Kako so se mi sanje uresničile

PRIPOVEDUJE ALENA ŽITNÍKOVÁ

Moja družina na Češkoslovaškem, v sovjetski vazalni državi, je v času mojega odraščanja hrepenela po tem, da bi doživela miroljubni svet, ki ga je obljubljal komunizem. Vendar so se ob razpadu Sovjetske zveze leta 1991 sanje, da bo komunizem ustvaril srečno, enotno družbo, razblinile. Naj vam opišem, kako so se moje sanje uresničile drugače.

RODILA sem se 12. septembra 1962 v družini vdanih komunistov, ki so živeli v vasi Horní Benešov, kakih 290 kilometrov od Prage. Oče je verjel v komunistične ideale in živel skladno z njimi. Po njih je vzgajal tudi moja brata, sestro in mene. Učil nas je, da lahko s poštenim delom in spodobnim življenjem pripomoremo k boljši družbi. Menil je, da je komunizem najboljša oblika vlade, in ga dejavno podpiral.

Oče je pogosto obiskoval sestanke, na katerih se je povzdigovalo komunizem. Religijo je zaradi hinavščine cerkva preziral, v nas pa je vsadil mišljenje, da Boga ni. Menil je, da bodo vsi ljudje sčasoma, ko bodo imeli dom in dovolj hrane, postali boljši in bodo živeli v miru. To je bil čudovit obet, o katerem sem od rane mladosti veliko slišala. Verjela sem vse, kar nas je učil oče, in bila tudi sama odločena podpirati komunizem.

Že kot dekletce sem se pripravljala na to, da postanem pionir, kakor so se imenovali člani priljubljene mladinske komunistične organizacije Mladi pionirji. Pionirje so spodbujali k razvijanju dobrih lastnosti in patriotizmu. Ko sem bila stara devet let, sem izrekla slovesno pionirsko zaprisego in dobila rdečo rutico. Dovolili so mi tudi, da sem lahko ob posebnih priložnostih nosila pionirsko uniformo. Skušala sem biti dobra pionirka. Ko sem slišala sošolke prostaško govoriti, sem jih pokarala in spomnila, da pionirke ne govorijo tako.

Sčasoma pa sem pričela spoznavati, da mnogi, ki so se razglašali za komuniste, niso podpirali komunističnih idealov. Namesto da bi se upirali človeškemu nagnjenju k pohlepu in ljubosumju, so kradli javno lastnino. Mnogi, ki so druge spodbujali, naj si  prizadevajo za dobro soljudi, sami tega niso delali. Pravzaprav je postal priljubljen pregovor: »Kdor ne krade od drugih, jemlje od svoje lastne družine.« Pričela sem se spraševati: Zakaj je toliko hinavščine? Zakaj si tako malo ljudi prizadeva podpirati odlične komunistične ideale? Zakaj so prizadevanja tako neuspešna?

Čas ponovne samopreiskave

V srednjih najstniških letih sem del poletnih počitnic preživela s sošolko Aleno. Nekega večera naju je obiskala njena odrasla prijateljica Tanja. »Povedati vama moram nekaj zelo pomembnega,« je rekla. »Prepričala sem se, da Bog obstaja.« Osupnili sva, da je prišla do takega sklepa. Ko sva po prvem presenečenju ponovno prišli do sape, sva jo obsuli z vprašanji. »Kakšne dokaze imaš za to?« »Kakšen pa je?« »Kje živi?« »Zakaj ničesar ne ukrene?«

Tanja je odgovorila na vsako vprašanje posebej. Pojasnila je, da je bil Božji prvotni namen, da bi bila zemlja rajski dom za človeštvo, in opisala, kako se bo ta namen sčasoma izpolnil. Ko nama je iz Biblije pokazala obljube o čisti zemlji, naseljeni z ljudmi, zdravimi v vseh pogledih, ki jim bo mar za druge, sem pomislila, da je to podobno obljubam, v katere sem verjela. Toda bila sem prepričana, da očetu ne bi ugajalo, če bi mu kdo povedal, da teh čudovitih reči ne bo dosegel komunizem, temveč Božje kraljestvo.

