Poučevanje – odrekanja in tveganja

»Od učiteljev se toliko pričakuje, pa vendar se tako pogosto dogaja, da predane poučevalce v naših šolah premalo javno [. . .] pohvalijo za njihov trud.« (Ken Eltis, sydneyjska univerza v Avstraliji)

TREBA je priznati, da ta »nadvse pomemben poklic«, kot se je nekdo izrazil, spremljajo mnogi izzivi – od nezadostnega plačila do slabih razmer v razredih, od pretiranega administrativnega dela do prevelikih razredov, od nespoštovanja in nasilja do starševske brezbrižnosti. Kako se nekateri učitelji spoprijemajo s temi izzivi?

 Premalo spoštovanja

Štiri učitelje iz mesta New York smo vprašali, kateri so po njihovem mnenju glavni problemi. Soglasno so odgovorili: »Premalo spoštovanja.«

William iz Kenije pravi, da so se glede tega razmere spremenile tudi v Afriki. Dejal je: »Med otroki je vse manj discipline. Ko sem odraščal [sedaj je v svojih 40-ih letih], so bili učitelji med najbolj spoštovanimi ljudmi v afriški družbi. Mlajši in starejši so imeli učitelja vedno za zgled. Tega spoštovanja pa je vse manj. Zahodna kultura počasi vpliva na mlade celo na afriškem podeželju. Filmi, videokasete in čtivo upodabljajo nespoštovanje do avtoritete kot nekaj junaškega.«

Giuliano, ki uči v Italiji, pa tarna: »Na otroke vpliva duh uporništva, nepokornosti in neubogljivosti, ki prežema vso družbo.«

Droge in nasilje

Žal so droge v šolah postale problem, in to tako velik, da učiteljica in avtorica LouAnne Johnson iz Združenih držav piše: »Preprečevanje zlorabe drog je zajeto v skoraj vsak učni načrt in to že v vrtcu. [Poudarili mi.] Otroci vedo o drogah veliko več, [. . .] kakor večina odraslih.« Dodaja še: »Za učence, ki se počutijo izgubljene, neljubljene, osamljene, zdolgočasene ali negotove, je največ verjetnosti, da bodo vzeli drogo.« (Two Parts Textbook, One Part Love)

Ken, učitelj iz Avstralije, je vprašal: »Kako naj se naši učitelji spoprimejo s šolanjem devetletnega učenca, ki so ga v droge vpeljali lastni starši in je zdaj zasvojen?« Michael je v svojih 30-ih in poučuje na splošnoizobraževalni šoli v Nemčiji. Takole je napisal: »Dobro se zavedamo, da tu razpečujejo droge; samo da se to vse preredko odkrije.« Piše tudi o pomanjkanju discipline in pravi, da se to »kaže v splošni uničevalni maniji«. Potem pa dodaja: »Mize in stene so popackane, pohištvo poškodovano. Nekateri moji učenci so imeli opravka s policijo zaradi kraje po trgovinah oziroma podobnega. Ni čudno, da so pogoste tudi kraje v šoli!«

Amira poučuje v mehiški zvezni državi Guanajuato. Takole priznava: »Spoprijemamo se s problemi nasilja in zasvojenosti z drogami v družini, kar neposredno vpliva na otroke. Ti so pogreznjeni v okolje, v katerem se naučijo umazanega jezika in drugih grdih razvad. Nadaljnji velik problem je revščina. Čeprav je šolanje tu brezplačno, morajo starši kupiti zvezke, pisala in druge šolske potrebščine. Vendar ima hrana prednost.«

 V šolah strelno orožje?

V Združenih državah so nedavni primeri streljanja v šolah pokazali, da v tej deželi nasilje, povezano s strelnim orožjem, ni zanemarljiv problem. Neko poročilo pravi: »Po ocenah se v 87.125 javnih šol vsak dan prinese 135.000 kosov strelnega orožja. Da bi to število zmanjšali, uporabljajo detektorje kovin, nadzorne kamere, posebno izšolane pse, ki izvohajo strelno orožje, zahtevajo dijaške izkaznice, preiskujejo šolske omarice in prepovedujejo, da bi se v šolo nosilo aktovke.« (Teaching in America) Ob takšnih varnostnih ukrepih se zastavi vprašanje: Ali govorimo o šolah ali zaporih? Poročilo še pravi, da je bilo več kot 6000 učencev izključenih iz šole, ker so s sabo prinašali strelno orožje!

