Sledenje živalim v naravi

PREDSTAVLJAJTE si, da imate na hrbtu pritrjen majhen radijski oddajnik, s katerim lahko nekdo nadzoruje in analizira vsak vaš premik. Prav tako se godi klateškemu albatrosu, ki so ga poimenovali gospa Gibson. Majhen oddajnik na njej raziskovalcem omogoča, da jo pazljivo opazujejo, in sicer s pomočjo satelitov, ki te signale (kakor tudi signale drugih podobno opremljenih ptic) ujamejo in jih odpošljejo nazaj na zemljo. Takšni podatki so privedli do nekaterih osupljivih odkritij glede teh veličastnih ptic in upamo, da bodo te informacije prispevale k njihovi ohranitvi.

Raziskovalci so, kot je razvidno iz poročila univerze La Trobe v avstralski zvezni državi Viktoriji, odkrili, da klateški albatros na dan preleti povprečno 300 kilometrov, občasno pa v enem dnevu tudi več kot 1000 kilometrov. Ti spektakularni jadralci, ki imajo razpon kril preko 340 centimetrov, kar je največ med vsemi živečimi pticami, nad morji letijo v lokih in v nekaj mesecih preletijo več kot 30.000 kilometrov. Podobne raziskave v Združenih državah kažejo, da je neki havajski albatros s Ternovega otoka, ki leži severozahodno od Honoluluja, štirikrat odletel na Aleute (do tja in nazaj je kakih 6000 kilometrov), da bi domov prinesel hrano za svojega mladiča.

Te raziskave z vrhunsko tehniko so morda prav tako razkrile, zakaj pri klateškem albatrosu hitreje upada število samic kakor samcev. Iz poti njihovega letenja je razvidno, da so samci, godni za parjenje, raje lovili ribe bliže Antarktiki, medtem ko so za parjenje godne samice ponavadi iskale hrano bolj severno, v območju ribiških ladij, ki lovijo z dolgim parangalom. Ptice so planile na vabe, nameščene za temi ladjami, se nanje ujele in nato utonile. V nekaterih takšnih populacijah je samcev enkrat več kakor samic. Prizadete pa so tudi druge vrste albatrosov. Pravzaprav je sredi 1990-ih let v vodah ob Avstraliji in Novi Zelandiji za parangalskimi ribiškimi ladjami letno utonilo okoli 50.000 ptic, zaradi česar je nekaterim vrstam grozilo izumrtje. V Avstraliji so klateškega albatrosa celo razglasili za ogroženo vrsto. Zaradi teh ugotovitev so spremenili tehnike ribarjenja in sedaj pogine manj klateških albatrosov. Kljub temu pa se v mnogih gnezdiščih število vrst vztrajno manjša.

Obročkanje ptic

Čeprav si raziskovalci pri nadzorovanju nekaterih vrst ptic pomagajo z majhnimi elektronskimi napravami, so že vrsto let v uporabi cenejše in preprostejše metode. Ena od teh je obročkanje ptic, pri kateri ptici okoli noge previdno namestijo majhen kovinski ali plastični obroček, ki spominja na zapestnico.

V reviji Smithsonian piše, da se je obročkanje ptic kot uraden raziskovalni postopek začelo uporabljati leta 1899, ko je danski učitelj Hans Christian Mortensen »sam izdelal kovinske obročke, vanje vgraviral svoje ime in naslov ter jih pritrdil na 165 mladih škorcev«. Danes ptice obročkajo po vsem svetu in tako prihajajo do dragocenih podatkov o njihovi  razkropljenosti in selitvenih navadah, vedenju, sistemu odnosov, velikosti populacije ter stopnji preživetja in plodnosti. Kjer je lov dovoljen, obročkanje vladam omogoča, da oblikujejo predpise za dolgoročni nadzor nad lovnimi pticami. Obročkanje prav tako razkrije, kako na ptice vplivajo bolezni in strupene kemične snovi. Pravzaprav lahko nekatere ptice prenašajo človeške bolezni, kot sta encefalitis in lymska borelioza, zato so lahko podatki o biologiji ptic in njihovih navadah koristni tudi pri varovanju našega zdravja.

Ali je obročkanje kruto?

V državah, kjer izvajajo obročkanje ptic, je le-to natančno predpisano in tisti, ki ptice obročkajo, morajo za to ponavadi imeti licenco. Avstralska agencija za varstvo narave pravi, da so v Avstraliji »tisti, ki obročkajo ptice, skrbno izšolani, kako ptice ujeti, z njimi ravnati in jim nameščati obročke, da jih pri tem ne bi poškodovali. Šolanje običajno traja dve leti in k temu spada veliko vaj.« Podobni predpisi obstajajo tudi v Evropi, Kanadi, Združenih državah ter drugod.

Obročki za ptice so različnih oblik, velikosti, barv in iz različnih materialov. Večina obročkov je ponavadi iz lahkih snovi, denimo aluminija ali plastike, toda za dolgožive ali pa obmorske ptice uporabljajo nerjaveče jeklo oziroma druge nerjaveče materiale. Barvni obročki omogočajo, da so ptice prepoznavne že oddaleč. To sicer pomeni, da je treba pticam namestiti več obročkov, vendar pa jim je prihranjen stres, ko jih je treba znova ujeti, da bi se jih identificiralo.