Veste, ko sem imela morda šest ali sedem let, sem odšla s sosedovo deklico v cerkev, ne da bi za to vedela moja starša. Duhovnik je povedal biblijsko zgodbo in bila mi je tako všeč, da sem želela izvedeti več. Nabrala sem si tudi nekaj verskega čtiva. Ko sem to povedala staršema, sta mi strogo prepovedala, da bi še kdaj odšla v cerkev, in uničila vse, kar sem prinesla domov. Da bi mi bilo popolnoma jasno, me je oče še natepel.

Poslej se Boga v našem domu ni več omenjalo. Pričela sem verjeti, da v Boga verjamejo samo preprosti, neizobraženi ljudje in da si je religijo izmislil človek. V šoli so nas učili, da so si ljudje, ker pač ne razumemo nekaterih pojavov, Boga enostavno izmislili. Toda sedaj je bila tu Tanja, inteligentna ženska, pravzaprav učiteljica, ki je verjela v Boga! ‚Nekaj mora biti na tem!‘ sem razmišljala.

Tanja je govorila tako prepričljivo, da z Aleno nisva dvomili o tem, da verjame v to, kar govori. Zato sva jo vprašali: »Tanja, kaj te je prepričalo, da Bog resnično obstaja?«

»Biblija,« je odgovorila. »Na vse, kar sta vprašali, odgovarja Biblija. Ali bi jo radi bolje razumeli?«

Vedela sem, da staršema ne bi bilo všeč, če bi jo začela preučevati. Toda tako močno sem si želela izvedeti več. Zato mi je Tanja dala naslov Ludmile, Jehovove priče, ki je živela blizu mojega doma v Horní Benešovu. Ko sem z Ludmilo preiskovala Božje obljube o zemeljskem raju, sem se spraševala: Kako pa naj vem, ali se bo vse to uresničilo?

Ludmila je rekla, da bi za to, da bi lahko verjela v Boga in njegove obljube, o njem morala izvedeti več. Ob najinem preučevanju sem se prepričala, da zemlja in mnoge zapletene oblike življenja na njej niso plod slepega naključja. Morala sem priznati, da mora obstajati izredno razumen Stvarnik. Zavedla sem se, kako izredno logična je Biblija, ko pravi: »Vsako hišo napravi kdo; on pa, ki je vse napravil, je Bog.« (Hebrejcem 3:4)

Želela sem, da bi o teh rečeh izvedela tudi moja družina. Vendar sem odlašala in jim o tem nisem povedala, ker sem domnevala, da jih ne bo zanimalo. Nato pa je mati nekega dne med mojimi osebnimi rečmi zagledala stran, ki je padla iz podarjene stare rabljene Biblije. Starša sta bila zelo vznemirjena.

Pogovor z očetom

Ko je bil očetov sum, da sem povezana z Jehovovimi pričami, potrjen, me je povabil na dolg sprehod. »Takoj moraš pretrgati vse stike  s temi ljudmi,« je poudaril. »Sicer ne bom mogel več služiti kot župan naše vasi. Uničila mi boš kariero. Moral bom iz pisarne in se vrniti v tovarno, kjer sem delal včasih. Osramotila boš vso družino.«

»Toda oče, Biblija je razumna knjiga in ima izredne nasvete za življenje,« sem se branila.

»Ne, Alenka,« je pojasnil oče, »za srečo nisem nikoli potreboval ne Biblije ne Boga. Vse sem naredil z lastnimi rokami. Nihče mi ni pomagal. Presenečen sem, da lahko verjameš v tak nesmisel! Moraš živeti resnično življenje, se poročiti, imeti otroke in potem boš videla, da si lahko srečna brez Boga.«

Oče je z vztrajnostjo name naredil vtis. Za trenutek se mi je zamajala vera, ki tedaj še ni imela trdnega temelja. Očeta sem res poznala mnogo dlje kakor Jehovove priče in doma sem se vedno počutila varno. Oče je želel dobro – o tem sem bila prepričana. Vedela sem, da me ima rad, zato sem obljubila, da bom nehala preučevati Biblijo. Kmalu zatem, ko sem bila stara 18 let, sem končala šolanje in odšla delat v Prago, glavno mesto države.

