jezus je dejal, da je za ljudi najpomembnejša zapoved ta, da ljubijo Jehova, druga najpomembnejša pa je: »Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.« (Matevž 22:39) Poročenemu je najbližji njegov zakonec, saj nič na zemlji ne more tako združiti dveh posameznikov, kakor ju lahko združi zakonska zveza.

 Toda zgolj telesna združitev ne more zagotoviti čustvene skladnosti. Združitev dveh teles ne pomeni vedno tudi združitev dveh umov. Da je spolna združitev lahko v največje zadovoljstvo, mora biti prisotna tudi druga združitev – združitev dveh src in namer. Večinoma se je treba žrtvovati za drugega, da bi zakon lahko bil uspešen. Kdo pa bi se moral žrtvovati? Mož? Žena?

Izkazovanje ljubezni in časti

Božja Beseda zapoveduje: »V spoštovanju [izkazovanju časti, NW] dajajte prednost drug drugemu.« (Rimljanom 12:10, poudarili mi.) Če lahko, se žrtvujte, še preden vas zakonec za to sploh prosi. Navsezadnje to, za kar mora kdo večkrat prositi, že izgubi del svoje vrednosti. Namesto tega bi si morala oba zakonca privzgojiti navado, da prevzemata pobudo pri tem, da drug drugemu izkazujeta čast.

Možem je na primer zapovedano, naj s svojimi ženami ravnajo ‚kakor s slabšo [krhkejšo, žensko, NW] posodo, in jim dajejo čast [. . .], da njihove molitve nimajo zaprek‘. (1. Petrov 3:7) Če mož svoji ženi ne izkazuje časti, bo to škodovalo njegovim molitvam. Kaj pa pomeni ženi izkazovati čast? Pomeni, da je mož do žene ves čas pozoren, prisluhne njenemu mnenju in ji daje možnost, da pri različnih zadevah velikokrat prva izbira. Žena pa lahko možu enako izkazuje čast, če se trudi biti soproga, ki z njim sodeluje kot njegova pomočnica. (1. Mojzesova 21:12; Pregovori 31:10–31)

Božja Beseda pravi: »Možje [so] dolžni ljubiti žene kakor telesa svoja. Kdor ljubi ženo svojo, ljubi sebe; kajti nihče ni nikoli sovražil svojega mesa, temuč hrani in goji ga kakor tudi Kristus cerkev [občino, NW].« Koliko je Kristus ljubil svoje sledilce? Za njih je bil pripravljen umreti. Biblija tudi pravi: »Vsak posamezni [mož] naj ljubi ženo svojo tako kakor sebe.« (Efežanom 5:28–33) Ženam pa Božja Beseda naroča, »naj ljubijo može« in naj bodo »pokorne svojim možem, da se ne preklinja Božja beseda«. (Titu 2:4, 5)

Dopuščajte napake

Ker se vsak človek rodi nepopoln, bo delal napake. (Rimljanom 3:23; 5:12; 1. Janezov 1:8–10) Toda namesto da napake pretirano poudarjate, upoštevajte biblijski nasvet: »Pred vsem pa imejte iskreno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokriva grehov obilost.« (1. Petrov 4:8) Najboljše je, da se ob manjših napakah ne ustavljamo in jih spregledamo. To pa lahko velja tudi za resnejše napake. V Kološanom 3:12–14 piše: »Oblecite [. . .] srčno usmiljenje, blagovoljnost [prijaznost, NW], ponižnost, krotkost, potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo tožbo zoper koga, kakor je tudi Kristus [Jehova, NW] odpustil vam, tako tudi vi; vrhu vsega tega pa oblecite ljubezen, ki je popolnosti vez.«

Kako pogosto bi morali odpuščati običajne napake in pomanjkljivosti sozakonca? Peter je Jezusa vprašal: »Gospod, kolikokrat, ko se pregreši brat moj zoper mene, naj mu odpustim? Ali do sedemkrat? Jezus mu reče: Ne pravim ti do sedemkrat, marveč do sedemdesetkrat sedemkrat.« (Matevž 18:21, 22) Jezus je to rekel glede tistih zunaj zakonske zveze, koliko bolj bi si potem morala odpuščati zakonca!

Čeprav je zakonska zveza v zadnjih letih izpostavljena napadom, pa bo ta ureditev, gledano dolgoročno, preživela, ker jo je ustanovil Bog. In vse, kar on posveti, je »zelo dobro«. (1. Mojzesova 1:31, SSP) Zakonska zveza ne bo postala nekaj zastarelega. In lahko je uspešna, še zlasti pri tistih, ki spoštujejo Božje zapovedi in po njih ravnajo. Vseeno pa obstaja izziv: Ali bosta posameznika držala obljubo, ki sta jo izrekla na poročni dan, namreč da se bosta ljubila in cenila? To je prav gotovo lahko izziv in morda si boste morali močno prizadevati, da bi izšli kot zmagovalci. Toda rezultati bodo vredni truda!

[Okvir na strani 10]

RAZVEZA IN LOČITEV

Bog je zakonsko zvezo ustanovil z namenom, da bi bila trajna vez. Toda ali sploh obstaja kakšen svetopisemski razlog, da bi se posameznik lahko razvezal od sozakonca in bi se potem lahko tudi ponovno poročil? Jezus je govoril o tem, ko je dejal: »Pravim vam pa: Kdorkoli se loči od žene svoje (razen zavoljo nečistosti) in se oženi z drugo, prešeštvuje.« (Matevž 19:9, poudarili mi.) Spolna nezvestoba zakonca je edini razlog za razvezo, po kateri se nedolžni zakonec lahko ponovno poroči.

Poleg tega biblijske besede iz Prvega lista Korinčanom 7:10–16 dovoljujejo ločitev, čeprav spodbujajo zakonca, da ostaneta skupaj. Nekateri po tem, ko so se zelo trudili, da bi ohranili zakon, menijo, da nimajo druge izbire, kakor da se ločijo. Kateri so lahko sprejemljivi svetopisemski razlogi za tak korak?

Nekdo namerno noče preživljati družine. Ob poroki mož prevzame odgovornost, da bo preživljal ženo in otroke. Mož, ki namerno ne skrbi za življenjske potrebščine, »je zatajil vero in je hujši od nevernika«. (1. Timoteju 5:8) Torej je ločitev mogoča.

Nadaljnji razlog je huda telesna zloraba. Če torej mož telesno zlorablja svojo ženo, se žena lahko loči. (Galatom 5:19–21; Titu 1:7) »Tistega, ki ljubi nasilje, sovraži njegova [Božja] duša.« (Psalm 11:5, SSP)

Nadaljnji razlog za ločitev je skrajno ogrožanje duhovnosti vernega zakonca – njegovega odnosa z Bogom. Kadar verni zakonec zaradi partnerjevega nasprotovanja ne more sodelovati pri pravem čaščenju, morda mu to tudi fizično prepreči, in je ogrožena njegova duhovnost, takrat se je nekaterim zdela ločitev nujna. * (Matevž 22:37; Dejanja 5:27–32)

Toda če se zakonec loči zaradi takšnih razlogov, ni prost za sklenitev nove zakonske zveze. Po Bibliji je prešuštvovanje oziroma ‚nečistovanje‘ edini upravičen razlog za razvezo, po kateri se je dovoljeno ponovno poročiti. (Matevž 5:32, SSP)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 9]

Na zakon bi morali gledati kot na trajno ureditev

[Slika na strani 10]

Jezus je rekel, da bi morali odpuščati »sedemdesetkrat sedemkrat«