Jangade – nenavadne brazilske jadrnice

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BRAZILIJE

STOLETJA so neustrašni ribiči, imenovani jangadeiri, v svojih preprostih, vendar lepih jangadah pluli po sončni severovzhodni obali Brazilije. Naj vam povem, kaj sem zvedel o teh nenavadnih jadrnicah.

Jangada vas lahko na prvi pogled spomni na čoln, ki so ga v naglici sestavili brodolomci. Toda ne dajte se zapeljati. Jangade dosežejo hitrost do dvanajst kilometrov na uro in sodelujejo v regatah. Čeprav imajo preprosto obliko, lahko ostanejo na morju kar nekaj dni, lahko pa jih najdemo tudi do 60 kilometrov proč od obale, * kjer plujejo velike čezoceanke.

Ob koncu 17. stoletja so jangado v Braziliji najprej uporabljali na odprtem morju kot ribiško ladjo, ko so portugalski kolonizatorji šibko jadrnico, ki so jo uporabljali domačini, opremili s trikotnim jadrom. Ime jangada, kar pomeni »združiti skupaj«, pripisujejo Portugalcem. Preden so ti prispeli v Brazilijo, so obiskali Indijo, odkoder so privzeli to tamilsko besedo.

Jangade so od teh zgodnjih dni doživele nekaj sprememb. Trup jadrnice je bil najprej iz petih do osmih hlodov lahkega lesa, podobnega lesu balsovca, kot je piúva. Te hlode so povezali z ličjem in niso imele niti enega vijaka ali žeblja. Sedaj je večina trupov narejenih iz lesa, kakršnega uporabljajo pri gradnjah ladij, zaradi česar so bolj trpežne. Še ena novost je lesena škatla, ki je prevlečena s plastjo cinka in s stiroporom, uporabljajo pa jo za shranjevanje ulova. Velikost jangade ostaja nespremenjena in tako v dolžino meri od 5 do 8 metrov, v širino pa do 1,8 metra.

 Mnoge jangadeire je tekma s sodobnimi ribiškimi ladjami v zadnjih letih prisilila, da iščejo drugačno zaposlitev, kot je denimo vožnja turistov z jangadami. Vzdolž severovzhodne obale Brazilije še vedno obstaja nekaj majhnih tradicionalnih ribiških naselbin. Tam je življenje preprosto. Ko so moški na morju, ženske v marsikateri od teh naselbin izdelujejo prefinjene čipke in tako prispevajo k družinskemu proračunu.

Iz ribiške naselbine na obali Mucuripe se bom odpravil na svojo prvo plovbo z jangado.

Moj dan kot jangadeiro

Na obali se ob 4. uri zjutraj seznanim s štirimi člani posadke. Naš kapitan je Assis. Potem ko smo dvignili jadro, je moja prva naloga, da jangado s karnaubinih lesenih klad, na katerih leži, pomagam potisniti v morje. Jangada se skoraj nemudoma napolni z vodo in zdi se, da se bo potopila. Na srečo je to samo moj vtis. Jangade so praktično nepotopljive. Včasih se prevrne, mi pove posadka, in za to, da se jo znova postavi v pravo lego, je potreben izkušen mornar in močan plavalec. Ne glede na to drzno odplujemo na morje, valovi pa vztrajno pljuskajo čez krov.

Naš kapitan se postavi na zadnji del jadrnice, od koder nadzoruje jadro in krmilo. Drugi jangadeiro stoji na kljunu. Preostala člana posadke sta se privezala ob drogove in se nagibata kot protiutež ob nagibih jangade. Kot opazovalec sklenem, da je še najboljše, če se trdno oprimem drogov. Za mornarje začetnike, kot sem jaz, je morska bolezen nekaj običajnega, toda slabost skušam prenašati, kolikor le lahko.

Po približno dveurnem jadranju priplujemo na cilj. Posadka hitro zloži jadro in vrže sidro, ki je pravzaprav kamen v lesenem okviru. Ribolov se prične. Posadka uporablja vrvice in ne palic, zato imajo roke polne brazgotin in žuljev. Poleg lova rib včasih lovijo jastoge v past, imenovano manzuá, ki je narejena iz bambusa in najlonske vrvi. Pred soncem se nekateri zaščitijo s širokokrajnimi slamniki, medtem ko drugi nosijo samo kape.

Za jangadeira je življenje vsakodnevno boleče prenašanje soli, pota in sonca. Vedno manj mladeničev se odloča za to delo, ki se je skozi stoletja prenašalo z očetov na sinove.

Sredi popoldneva se skupaj z več drugimi jangadami odpravimo nazaj k obali. Jangade z elegantnimi belimi jadri, obrnjenimi proti svetlozelenemu morju in modremu nebu, premagujejo besne valove. To je prizor, ki resnično jemlje sapo in je bil navdih že za marsikatero pesem.

Ko prispemo do kopnega, pomagam potisniti jangado nazaj na njeno ležišče v pesku. Jangada običajno tehta 300 kilogramov, toda nam se zdi zaradi utrujenih rok precej težja. Jangadeiri prodajo svoj ulov trgovcu, ki bo ribe potem prodal kupcem. Naše potovanje je bilo kratko in ulovili smo samo kilogram rib. Toda na jangadi je lahko tudi do 1000 kilogramov ulovljenih rib. Zahvalim se posadki in se utrujen, toda zadovoljen vrnem domov. Ponoči ležim buden in si še vedno živo predstavljam zibanje jangade, brazilske preproste, a nenavadne jadrnice.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 25]

Tradicionalna jangada iz hlodov (sedaj ni več v rabi)

[Slika na strani 25]

Jangada običajno tehta približno 300 kilogramov