Življenje v Pragi

Zaposlila sem se v banki in komaj čakala, da spoznam kaj več o resničnem življenju, o katerem mi je oče rekel, da ga bo dosegel komunizem. Kmalu pa sem videla, da ljudje v mestu niso nič srečnejši kakor tisti v domačem kraju. V resnici so se bohotili nemorala, hinavščina, sebičnost in pijančevanje.

Pozneje je Priča, ki je živel blizu mojega doma v Horní Benešovu, med obiskom Prage poskrbel, da so Priče prišle tudi k meni. V Pragi sem tako ponovno pričela preučevati Biblijo z neko ženo, Evo. Na koncu vsakega preučevanja me je vprašala: »Ali želite, da pridem tudi naslednji teden?« Nikoli mi ni vsiljevala svojega mnenja, čeprav sem jo včasih vprašala, kaj bi storila na mojem mestu.

»Ne morem vam povedati, kaj bi storila jaz,« je rekla. Potem je usmerila pozornost na kak odlomek v Bibliji, ki mi je pomagal do odločitve. Zelo me je skrbel moj odnos z očetom in materjo, zato sem jo vprašala, ali naj se neham družiti z njima. Eva je odprla Biblijo pri Drugi Mojzesovi knjigi 20:12, kjer piše, da moramo starše spoštovati. Nato je vprašala: »Vendar, ali naj bi kdaj dali komu prednost pred starši?«

Tega nisem zagotovo vedela, zato je odprla Biblijo pri besedah Jezusa Kristusa: »Kdor ljubi očeta ali mater bolj nego mene, ni mene vreden.« (Matevž 10:37) Tako sem doumela, da si starši zaslužijo spoštovanje, vendar bi morala še bolj ljubiti Jezusa in njegovega nebeškega očeta. Eva si je vedno prizadevala poudariti ustrezno biblijsko načelo, odločitev pa je nato prepustila meni.

Nasprotujoči si želji

Pozneje, septembra 1982, sem bila sprejeta na fakulteto v Pragi na študij agronomije. Kmalu pa sem ugotovila, da se ne morem prav posvetiti fakultetnemu študiju in obenem namenjati željeno pozornost biblijskemu pouku. Zato sem eni od profesoric dejala, da razmišljam o prekinitvi študija. »Poslala te bom k nekomu, ki te bo razumel in ti pomagal,« je rekla. Uredila je, da je z menoj govoril dekan fakultete.

Dekan me je pozdravil z besedami: »Zakaj hoče naša najboljša študentka zapustiti šolo?«

»Ker nimam časa za druge reči, ki me prav tako zanimajo,« sem odgovorila. Takrat je bilo delovanje Jehovovih prič na Češkoslovaškem prepovedano, zato mu nisem nameravala povedati, zakaj razmišljam o tem, da bi opustila študij. Toda po nekaj urah pogovora sem menila, da mu lahko zaupam. Zato sem mu povedala, da preučujem Biblijo.

»Preučujte oboje: Biblijo in Marksa,« je rekel. »Nato pa se odločite.« Zdelo se je, da me je celo spodbujal k preučevanju Biblije!

 Zarota ne uspe

Naslednji dan sta oba, on in profesorica, odpotovala do moje domače vasi k staršem. Opozorila sta ju, da sem v stiku z nevarno in prepovedano sekto, ter jima rekla, da želim opustiti študij. »Če se bo vaša hči odločila zapustiti šolo,« je dekan obljubil očetu, »bomo poskrbeli, da v Pragi ne bo mogla dobiti dela. Nato se bo morala vrniti k vam in pretrgati stike s to sekto.«

Januarja 1983 sem zapustila šolo. Prijateljica, ki je prav tako preučevala Biblijo, mi je pomagala najeti sobo pri neki starejši ženski. Ker nisem vedela ničesar o dekanovem obisku pri starših niti o njegovi obljubi očetu, mi ni bilo jasno, zakaj je bilo vse moje prizadevanje, da bi našla zaposlitev, zaman. To je zanimalo tudi mojo stanodajalko, zato je brez moje vednosti odšla k dekanu in ga vprašala, zakaj sem zapustila šolo.

