Izgubila sem nerojenega otroka

PONEDELJEK, 10. aprila 2000, je bil topel in sončen dan, zato sem šla po opravkih. Pravkar sem vstopila v drugo trimesečje nosečnosti in čeprav nisem imela veliko moči, sem bila vesela, da sem zunaj. Ko sem v trgovini z živili čakala v vrsti pri blagajni, sem imela občutek, da je z mano nekaj narobe.

Bojazen se mi je potrdila, ko sem prišla domov. Krvavela sem. To se mi med prejšnjima nosečnostima ni zgodilo in zato sem se prestrašila! Poklicala sem zdravnika, vendar mi je predlagal, naj počakam in pridem naslednji dan, ko sva bila tako ali tako dogovorjena. Preden sva z možem ta večer spremila otroka v posteljo, smo skupaj molili in prosili Jehova, naj nam da moč, za kar koli bi jo morda potrebovali. Končno sem zaspala.

Okoli druge ure sem se zaradi močne bolečine zbudila. Bolečina je počasi pojemala, toda ko sem ravno zaspala, se je ponovila, tokrat v zaporednih valovih. Poleg tega sem tudi močneje krvavela in uvidela sem, da imam popadke. Misli so mi brzele. Skušala sem ugotoviti, ali sem naredila kaj takega, kar bi to povzročilo, vendar se nisem mogla spomniti ničesar.

Ob peti uri zjutraj sem vedela, da moram v bolnišnico. Ko sva z možem prispela, sva bila pomirjena, ker mi je pomagalo zelo prijazno, uslužno in sočutno osebje oddelka za nujno medicinsko pomoč. Zdravnik nama je po dveh urah povedal novico, ki sva se je bala: izgubila sem otroka.

Zaradi zgodnjih simptomov sem bila na to pripravljena in sem novico sprejela sorazmerno dobro. Poleg tega je bil ves čas ob meni mož, ki mi je bil v veliko oporo. Toda sedaj bova prišla domov brez dojenčka in spraševala sva se, kaj bova povedala otrokoma Kaitlyn, ki je bila stara šest let, in Davidu, ki je bil star štiri leta.

Kaj reči otrokoma?

Otroka sta že pred spanjem vedela, da je nekaj narobe, toda kako naj jima poveva, da je njun bratec oziroma sestrica umrl? Odločila sva se, da bova odkrita in poštena. Pri tem nama je pomagala moja mama, ko jima je povedala, da dojenček ne bo prišel domov z nama. Ko sva prispela, sta nama pritekla naproti, naju objela in poljubljala. Njuno prvo vprašanje je bilo: »Ali je dojenček dobro?« Nisem mogla odgovoriti, mož pa nas je vse čvrsto objel in dejal: »Dojenček je umrl.« Držali smo drug drugega in jokali. To nam je pomagalo, da so se nam začele celiti rane.

 Vendar na kasnejše odzive otrok nisva bila ravno najbolje pripravljena. Denimo, približno dva tedna po splavu so v krajevni občini Jehovovih prič objavili, da je umrl starejši Pričevalec, ki je bil tudi naš tesni družinski prijatelj. Naš štiriletni David je začel nenadzorovano ihteti, zato ga je mož odnesel ven. Po tem, ko se je pomiril, je vprašal, zakaj je njegov prijatelj umrl. Potem je vprašal, zakaj je umrl dojenček. Nato je svojemu očetu dejal: »Ali boš tudi ti umrl?« Želel je tudi vedeti, zakaj Bog Jehova še ni uničil Satana in pričel »urejati stvari«. Zares sva bila presenečena, kaj vse se je pletlo v njegovem mladem umu.

Tudi Kaitlyn je veliko spraševala. Ko se je igrala s punčkami, si je pogosto domišljala, da je ena od punčk bolna, medtem ko so bile druge medicinske sestre ali družinski člani. Iz kartonske škatle je naredila bolnišnico in včasih si je domišljala, da je ena od punčk umrla. Ob vprašanjih in igrah najinih otrok sva ju lahko poučevala o pomembnih rečeh glede življenja in kako nam Biblija lahko pomaga, da se spoprimemo s preizkušnjami. Spomnila sva ju tudi na Božji namen, da bo zemlja spremenjena v čudovit raj, kjer ne bo nikakršnega trpljenja in bolečine, tudi smrti ne. (Razodetje 21:3, 4)

Kako sem se spoprijela z izgubo

Ko sem se vrnila iz bolnišnice, sem bila čustveno otopela in zmedena. Povsod me je čakalo delo, vendar nisem vedela, kje naj pričnem. Poklicala sem nekaj prijateljic, ki so doživele podobno, in zelo so me potolažile. Neka draga prijateljica nam je poslala cvetje in predlagala, da bi popoldne preživela z najinima otrokoma. Tako sem ji bila hvaležna za prijazno skrb in praktično pomoč!