Iris, učiteljica iz mesta New York, je za Prebudite se! povedala: »Učenci v šole tihotapijo orožje. Detektorji kovin tega ne preprečijo. Nadaljnji velik problem v šoli je vandalizem.«

Vestni učitelji se v tem anarhičnem okolju bojujejo, da bi učence izobraževali in jim posredovali vrednote. Ni presenetljivo, da mnogi učitelji trpijo zaradi depresije in izčrpanosti. Rolf Busch, predsednik Združenja učiteljev v Turingiji v Nemčiji, je dejal: »Skoraj tretjina milijona učiteljev v Nemčiji zboli zaradi stresa. Služba jih popolnoma izčrpa.«

Otroci imajo otroke

Nadaljnji velik problem je spolno življenje mladostnikov. George S. Morrison, avtor knjige Teaching in America, pravi glede ZDA naslednje: »Vsako leto zanosi približno milijon najstnic (11 odstotkov deklet, starih 15 do 19 let).« Združene države imajo med vsemi razvitimi državami najvišjo stopnjo najstniške nosečnosti.

Da so razmere res takšne, potrjuje Iris, ki je rekla: »Mladostniki se pogovarjajo samo o spolnosti in zabavah. To je prava obsedenost. In sedaj smo tudi po šolskih računalnikih povezani z internetom! To pomeni dostop do kramljalnic in pornografije.« Učitelj iz Madrida v Španiji, Angel, je povedal: »Spolna promiskuiteta med učenci je dejstvo. Imamo primere, ko zanosijo zelo mlade učenke.«

»Večvredne varuške«

Nekateri učitelji se tudi pritožujejo, da mnogi starši ne prevzamejo odgovornosti, da bi svoje otroke poučevali doma. Učitelji menijo, da bi morali biti starši prvi vzgojitelji svojih otrok. Olikanost bi se morala začeti doma. Ni presenetljivo, da Sandra Feldman, predsednica Ameriške zveze učiteljev, pravi: »Na učitelje [. . .] moramo gledati kakor na vse druge strokovnjake. Učitelji niso samo večvredne varuške.«

Starši pogosto ne podprejo discipliniranja, ki ga njihovi otroci dobijo v šoli. Leemarys, citirana v prejšnjem članku, je za Prebudite se! povedala: »Če prestopniške otroke prijavite ravnatelju, vas bodo napadli njihovi starši!« Busch, ki smo ga že citirali, je glede ravnanja s težavnimi učenci dejal: »Vzgajanja v družini je vse manj. Nič več ne morete domnevati, da večina otrok prihaja iz družin, kjer jih dobro, razumno vzgajajo.« Estela iz Mendoze v Argentini je rekla: »Učitelji se učencev bojimo. Če jim damo slabe ocene, nas obmetavajo s kamni ali napadejo. Če imamo avto, ga poškodujejo.«

 Ali je potem sploh kaj presenetljivega, da je v mnogih deželah premalo učiteljev? Vartan Gregorian, predsednik Carnegieovega združenja v New Yorku, je posvaril: »Naše šole [v ZDA] bodo v naslednjem desetletju potrebovale do 2,5 milijona novih učiteljev.« Večja mesta »dejavno iščejo učitelje iz Indije, Zahodne Indije, Južnoafriške republike, Evrope in od povsod drugod, kjer se da dobiti dobre učitelje«. To seveda pomeni, da utegne potem na teh področjih biti premalo učiteljev.

Zakaj je premalo učiteljev?

