Biblijsko gledišče

Ali so občutki krivde vedno nezaželeni?

MNOGI ljudje danes na občutke krivde gledajo kot na nezaželene. Čutijo enako kot nemški filozof Friedrich Nietzsche, ki je rekel: »Krivda je najbolj grozna bolezen, ki je kdaj besnela v človeku.«

Vendar nekateri raziskovalci sedaj pričenjajo drugače sklepati. »Krivda je bistvena za to, da je kdo čuteč, zaupanja vreden človek,« pravi dr. phil. Susan Forward, mednarodno priznana terapevtka in pisateljica. »Deluje kot del vesti.« Ali so torej vsi občutki krivde nezaželeni? Ali obstajajo okoliščine, v katerih so občutki krivde morda koristni?

Kaj je krivda?

Občutek krivde se sproži takrat, ko se zavemo, da smo prizadeli koga, ki ga imamo radi, oziroma ko kako drugače ne dosežemo meril, za katere menimo, da bi jih v življenju morali upoštevati. V nekem priročniku je pojasnjeno, da se krivda nanaša »na občutek zadolženosti, ker je človek kriv za neuspeh, prestopek, zločin oziroma greh«.

V Hebrejskih spisih je krivda povezana z neuspehom Izraelcev, da bi živeli po Božji postavi. To besedo velikokrat najdemo v Tretji in Četrti Mojzesovi knjigi. Zanimivo pa je, da v Krščanskih grških spisih te besede skorajda ni najti. Vendar se na nekaj mestih le pojavi in se podobno nanaša na resne prestopke zoper Boga. (Marko 3:29; 1. Korinčanom 11:27)

Na žalost pa lahko krivdo občutimo tudi takrat, ko za to v resnici nimamo razloga. Posameznik, ki je na primer perfekcionist in se nagiba k temu, da od sebe pričakuje preveč, bo ob vsakem razočaranju brez potrebe občutil krivdo. (Propovednik 7:16) Lahko pa morda dopustimo, da upravičeno obžalovanje, ki ga občutimo zaradi napake oziroma zmote, preraste v občutke sramu in se nazadnje pričnemo po nepotrebnem kaznovati. Kako nam torej občutek krivde lahko koristi?

 Občutki krivde so lahko koristni

Občutek krivde je lahko koristen zaradi vsaj treh razlogov. Prvič, sporoča nam, da se zavedamo sprejetih meril, in kaže, da imamo vest, ki izpolnjuje svojo nalogo. (Rimljanom 2:15) V knjigi, ki jo je izdalo Ameriško združenje psihiatrov, pravzaprav piše, da odsotnost občutka krivde spodbuja vedenje, ki družbi škoduje. Tisti, ki imajo oskrunjeno oziroma otopelo vest, namreč težko razlikujejo med pravilnim in napačnim, to pa je lahko nevarno. (Titu 1:15, 16)

Drugič, slaba vest nam lahko pomaga, da se ognemo nezaželenih dejanj. Tako kot nas dobesedna bolečina opozori na morebitno zdravstveno težavo, nas čustvena bolečina, ki je povezana s krivdo, opozori na moralno oziroma duhovno težavo, kateri moramo posvetiti pozornost. Ko se enkrat zavedamo svoje slabosti, se laže ognemu temu, da bi v prihodnje znova prizadeli sebe, naše ljubljene oziroma druge ljudi. (Matevž 7:12)

Kot tretje pa priznanje krivde pomaga obema, krivcu in žrtvi. Pri kralju Davidu je občutek krivde na primer spremljalo hudo čustveno trpljenje. »Ko sem molčal, so perele kosti moje vsled stoka mojega po cele dneve,« je napisal. Vendar je potem, ko je Bogu končno priznal svoj greh, z veseljem vzkliknil: »S pestmi oproščenja me obdaš.« (Psalm 32:3, 7) Če krivec prizna krivdo, se lahko tudi žrtev bolje počuti, saj ji krivec s tem zagotovi, da zaradi močne ljubezni do nje obžaluje, ker ji je povzročil toliko bolečin. (2. Samuelova 11:2–15)

Uravnovešeno glejmo na občutke krivde

Da bi uravnovešeno gledali na krivdo, bodimo pozorni na popolno nasprotje med tem, kako je na grešnike in greh gledal Jezus in kako farizeji. V Lukeževem evangeliju 7:36–50 beremo o nečistnici, ki je vstopila v hišo farizeja, kjer je Jezus obedoval. Približala se je Jezusu, mu s svojimi solzami umila noge in jih odišavila z dragocenim oljem.

Pobožni farizej je prezirljivo gledal na to žensko kot na nevredno njegovega časa in pozornosti. Sam pri sebi je dejal: »Ako bi bil ta [Jezus] prorok, bi pač vedel, kdo in kakšna žena je, ki se ga dotika, kajti grešnica je.« (Lukež 7:39) Jezus je hitro popravil njegovo razmišljanje. »Z oljem nisi mazilil glave moje,« je rekel. »A ta mi je z mazilom pomazilila noge. Zato ti pravim: Odpuščeni so ji mnogi grehi njeni, kajti imela je veliko ljubezen.« Nedvomno so te prijazne besede žensko ohrabrile in ji olajšale srce. (Lukež 7:46, 47)

Jezus nikakor ni opravičeval nemorale. Tega ponosnega farizeja je pravzaprav poučil o vzvišenosti ljubezni, ki nekoga motivira, da služi Bogu. (Matevž 22:36–40) Vsekakor je bilo primerno, da je ta ženska občutila krivdo zaradi svoje nemoralne preteklosti. Očitno se je kesala, saj je jokala, ni poskusila opravičiti svojega prejšnjega vedenja in je dejavno ukrepala, da bi Jezusu javno izkazala čast. Jezus je to videl in ji rekel: »Vera tvoja te je rešila, pojdi v miru!« (Lukež 7:50)

Po drugi strani pa je farizej nanjo še naprej gledal zviška, kot na grešnico. Morda je upal, da jo bo tako navedel na to, da se bo močno zavedala svoje odgovornosti pred Bogom in bo občutila krivdo. Če se nenehno trudimo v drugih vzbuditi občutek krivde, kadar česa ne storijo tako, kot hočemo mi, smo neljubeči in nazadnje s tem dosežemo ravno nasprotno od tistega, kar smo želeli. (2. Korinčanom 9:7) Najboljše dosežemo takrat, ko posnemamo Jezusa tako, da dajemo drugim dober zgled, jih iskreno pohvalimo in jim pokažemo, da jim zaupamo, pa čeprav je včasih koga treba tudi opomniti in mu svetovati. (Matevž 11:28–30; Rimljanom 12:10; Efežanom 4:29)

Občutek krivde je torej včasih lahko koristen, celo nujen, ko smo naredili kaj narobe. V Pregovorih 14:9 piše: »Neumni se smejejo krivdi.« Slaba vest nas lahko in bi nas tudi morala spodbuditi, da bi priznali napako in še kako drugače pozitivno ukrepali. Vseeno pa bi glavni razlog za to, da služimo Jehovu, moral vedno biti ljubezen in ne krivda. (Job 1:9–11; 2:4, 5) Biblija nam zagotavlja, da bodo dobri ljudje, kadar bodo tako spodbujeni in osveženi, naredili vse, kar lahko. Še pomembnejše pa je, da bodo to naredili z veseljem.