V albume sem razvrstila družinske fotografije. Gledala in držala sem nenošena dojenčkova oblačila, edino otipljivo, kar me je še spominjalo na izgubljenega otroka. Več tednov sem bila čustveno napeta. Bili so dnevi, ko nisem mogla nehati jokati, čeprav so me družina in prijatelji zelo podpirali. Tu in tam sem mislila, da me zapušča razum. Še posebej težko mi je bilo v družbi nosečih prijateljic. Prej sem si predstavljala, da je splav le »nekaj prehodnega« v ženinem življenju, nekaj, kar se da premagati brez večjih težav. Kako sem se motila! *

 Ljubezen – najboljše zdravilo

Poleg minevanja časa je bila učinkovito zdravilo ljubezen, ki so mi jo izkazovali mož in sokristjani. Neka Priča je pripravila večerjo in nam jo prinesla. Občinski starešina in njegova žena sta prinesla cvetje in ljubečo vizitko ter ostala do večera. Vedeli smo, kako zaposlena sta, zato nas je njuna pozornost ganila. Mnogi drugi prijatelji so poslali vizitke ali cvetje. Preproste besede »Mislimo na vas« so toliko pomenile! Neka sestra iz občine je napisala: »Kakor Jehovu tudi nam življenje pomeni nekaj najbolj dragocenega. Če mu je hudo, ko vrabec pade na zemljo, koliko huje mu je, ko umre človeški zarodek.« Sorodnica je napisala: »Tako smo presenečeni nad čudežem rojstva in življenja ter prav tako presunjeni, če se ta čudež ne zgodi.«

Čez nekaj tednov bi se v kraljestveni dvorani najraje zjokala, zato sem tik pred pričetkom shoda morala ven. Dve dragi prijateljici, ki sta opazili, da jokaje odhajam, sta prisedli k meni v avtomobilu, me držali za roko in me spravili v smeh. Kmalu smo se vse tri vrnile. Kakšna radost je imeti prijatelje, ki so »zvestejši od brata«! (Pregovori 18:24)

Ko se je novica razširila, sem bila presenečena, koliko sokristjanov je doživelo podobno. Celo nekateri, s katerimi si prej nisem bila tako blizu, so me prav posebej tolažili in spodbujali. Njihova ljubeča podpora v moji stiski me je spomnila na biblijski pregovor: »Vsak čas ljubi, kdor je prijatelj, in brat se izkaže v stiski.« (Pregovori 17:17)

Tolažba iz Božje Besede

Slovesnost v spomin na Kristusovo smrt je bila teden dni po mojem splavu. Nekega večera, ko smo brali biblijsko poročilo o Jezusovih zadnjih dneh, me je prešinilo: ‚Jehova pozna bolečino ob izgubi. On je izgubil svojega sina!‘ Ker je Jehova naš nebeški oče, včasih pozabim, kako razumevajoč je in sočuten do svojih služabnikov, tako moških kot žensk. V tistem trenutku me je navdal občutek olajšanja. Počutila sem se tako blizu Jehovu kot še nikoli prej.

Veliko spodbude sem jemala tudi iz publikacij, temelječih na Bibliji, še posebej iz nekoliko starejših številk revij Stražni stolp in Prebudite se!, ki so govorile o izgubi ljubljenega človeka. Zelo koristni so bili na primer članki »Spoprijemanje z izgubo otroka« v reviji Prebudite se!, 8. avgust 1987 (v angleščini), kakor tudi brošura Ko vam nekdo, ki ga imate radi, umre. *

Konec žalovanja

Sčasoma sem videla, da mi gre na boljše, ker sem se lahko smejala, ne da bi se počutila krivo. Prav tako sem se lahko normalno pogovarjala, ne da bi omenila izgubo otroka. Vendar sem občasno naletela na čustvene mine, če sem se denimo srečala s prijatelji, ki niso slišali za moj splav, ali če je našo kraljestveno dvorano obiskala družina z novorojenčkom.

Potem sem se nekega jutra zbudila brez morečih občutij. Še preden sem odprla oči, sem občutila mir in tišino, ki me nista spremljali že več mesecev. Vendar ko sem leto dni po splavu izvedela, da sem noseča, so strahovi pred ponovnim splavom prišli na površje. K sreči sem oktobra 2001 rodila zdravega dečka.