Jošinori, japonski učitelj z 32-letnimi izkušnjami, je dejal, da »je poučevanje plemenito delo z dobrim nagibom in v japonski družbi zelo spoštovano«. Žal pa v vseh kulturah ni tako. Že citirani Gregorian je še dejal, da se učiteljev »ne spoštuje, ne priznava in ne plačuje kot strokovnjake. [. . .] Poučevanje je v večini [ameriških] zveznih držav plačano manj kakor kateri koli drug poklic, za katerega je treba imeti univerzitetno diplomo oziroma magisterij.«

Ken Eltis, citiran na začetku, je zapisal: »Kaj se zgodi, ko učitelji ugotovijo, da so mnogi poklici, za katere se zahteva veliko manj šolanja, plačani precej več kakor učiteljevanje? Oziroma, ko učenci, ki so jih poučevali pred samo dvanajstimi meseci [. . .] zaslužijo več kakor oni sedaj oziroma morda v prihodnjih petih letih? Ko se učitelj dokoplje do takšnega spoznanja, mu to gotovo spodkoplje samospoštovanje.«

 William Ayers je napisal: »Učitelji smo slabo plačani [. . .] Povprečno zaslužimo četrtino toliko kot pravniki, polovico toliko kot računovodje, manj kot vozniki tovornjakov in ladjedelniški delavci. [. . .] Noben drug poklic ne zahteva tako veliko in je hkrati tako malo plačan.« (To Teach​—The Journey of a Teacher) Janet Reno, nekdanja državna tožilka v ZDA, je novembra 2000 dejala: »Ljudi lahko pošljemo na Luno. [. . .] Naše športnike dobro plačujemo. Zakaj ne moremo plačevati naših učiteljev?«

»Učitelji smo na splošno premalo plačani,« je rekla Leemarys. »Kljub mnogim letom šolanja še vedno dobivam le nizek letni dohodek tukaj, v mestu New York, ob vsem stresu in nejevolji, ki ju prinaša življenje v velikem mestu.« Valentina, učiteljica v St. Peterburgu v Rusiji, je dejala: »Služba učitelja je, kar se tiče dohodka, nehvaležna. Zaslužek je vedno pod standardnim minimumom.« Marlene iz Chubuta v Argentini meni podobno: »Slab zaslužek nas sili delati na dveh ali treh krajih, tako da hitimo iz enega konca na drugega. Zaradi tega smo res manj učinkoviti.« Arthur, učitelj iz Nairobija v Keniji, je za Prebudite se! povedal: »S tem ko gospodarstvo slabi, moje življenje učitelja ni lahko. Kot bi potrdili mnogi moji kolegi, slab zaslužek že od nekdaj ljudi odvrača, da bi se odločili za naš poklic.«

Diana, učiteljica iz mesta New York, se je pritožila zaradi pretiranega administrativnega dela, za katero učitelji porabijo ure in ure. Neki drug učitelj je napisal: »Večino dneva se porabi za predpisane postopke, ponavljanje in rutino.« Običajna pritožba je bila: »Izpolnjevanje obrazcev, teh nesmiselnih obrazcev – cel dan.«

Premalo učiteljev, preveč učencev

Berthold iz Dürna v Nemčiji je omenil še eno običajno pritožbo: »Razredi so preveliki! V nekaterih tukajšnjih razredih je do 34 učencev. To pomeni, da se ne moremo posvetiti učencem, ki imajo težave. Ostanejo neopazni. Zanemari se potrebe posameznika.«

Že citirana Leemarys je pojasnila: »Lani je bil moj največji problem, poleg brezbrižnih staršev, ta, da sem imela v razredu 35 otrok. Zamislite si, kako je delati s 35 šestletniki!«

Iris je dejala: »Tu v New Yorku manjka učiteljev, še zlasti za matematiko in naravoslovje. Drugje lahko dobijo boljše službe. Zato je mesto najelo mnogo tujih učiteljev.«

Jasno je, da je učiteljstvo zahteven poklic. Kaj potem učitelje motivira? Zakaj še vedno vztrajajo v tem poklicu? Ti vprašanji bo obravnaval sklepni članek.

[Poudarjeno besedilo na strani 9]

Po ocenah se v šole v ZDA vsak dan prinese 135.000 kosov strelnega orožja

[Okvir/slika na strani 10]

Kdaj je učitelj uspešen?