»Pazite se!« jo je posvaril. »Je članica nevarne sekte Jehovovih prič. Zato je morala oditi iz šole. Mora se vrniti domov in s tem odnehati. Poskrbel bom, da v Pragi ne bo dobila nobene zaposlitve!«

Ko se je gospodarica tistega večera vrnila domov, me je poklicala in rekla: »No, Alenka, danes sem bila na vaši fakulteti.« Pomislila sem, da bom morala še isti večer pripraviti kovčke in oditi iz stanovanja. Toda rekla je: »Ne odobravam dekanovega ravnanja. Verjamete lahko, kar koli hočete; pomembno je to, kako se vedete. Pomagala vam bom najti delo.« Tisto noč sem se v molitvi Jehovu zahvalila za njegovo pomoč.

Kmalu zatem je prišel v Prago oče, da bi me odpeljal domov. Toda tokrat me njegovo dokazovanje ni prepričalo. Moja vera v Jehova in njegove obljube je imela trdnejše temelje. Na koncu je oče odšel brez mene in prvič v življenju sem ga videla jokati. Srečanje je bilo zelo pretresljivo, toda ta izkušnja me je zbližala z Jehovom. Želela sem mu pripadati in mu služiti. Tako sem 19. novembra 1983 simbolizirala svojo posvetitev Jehovu s krstom v kadi vode v nekem stanovanju v Pragi.

Blagoslovljena odločitev

S časom sem pričela pomagati izdelovati prepovedano literaturo Prič. Pri tem delu so bili potrebni strogi varnostni ukrepi, saj so oblasti že zaprle nekatere, ki so jih pri tem zalotili. Moja prva naloga je bila večkrat pretipkati Stražni stolp, preveden v češčino. Te izvode so potem razdelili Pričam, da so jih uporabljali pri biblijskih poukih.

Pozneje so me povabili v skupino, ki je v nekem praškem stanovanju izdelovala knjige. Iz sobe so odstranili večino pohištva, zatem pa smo na dolgi mizi, ki smo jo namestili na sredino prostora, zlagali posamezne natisnjene strani. Pozneje smo te strani zlepili ali sešili v knjigo. Pogosto sem razmišljala, kako lepo bi bilo to delati polnočasno.

Ko sem bila pionirka v mladinski komunistični organizaciji, sem skušala učiti otroke, da bi bili boljši ljudje. Kot Jehovova priča še naprej delam z mladimi in mnogim sem pomagala, da so postali krščeni Jehovovi služabniki. Četudi ni še nihče iz moje družine postal Priča, pa sem, kakor je obljubljeno v Bibliji, dobila mnogo duhovnih očetov in mater, bratov in sester. (Marko 10:29, 30)

Leta 1989 je v državi komunistično vlado zamenjala demokratična. Ta sprememba je Jehovovim pričam prinesla pravno svobodo, zato se lahko sedaj javno sestajamo za preučevanje Biblije, oznanjujemo po hišah brez nevarnosti, da bi nas aretirali, in potujemo v tujino na mednarodna zborovanja. Vrhu tega nam ni več treba skrbeti glede zasliševanj, aretacij ali zastraševanj!

Služenje skupaj z možem

Leta 1990 sem se poročila s sokristjanom Petrom. Aprila 1992 sva lahko oba uresničila cilj in postala pionirja, kakor Priče  imenujemo tiste, ki polnočasno oznanjujejo. Nato pa sva bila junija 1994 povabljena, da bi delala v podružničnem uradu Jehovovih prič v Pragi. Sedaj biblijske literature ne izdelujemo več na skrivnem, temveč lahko služimo javno v duhovno dobro ljudi po vsej Češki.

Pred nekaj leti sva bila s Petrom presrečna, ko sta se moja starša odzvala na najino povabilo, da obiščeta objekte, kjer živiva in delava skupaj s kakimi 60 drugimi člani naše podružnične družine. Oče je potem, ko si je ogledal naš dom in pisarne, rekel: »Da, čutim, da je med vami prava ljubezen.« To so bile zame najlepše besede, kar sem jih kdaj slišala od očeta.