Raziskovalci pazijo, da ne glede na to, katero obliko obročkanja ali označevanja uporabijo, ptic ne vznemirjajo oziroma ne naredijo nič takega, s čimer bi vplivali na njihovo vedenje, fiziologijo, dolgost življenja, socialno življenje, ekologijo in možnosti preživetja. Ptica bi na primer zaradi kakšne živobarvne oznake, denimo krilne značke, lahko bila bolj opazna za plenilce ali pa bi to lahko vplivalo na njen uspeh pri parjenju. Nekatere vrste ptic se iztrebljajo na svoje noge, zato lahko obročkanje pri njih poveča možnost okužbe. V mrzlih predelih se lahko na obročkih nabere led in predstavlja morebitno nevarnost, še zlasti za vodne ptice. To je le nekaj reči, ki jih je pri označevanju ptic treba upoštevati. Toda kljub temu je iz tega razvidno, koliko naravoslovnega znanja o biologiji ptic in njihovem vedenju je treba, da bi bil ta program učinkovit in hkrati tudi human.

Kaj, če najdete obročkano ali kako drugače označeno žival?

Na obročkih ali značkah je včasih morda napisana telefonska številka ali pa naslov, kar vam omogoča, da pridete v stik z lastnikom živali oziroma z ustanovo, ki se ukvarja z obročkanjem. * Lastnika lahko nato seznanite, kje in kdaj ste značko našli in morda še druge podrobnosti. Če gre denimo za ribo, lahko biolog na podlagi tega potem ugotovi, kako daleč in kako hitro je plavala, odkar so jo označili in spustili.

Delo raziskovalcev po vsem svetu in trud vestnih ljudi, ki poročajo o najdenih značkah in obročkih, prispevata k temu, da se o živalih v naravi zbirajo neverjetne podrobnosti. Razmislite na primer o velikem prodniku, ptici iz rodu prodnikov, ki tehta od 100 do 200 gramov. Naravoslovci sedaj vedo, da se nekateri veliki prodniki vsako leto selijo s skrajnega severa Kanade na konico Južne Amerike in nazaj, kar znaša približno 30.000 kilometrov!

Obroček na nekem starem, a zdravem velikem prodniku je razkril, da je to morda počel 15 let. Da, ta drobna ptica je morda preletela 400.000 kilometrov – več kot je povprečna razdalja od Zemlje do Lune! Naravoslovni pisec Scott Weidensaul je s to zares izredno ptičico v roki dejal: »Lahko samo zmajujem z glavo in z velikim spoštovanjem gledam na te letalce, ki združujejo ta prostrani svet.« Zares, bolj ko spoznavamo mnoga zemeljska stvarjenja, bolj nas prevevata veliko spoštovanje in naklonjenost do Boga Jehova, »ki je ustvaril nebesa in zemljo [. . .] in karkoli je v njih«. (Psalm 146:5, 6)

[Podčrtne opombe]

 [Okvir na strani 15]

METODE OZNAČEVANJA IN SLEDENJA

Poleg ptic označujejo v raziskovalne namene še veliko drugih živali. Pri tem uporabljajo različne metode označevanja, odvisno pač od znanstvenih ciljev ter telesnih značilnosti in navad opazovanih živali. Raziskovalci poleg nožnih obročkov uporabljajo zastavice, trakove, kovinske ploščice, barve, vtetovirane ali pa barvane oznake, vžgana znamenja, ovratnice, radijske sledilne naprave, mikroračunalnike in nerjaveče jeklene puščice (na katerih so pritrjene značke s kodami), kakor tudi pristrizanje prstov na nogi, uhljev ali repa ter še številne druge metode in naprave. Nekatere od teh so zelo poceni. Druge pa so dražje, denimo miniaturni elektronski aparat z videokamero, ki stane 16.800 evrov in ga uporabljajo za preučevanje navad potapljanja tjulnjev.

Raziskovalci lahko pod anestezirano kožo živali ali pa kar v telo vstavijo elektronsko napravo, imenovano pasivni integrirani transponder, in kasneje s posebno napravo berejo podatke. Naravoslovci preučujejo navadnega tuna tako, da vanj vstavijo majhen računalnik, imenovan arhivska oziroma pametna ploščica. Na teh mikročipih se do devet let zbirajo in shranjujejo podatki o temperaturi vode, njeni globini, svetlobni jakosti in času. Ko raziskovalci zopet pridejo do te ploščice, dobijo ogromno dragocenih podatkov, med drugim tudi podatke o tem, kje vse je riba plavala, kar lahko ugotovijo tako, da primerjajo zapise o dnevni svetlobi s podatki o času.

Kače lahko označujejo tako, da jim odščipnejo nekaj lusk, želve z zarezovanjem v oklep, kuščarje s pristrizanjem prstov, aligatorje in krokodile pa ali s pristrizanjem prstov ali s tem, da jim z repa odstranijo skute (rožene plošče). Nekatere živali se že po naravi toliko razlikujejo po videzu, da lahko posamezne osebke razpoznajo že po fotografijah.

[Slike]

Zaznamovanje črnega medveda z ušesnimi značkami; špagetna značka na koralnici; repne značke na aligatorjih

Sokol selec s satelitskim oddajnikom

Šarenka, opremljena z notranjo telemetrično napravo

[Vir slike]

Medved: © Glenn Oliver/Visuals Unlimited; koralnica: Dr. James P. McVey, NOAA Sea Grant Program; aligator: Copyright © 2001 by Kent A. Vliet; sokol na straneh 2 in 15: Photo by National Park Service; moža z ribo: © Bill Banaszewski/Visuals Unlimited

[Slika na strani 13]

Obročkanje progastega skobca

© Jane McAlonan/Visuals Unlimited