Skupaj z vetrom

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ KANADE

»TAKOJ MI PRISKRBITE TAFT IN VRV IN POKAZAL VAM BOM NEKAJ, NAD ČIMER BO OSUPNIL SVET!« (JOSEPH-MICHEL MONTGOLIFIER, 1782)

PUUH! Plamen švigne navzgor v pisan kokon in napravo nežno dvigne proti nebu. Lebdenje visoko v krasnem mavričnem mehurčku iz tkanine človeka poživi in odmakne od mrzličnega tempa življenja. Je »obenem spokojno in vznemirljivo«, je razmišljal neki dolgoletni navdušenec za balone na vroči zrak.

Letenje z balonom prevzema človeka že vse od prvega uspešnega dviga Josepha-Michela in Jacquesa-Étienna Montgolfiera v zgodnjih osemdesetih letih osemnajstega stoletja. (Glej spodnji okvir.) Vseeno pa se je balon za razvedrilno športno letenje v resnici vzdignil s tal šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so izdelali teže vnetljivo tkanino ter varen in poceni sistem zgorevanja propana, s katerim segrevajo in uravnavajo temperaturo zraka v balonu.

Ogled od blizu

Ob natančnejšem pogledu na krasen balon vidimo, da so segmenti pisanega blaga pritrjeni skupaj in se od gornjega proti spodnjemu delu zožajo. Nekateri baloni, ko so napolnjeni z zrakom, merijo 15 metrov v širino in več kot 25 metrov v višino.

Balonarji z živo domišljijo vdahnejo balonu nekaj lastnega in si izmislijo svoje lastne modele in velikosti, od likov živali do steklenic in celo klovnov. Toda ne glede na obliko balona so načela gibanja teh tihih letalcev po nebu enaka.

Pilot in potniki se skupaj peljejo v lahki, a čvrsti pleteni gondoli oziroma košari, ki je pritrjena na balon z jeklenimi pletenicami in nameščena neposredno pod balonsko odprtino.  Nekatere košare so aluminijaste. Poglejte še enkrat malce nad košaro. Videli boste, da sta na kovinskem podstavku tik pod balonovo odprtino pričvrščena gorilnik in regulator. Jeklenke z gorivom so v košari.

Priprava na vzlet

Letalo potrebuje za vzlet dolgo stezo. Za balon na vroči zrak pa zadostuje čistina, v približni velikosti majhne njive. Najpomembnejše je najti lokacijo, kjer v neposredni bližini nad balonom ne bo nobene ovire. Ali vas mika, da bi poleteli s tem tihim zrakoplovom? Vendar bo treba, preden boste splezali v košaro, pripraviti še nekaj reči.

Najprej balon razprostrejo po tleh, tako da je obrnjen v smeri vetra, košaro pa položijo na bok. Nato z velikim motornim ventilatorjem vpihavajo zrak skozi grlo balona, zatem pa vanj usmerijo segreti zrak, da se kupola vzdigne in postavi košaro pokonci. Potem še zadnjič pregledajo vso opremo, tudi napeljavo za plin, ter preverijo, ali vrvici za odpiranje ventila in lopute visita v košaro. Sedaj je pilot pripravljen sprejeti potnike in vzleteti. Nekateri balonarji imajo s seboj radijsko opremo in so redno v stiku z ekipo na zemlji, ki jim sledi v vozilu in jih po pristanku odpelje nazaj skupaj z balonom.

 Skupaj z vetrom

Večina balonarjev najraje leti na višini pod 100 metri, saj lahko tako mirno plovejo nad pokrajino in opazujejo dogajanje pod seboj. Na tej višini je mogoče slišati celo smeh in vpitje ljudi na tleh. Pogled od tam je očarljiv in balon spominja na regratovo seme, ki ga nosi nežni vetrič. Nekaterim letalcem je v navadi, da se dvignejo na 600 metrov ali več. Ni pa priporočljivo, da bi bili na višini nad 3000 metrov brez dodatnega kisika. (Glej okvir »Letenje v višine«.)

Kako se potem, ko ste v zraku, spustite k tlom? Z gravitacijo. Spust lahko nadzorujete, tako da potegnete ventilsko vrvico in izpustite nekaj vročega zraka. Vodoravno letenje pa je nekaj drugega. Pilot je popolnoma prepuščen atmosferskim razmeram. »Vsak polet je drugačen, ker sta smer in hitrost odvisna od vetra,« pojasnjuje izkušeni balonar. Poleg tega se lahko z različnimi stopnjami zračnih tokov spremenita hitrost in smer letenja. Nič neobičajnega ni, da veter pri 100 metrih nad zemljino površino piha v eno smer, pri 200 metrih pa v nasprotno.

Ker balon potuje s hitrostjo vetra, imate občutek, kakor da ste negibno obstali v zraku, zemlja pod vami pa se obrača. »Balonarji letijo tako skupaj z vetrom, [da] lahko visoko v zraku razgrnejo zemljevid, ne da bi ga odpihnilo,« trdijo v reviji Smithsonian.

Pridobiti si občutek za letenje

Najboljši čas za letenje je takrat, ko je gibanje zraka minimalno. Navadno je to kmalu po sončnem vzhodu ali malo pred sončnim zahodom. Jutra so bolj priljubljena, ker je takrat ozračje navadno hladnejše in ima balon večji vzgon. Pozno popoldan je lahko polet tvegan zaradi pojemanja svetlobe.