Imam to, kar je obljubljal komunizem

Naše upanje na boljši svet, ki naj bi ga prinesel komunizem, so bile samo sanje, polne želja. Človeška zgodovina odkriva, da so tudi najbolj iskrena prizadevanja ljudi, da bi ustvarili pravično družbo, neuspešna. Verjamem, da je še veliko ljudi, ki bodo spoznali, da človek ne more živeti srečno brez Božje pomoči. (Jeremija 10:23)

Pogosto se spomnim očetove želje, da bi imela to, kar je imenoval »resnično življenje«, za katero nas je učil, da nam ga bo omogočil komunizem. Toda iz preučevanja Biblije sem spoznala, da je edina zanesljiva obljuba, ki ji človeštvo lahko zaupa, v Bibliji omenjeno ‚resnično življenje‘, življenje v Božjem pravičnem novem svetu. (1. Timoteju 6:19) Tako govorim zato, ker lahko tisti, ki si iskreno prizadevajo udejanjati biblijski nauk v življenju, kljub podvrženosti grehu in človeški nepopolnosti na izredno osupljiv način živijo skupaj v miru. Uspešno se upirajo vsakemu poskusu, da bi se razbilo njihovo enotnost ali razdrlo njihovo vdano povezanost z Jehovom, njihovim Bogom.

To me je še posebej ganilo, ko sva imela z možem prednost biti 19. maja 2001 med gosti na posvetitvi novih podružničnih objektov  Jehovovih prič blizu Lvova v Ukrajini. Tam sem spoznala še druge Priče, ki so bili nekoč člani mladinske komunistične organizacije Mladi pionirji. Kakor jaz so upali, da bo komunizem vsemu človeštvu prinesel pravi mir in enotnost. Med nekdanjimi mladimi pionirji je bil tudi Vladimir Grigoriev, ki sedaj z ženo služi v podružničnem uradu v Rusiji.

Zdi se ironično, da so Jehovove priče zgradili novo podružnico prav tam, kjer so nekoč poleti taborili mladi pionirji. V podružnici je bilo zaradi omejenega prostora lahko samo 839 ljudi iz 35 držav, ki so prišli na program posvetitve. Toda naslednje jutro se je na nogometnem stadionu v Lvovu zbralo 30.881 ljudi, da bi poslušali povzetek programa prejšnjega dne. * Nekateri so iz oddaljenih krajev potovali tudi šest ur ali več, da bi lahko bili navzoči.

Toda ko so izvedeli, da si bodo nove podružnične objekte lahko ogledali, so vstopili v številne avtobuse, s katerimi so se pripeljali na stadion. Do sredine popoldneva so avtobusi že pričeli prihajati v podružnico (kjer sva imela z možem prednost prenočiti kot gosta) in potniki so se lahko na ogledu sprehodili skozi objekte. Do večera si je podružnico ogledalo več kot 16.000 teh dragih sovernikov, ki so se nato vrnili v avtobuse in krenili na pot domov, ki je bila za mnoge dolga!

V Ukrajini in drugih vzhodnoevropskih državah so milijoni verjeli, da je komunizem najboljše upanje za miroljubno novo družbo. Danes pa je samo v Ukrajini več kot 120.000 ljudi, ki drugim pripovedujejo o Božjem kraljestvu. Resnično, mnogi nekdanji komunisti smo pričeli verjeti, da je Božja vlada edino resnično upanje za pristno bratovščino in dosego miru med vsemi ljudstvi!

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 12]

Pri desetih letih, kmalu potem ko sem se pridružila komunistični organizaciji Mladi pionirji

[Slika na strani 16]

Z možem Petrom

[Slika na strani 16]

Vladimir, nekdanji komunistični mladi pionir, ki sem ga spoznala na posvetitvi podružnice v Ukrajini

[Slika na straneh 16, 17]

Poročilo o posvetitvenem programu je poslušalo več kot 30.000 ljudi

[Slika na strani 17]

Podružnične objekte je obiskalo več kot 16.000 ljudi