Kako bi vi definirali dobrega učitelja? Ali je to tisti, ki lahko otrokov spomin izuri tako, da bo otrok znal ponavljati dejstva in uspešno opravljal preizkuse znanja? Ali pa je to človek, ki druge uči, da sprašujejo, razmišljajo in razglabljajo? Ki otroku pomaga postati boljši državljan?

»Ko se učitelji zavedamo, da smo z učenci sopotniki na dolgem in zapletenem potovanju skozi življenje, ko začnemo z njimi ravnati dostojanstveno in s spoštovanjem, ki si ga kot ljudje zaslužijo, potem smo na poti, da postanemo dobri učitelji. To je zelo preprosto – in hkrati zelo težko.« (To Teach​—The Journey of a Teacher)

Dober učitelj se zaveda zmožnosti vsakega učenca in ve, kako doseči, da jih bo uspešno rabil. William Ayers je dejal: »Najti moramo boljši način, s katerim bomo jačali moči, izkušnje, veščine in zmožnosti [. . .] Spomnim se prošnje neke ameriške domačinke, matere petletnega sina, katerega so označili s ‚počasen učenec‘: ‚Veter-Volk pozna imena več kot 40 ptičev in njihove selitvene navade. Ve, da je v repu orla, ki je v popolnem ravnotežju, trinajst peres. Potrebuje le učitelja, ki bi poznal njegove zmožnosti.‘«

Da bi učitelj iz otroka izvabil najboljše, mora ugotoviti, kaj otroka zanima oziroma motivira ter zakaj je tak, kot je. In predan učitelj mora imeti otroke rad.

[Vir slike]

United Nations/Photo by Saw Lwin

[Okvir na strani 11]

Ali mora biti učenje vedno zabavno?

Učitelj William Ayers je sestavil seznam desetih napačnih predstav o učiteljevanju. Ena od teh je: »Dobri učitelji naredijo učenje zabavno.« Nadaljuje: »Zabava odvrača pozornost, je razvedrilo. Klovni so zabavni. Šale so lahko zabavne. Učenje je lahko privlačno, zelo zanimivo, osupljivo, begajoče, lahko pritegne in je pogosto v veliko zadovoljstvo. Če je zabavno, je to dobro. Toda ni nujno, da je takšno.« Dodaja: »Za poučevanje je treba zelo veliko znanja, sposobnosti, veščin, razsodnosti in razumevanja – najpomembnejše od vsega pa je pozoren, skrben človek.« (To Teach​—The Journey of a Teacher)

Sumio iz mesta Nagoya v Japonski je med svojimi učenci zasledil naslednji problem: »Mnogi srednješolci se zanimajo samo za to, kako bi se zabavali in delali kaj takega, za kar se jim ni treba truditi.«

Rosa iz Brookyna v New Yorku, svetovalka za učence, je dejala: »Na splošno učenci menijo, da je učenje dolgočasno. Učitelj je dolgočasen. Mislijo, da bi moralo biti vse zabavno. Ne uvidijo, da imaš od učenja toliko, kolikor vložiš vanj.«

Ker so mladi tako obsedeni z zabavo, se jim je težje truditi in žrtvovati. Že citirani Sumio je rekel: »Gre za to, da o stvareh ne znajo razmišljati dolgoročno. Zelo malo srednješolcev meni, da bo nekaj, za kar se sedaj zelo trudijo, res vredno v prihodnosti.«

[Slika na strani 7]

DIANA, ZDA

[Slika na strani 8]

‚Uživanje drog je zelo razširjeno, samo da se to vse preredko odkrije.‘ (MICHAEL, NEMČIJA)

[Slika na straneh 8, 9]

poprijemamo se s problemi nasilja in zasvojenosti z drogami v družini.« (AMIRA, MEHIKA)

[Slika na strani 9]

»Na učitelje moramo gledati kakor na vse druge strokovnjake. Učitelji niso samo večvredne varuške.« (SANDRA FELDMAN, PREDSEDNICA AMERIŠKE ZVEZE UČITELJEV)