Občutek za letenje z balonom pride z veliko vaje. Zelo pomembno je najti zračno maso, ki se giblje v želeno smer, in v njej ostati. Izkušeni letalci obvladajo tako imenovano  stopničasto dviganje. Dvignejo se na določeno višino in zrakoplov umirijo. Nato iz gorilnika na kratko izpustijo močan plamen, vroči zrak doseže vrh balona in tihi zrakoplov dvigne više.

Da pilot ne izgubi nadzora nad balonom, je bistveno, da ima pravi ritem polnjenja balona z vročim zrakom in je nenehno pozoren. Že po nekaj trenutkih nezbranosti se namreč lahko balon nepričakovano spusti. Pazljiv pilot se zaveda, da je toplotni vir navadno od 15 do 18 metrov pod vrhom balona, zato se lahko to zračno plovilo na segrevanje z izbruhom plamena odzove šele po kakih 15 do 30 sekundah.

Pristajanje je lahko navdušujoče in vznemirljivo, še posebej če je veter močan, območje pristanka pa omejeno! Neki strokovnjak za balone pravi, da je v takšnih okoliščinah »boljši nenaden, trd pristanek na pravem mestu, kakor mehak v levji kletki v živalskem vrtu«. Seveda pa je najbolj zaželen počasen spust v idealnih vetrnih razmerah.

Zaradi mnogih, ki letijo z balonom v takih in drugačnih hitrostnih tekmovanjih ter ob slavnostih, kot tudi zaradi tistih, ki letijo le iz užitka, bo rekreacijsko letenje z balonom na vroč zrak in v vseh svojih živih barvah še naprej uspevalo.

[Okvir/slike na straneh 14, 15]

ZAČETKI POLETOV Z BALONOM

Joseph-Michel in Jacques-Étienne Montgolfier, sinova bogatega lastnika tovarne papirja iz Annonayja v Franciji, sta se v zgodovino zapisala kot prva, ki sta izdelala in izpustila balon na vroči zrak. Prve poskuse sta delala v zgodnjih osemdesetih letih 18. stoletja z baloni iz papirja. Takrat sta menila, da jih dviguje dim goreče slame in volne. Kmalu pa sta spoznala, da dvigovanje povzroča segreti zrak.

Pozneje, ko sta pričela izdelovati balone iz tkanine, sta opazila, da so se postopoma vse večji baloni dvignili višje, lahko pa so tudi dvignili težji tovor. Junija 1783 sta z javnega trga v Annonayju spustila njun dotlej največji balon. Proti nebu se je dvigoval kakih deset minut, nato pa se spustil na tla.

Ob tem dosežku sta sklenila, da je nastopil čas za vzlet balona z ljudmi. Pred tem pa se je septembra 1783 v Versaillesu zbralo na tisoče gledalcev, da bi bili priče izpustu balona, v katerem so bili petelin, raca in ovca. Vsi trije so brez kakršnih koli posledic preživeli osemminutno letenje. Kmalu zatem, 21. novembra 1783, je bil prvi poskus letenja balona s človekom. Ludvika XVI. so pregovorili, da je dovolil, da sta imela to prednost dva plemiča. Dvignila sta se iz Château de la Muette in nad Parizom letela kakih 8 kilometrov. Po približno 25 minutah sta bila prisiljena pristati, ker se je balon vnel.

Približno takrat se je za ta izum pričela zanimati pariška akademija znanosti. Profesor Jacques Charles, eden najbolj znanih fizikov tistega časa, je skupaj s spretnima mehanikoma Charlesom in M. N. Robertom izdelal prvi balon na vodik in ga preizkusil 27. avgusta 1783. leta. Letel je 45 minut približno 24 kilometrov in poimenovali so ga charlière. Ta vrsta balonov je še danes v rabi v skoraj prvotni obliki.

[Box na strani 17]

LETENJE V VIŠINE

Anglež Henry Coxwell je zaslovel kot najvišje leteči pilot. Septembra 1862 mu je James Glaisher iz Britanskega meteorološkega društva naročil, naj ga vzame s seboj visoko v zrak zaradi znanstvenih opazovanj. Brez opreme za dodatni kisik sta se dvignila več kot devet kilometrov visoko!

Ko sta presegla 8000 metrov in le s težavo dihala mrzel razredčen zrak, je Coxwell pričel pripravljati vse potrebno za spust. Toda ker se je balon nenehno vrtel, se je vrv za odpiranje ventila zapletla in Coxwell je moral splezati po opremi, da je vrv razpletel. Glaisher je bil že nezavesten, Coxwell pa je moral vleči vrv z zobmi, saj so mu roke zaradi mraza ohromele. Končno sta se pričela spuščati.

Pozneje sta si dovolj opomogla, da sta lahko upočasnila spuščanje balona. Dosegla sta višino skoraj 10.000 metrov, kar je bil več kot stoletje neprekosljiv rekord. Njun let v odprti balonski košari sodi med največje aeronavtične dosežke, saj sta ga opravila brez dodatnega kisika, ob minimalnih zaščitnih oblačilih in s praktično popolnim nepoznavanjem višje atmosfere.

[Slika na strani 15]

Notranjost balona med napihovanjem

[Slika na strani 15]

Pri dvigovanju in med letenjem se v balon usmerja segreti zrak

[Slika na strani 16]

Nenavadne oblike balonov