Še vedno sem žalostna zaradi izgube otroka. Kljub vsemu zaradi tega dogodka še bolj cenim življenje, družino in sokristjane ter Boga, ki nas tolaži. Ob tem doživetju se še bolj zavedam pomirjujoče resnice, da Bog ne jemlje naših otrok, ampak da »čas in razmere naklanjajo vse«. (Propovednik 9:11)

Kako se veselim časa, ko bo Bog odstranil vso žalovanje, vpitje, bolečino – fizično in čustveno bolečino ob splavu! (Izaija 65:17–23) Potem bodo lahko vsi poslušni ljudje dejali: »Kje je, smrt, tvoja zmaga? Kje je, smrt, tvoje želo?« (1. Korinčanom 15:55, Izaija 25:8) (Prispevek)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 21]

Pogostost in vzroki splava

»Raziskave kažejo, da se od 15 do 20 odstotkov vseh diagnosticiranih nosečnosti konča s splavom,« piše v The World Book Encyclopedia. »Toda nevarnost splava je največja v prvih dveh tednih po spočetju (oploditvi), ko večina žensk še niti ne ve, da so zanosile.« V nekem viru piše, da se več kot »80 odstotkov splavov zgodi v prvih 12 tednih nosečnosti«. Od teh naj bi jih vsaj polovico povzročile hibe v kromosomih zarodka. Te hibe ne nastanejo zaradi podobnih napak v kromosomih matere ali očeta.

Drugi vzroki splava lahko izvirajo iz materinega zdravja. Medicinski strokovnjaki namigujejo na motnje v materinem hormonskem in imunskem sistemu, infekcije in anomalije na materničnem vratu ali v maternici. Dejavniki splava so lahko tudi kronične bolezni, kot je sladkorna bolezen (če se ne nadzoruje primerno) in visok krvni tlak.

Splavov nujno ne povzročijo telovadba, dvigovanje težkih predmetov ali spolni odnosi, pravijo strokovnjaki. Malo verjetno je, da bi do splava prišlo zaradi padca, rahlega udarca ali nenadnega strahu. V neki referenci piše: »Malo je verjetnosti, da poškodba škoduje zarodku, razen če je dovolj resna, da ogrozi vaše lastno življenje.« Kako dobro zasnova maternice pričuje o modrem in ljubečem Stvarniku! (Psalm 139:13, 14)

 [Okvir/slika na strani 23]

Kako lahko pomagajo družina in prijatelji

Včasih je težko vedeti, kaj natanko reči ali narediti, ko sorodnica ali prijateljica splavi. Ljudje se različno odzivajo na takšno izgubo, zato ni pravila, kako tolažiti in pomagati. Vendar pa razmislite o naslednjih predlogih. *

Kako lahko praktično pomagate:

◆ Ponudite se, da bi nekaj časa preživeli z njihovimi otroki.

◆ Pripravite obrok in ga prinesite družini.

◆ Podprite tudi očeta. »V takšnih okoliščinah za očete ne delajo veliko vizitk,« je dejal neki oče.

Kaj je dobro reči:

◆ »Slišal/-a sem za tvoj splav in zelo mi je hudo.«

Te preproste besede veliko pomenijo in lahko pomagajo k nadaljnji tolažbi.

◆ »Ni narobe, če jočeš.«

V prvih tednih ali celo mesecih po splavu ženska pogosteje joka. Zagotovite ji, da o njej ne mislite nič slabega, če pokaže svoja čustva.

◆ »Ali te lahko naslednji teden spet pokličem, da slišim, kako si?«

S tistimi, ki trpijo, na začetku morda ljudje veliko sočustvujemo, toda ko čas mineva in ti še vedno trpijo, lahko menijo, da so drugi pozabili nanje. Lepo je, če vedo, da se še vedno lahko zanesejo na vas. Občutja lahko prihajajo na površje še tedne ali mesece. Lahko se celo pojavijo po uspešni nosečnosti.

◆ »Ne vem, kaj naj rečem.«

Reči to, je pogosto boljše, kot ne reči nič. Tako vaša iskrenost kot tudi dejstvo, da ste tam, kažeta vašo skrb.

Česa ni dobro reči:

◆ »Saj boš še imela otroke.«

Čeprav je morda to res, lahko trpeči to občuti kot pomanjkanje sočutja. Starša nista želela pač nekega dojenčka, želela sta tega dojenčka. Preden bosta lahko razmišljala o še enem otroku, bosta najverjetneje morala preboleti otroka, ki sta ga izgubila.

◆ »Najbrž je bilo kaj narobe z njim.«

Čeprav morda to drži, ni ravno tolažilno. Mati je prepričana, da je nosila zdravega otroka.

◆ »Vsaj nisi poznala otroka. Veliko slabše bi bilo, če bi se to zgodilo kasneje.«

Večina žensk se že zelo zgodaj naveže na še nerojenega otroka. Ko takšen otrok umre, temu ponavadi sledi žalovanje. To pa je še večje, ker nihče ni »poznal« otroka tako, kot ga je mati.

◆ »Dobro pa je vsaj to, da imaš še druge otroke.«

Žalujočim staršem je to lahko enako, kot če bi komu, ki je izgubil ud, rekli: »Dobro je, da imaš še enega.«

Seveda je treba priznati, da včasih celo najbolj skrbni in iskreni ljudje rečejo kaj napačnega. (Jakob 3:2) Zato bodo sprevidevne žene, ki so splavile, gotovo pokazale krščansko ljubezen in ne bodo zamerile tistim, ki izrečejo dobronamerne, vendar netaktne pripombe. (Kološanom 3:13)

[Podčrtna opomba]