Tako dolgo zori!

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BOLIVIJE

ZAKAJ se obiskovalci vozijo od dve do tri ure iz andskega mesta La Paz čez del suhe in puste planote Altiplano do oddaljenega področja, imenovanega Comanche? Zakaj nekateri botaniki iz različnih krajev sveta obiščejo to visoko skalovje, ki je zaradi prostranosti pokrajine videti majhno?

Odgovor: Da bi videli, kot pravijo, največjo zel in andsko rastlino, ki zbuja največ pozornosti – Puyo raimondii. Če pridete spomladi, boste morda imeli srečo in videli najbolj nenavaden cvetni prizor, za katerega je po mnenju nekaterih treba sto let.

Puye raimondii ne boste našli nikjer drugje še stotine kilometrov stran. Pravzaprav ta redka vrsta raste le na nekaterih področjih in vsa od teh so v andskem gorovju. Ker nima lesnate strukture, kakršno imajo drevesa in grmičje, jo botaniki uvrščajo med zelike. Vendar zeli takšnih razsežnosti še nikoli niste videli! Velika rozeta z ozkimi, zelo koničastimi listi se razprostira veliko višje od dosega celo najvišjega človeka. Ko jih ogledujete, vidite, da so smrtna past za majhne ptice. V ožajočih se prostorih med listi so skoraj vedno posušena trupla ptičev, ki so prileteli med listje, morda da bi pobegnili sokolu, vendar so se nabodli na smrtonosne bodice.

Najverjetneje vam bodo cvetovi najbolj zanimiv del te rastline. Izmed mnogih rastlin v tej skupini, bo navadno cvetela samo ena, največ dve, če sploh katera.

Pogled na to velikansko cvetočo rastlino je zares nekaj posebnega. Koničasto cvetno steblo se dviga nad listnatim delom rastline in je v botaničnem svetu najvišje. Na njej na tisoče rumenih cvetov seže 10 metrov v višino, kar je višje od dvonadstropne stavbe! Puya raimondii, ki je pritrjena na skale in se izteza proti nebu, stoji veličastno osamljena.

 Vendar je Puya raimondii na žalost ogrožena zaradi iztrebljanja. Ljudje to rastlino zaradi tega ali onega razloga radi sežigajo. Ne ve se še, ali to počnejo zaradi zabave, da vidijo tako veliko gorečo baklo, ali za to da se grejejo, ko se temperatura močno zniža, ali pa iz strahu, da se bodo ovce zapletle v njene bodičaste liste in morda poginile. Vseeno pa puja vztraja kljub ognju, mrazu, vetrovom, žgočemu soncu in pičli zemlji. Kako ji uspe?

Puya raimondii spada v veliko družino okoli 2000 vrst ananasovk, ki so se očitno prilagodile za preživetje tam, kjer druge rastline ne preživijo. Vse vrste, razen ene, domujejo v Ameriki. Mnoge izmed njih imajo podobno kot puja zelo močne korenine, s katerimi se bolj kot kaj drugega utrdijo na mestu. Na listih imajo mikroskopske luske, ki jim omogočajo, da vlago črpajo iz zraka, ne iz tal. Poleg tega se voda ob rosi ali dežju steka v osrednje zbiralnike, ki ne napajajo samo rastlin, ampak tudi veliko majhnih živali. Toda od vseh ananasovk je Puya raimondii največja.

Kar pritegne pozornost pri tej »kraljici Andov«, kot ji pravijo, je neverjetno veliko časa, da dozori in zacveti. Znani botanik je na odmrlem primerku preštel brazgotine na listu in ocenil, da je star 150 let. Drugi trdijo, da rastline živijo samo 70 let. Domačini pa jih imenujejo stoletnice. Prepričani so, da preteče sto let, preden rastline pridejo v obdobje cvetenja. Prva, ki so jo vzgojili iz semena, je zacvetela, kot pravijo, že pri 28 letih in sicer leta 1986 v Kaliforniji. Karkoli je že res o rasti puj visoko v Andih, pa drži to, da zelo dolgo zorijo.

[Slika na strani 22]

Kako lahko velika Puya raimondii raste na tleh s tako malo zemlje?

[Slika na strani 23]

Na tisoče pujinih cvetov privablja mnogo ptičev

[Slika na strani 23]

Puya raimondii, ki je preživela požar