Spoprijemanje s posledicami

»HODIMO ŽE OD JUTRA. BEŽIMO, DA BI SI REŠILI ŽIVLJENJE. TU NI NE PITNE VODE NE HRANE. VSE HIŠE SO UNIČENE.« (HARJIVAN, KI JE PREŽIVEL POTRES Z MAGNITUDO 7,9 V INDIJI)

IZKUSITI besnenje potresa je strašno doživetje. »Povsod okrog mene so letele knjige s približno 2,5 metra visoke lesene omare, ki jo imam poleg postelje,« se spominja neka ženska, ki je preživela potres na Tajvanu leta 1999. ‚Čisto nova motoristična čelada je padla z vrha omare na posteljo poleg moje glave. Kakšna ironija,‘ dodaja, ‚lahko bi me ubila.‘

Po preživetju

Doživeti potres je strašno in samo preživetje je šele začetek. V urah po dogodku se reševalci pogumno trudijo najti poškodovane in jim pomagati. Pogosto so pri tem v nevarnosti zaradi popotresnih sunkov. »Izredno previdni moramo biti,« je rekel neki moški. Premišljeval je namreč o tem, da bi kopali skozi goro blata, ki je pokopala neko sosesko po nedavnem potresu v Salvadorju. »Če se tla nenadoma spet stresejo, se lahko sesede ostanek tega hriba.«

Včasih so posamezniki izredno požrtvovalni, ko skušajo pomagati žrtvam. Tako se je na primer Manu, starejši mož, ki sedaj živi v Združenih državah, vrnil v svojo domovino, Indijo, potem ko je bil tam na začetku leta 2001 hud potres. »Moram iti,« je utemeljeval, »ne le, da pomagam svoji družini, temveč tudi vsem prizadetim.« Manu je ugotovil, da so razmere na območjih, kamor je šel, res zelo slabe. Vseeno je opazil: »Ljudje so osupljivo pogumni.« Neki novinar je napisal: »Ne poznam nikogar iz moje okolice, ki ni dal vsega, kar je lahko – dnevne, tedenske ali mesečne plače, del svojih prihrankov oziroma česar koli, čemur se je lahko odrekel, da bi pomagal.«

Seveda, eno je očistiti ruševine in pomagati poškodovanim, čisto nekaj drugega pa je ponovno zaživeti kolikor toliko normalno, potem ko nekaj strašnih trenutkov človeku povsem spremeni življenje. Razmislite o Delores, ki je v potresu v Salvadorju izgubila dom. »To je hujše od vojne,« pravi. »Takrat smo vsaj imeli streho nad glavo.«

 Kot smo omenili že v uvodnem članku, ljudje včasih poleg gmotne pomoči zelo potrebujejo tudi čustveno podporo. Ko je na primer potres na začetku leta 1999 ohromil mesto Armenia na zahodu Kolumbije, je umrlo čez tisoč ljudi, mnogo več pa jih je doživelo šok in ostalo obupanih. Psihiater Roberto Estefan, ki je v tej katastrofi tudi sam ostal brez hiše, je rekel: »Kamor koli greste, ljudje prosijo za pomoč. Ko grem na primer ven na hamburger, mi večinoma vsi, ki me pozdravijo, ob tem povejo še za svojo nespečnost in žalost.«

Dr. Estefan dobro ve, da so lahko čustveni pretresi po potresu uničujoči. Neka prostovoljka, ki je pomagala postaviti reševalno taborišče, je opazila, da se nekaterim zaposlenim ni zdelo smiselno iti na delo. Prepričani so namreč bili, da bodo kmalu umrli.

Vlivanje upanja sredi obupa

Ob takšnih stiskah se Jehovove priče trudijo  pomagati preživelim, pa ne le fizično, temveč tudi duhovno in čustveno. Tako je na primer podružnični urad Jehovovih prič v Kolumbiji po omenjenem potresu nemudoma organiziral krajevni odbor za nujno pomoč. Na tisoče Prič prostovoljcev iz vseh delov države je darovalo hrano in denar. Kmalu je bilo na prizadeto področje poslanih kakih 70 ton hrane.

Pogosto je najbolj odločilna duhovna hrana. Nekega jutra po potresu v Kolumbiji je neka Jehovova priča opazila žensko, ki je hodila po ulici uničenega mesta Armenia, in je bila videti še posebej potrta. Pristopila je k njej in ji ponudila traktat z naslovom Je kakšno upanje za naše umrle?. *

Ženska je vzela traktat domov in ga skrbno prebrala. Ko se je naslednjič pri njej oglasila ena od Jehovovih prič, ji je enostavno morala povedati svojo zgodbo. Izkazalo se je, da ji je potres uničil nekaj hiš v mestu, ki so ji prinašale dober zaslužek. Sedaj pa se je znašla v revščini. Toda to še ni bilo vse. V potresu se je porušila tudi hiša, v kateri je živela s svojim 25-letnim sinom, in pri tem je sin umrl. Ženska je Priči pri vratih povedala, da se prej ni nikoli zanimala za vero, sedaj pa ima mnogo vprašanj. Traktat ji je vlil resnično upanje. Kmalu so z njo začeli preučevati Biblijo na njenem domu.

Jehovove priče so prepričani, da bo nastopil čas, ko človeštva ne bodo več ogrožale naravne nesreče, tudi potresi ne. V naslednjem članku bo pojasnjeno, zakaj.

[Podčrtne opombe]

[Box na strani 6]

Bodite Pripravljeni!

▪ Prepričajte se, ali so grelci za vodo dobro pritrjeni in ali so težki predmeti na tleh oziroma na nižjih policah.

▪ Družinske člane poučite, kako naj izklopijo električni tok, pa tudi zaprejo dotok plina in vode.

▪ V svojem domu imejte gasilni aparat in vse potrebno za prvo pomoč.

▪ Na dosegu imejte prenosni radio in nove baterije.

▪ Kot družina vadite, kako ravnati ob potresu, in poudarite, da je treba: 1. ostati miren, 2. izklopiti peči in grelce, 3. stopiti pod podboje vrat oziroma se umakniti pod mizo ter 4. biti stran od oken, ogledal in dimnikov.

[Okvir/slika na strani 7]

Potresi v Izraelu

Izrael ima »najdaljšo in najbolj nepretrgano zgodovinsko poročilo o potresih na zemeljskem površju«, piše profesor Amos Nur. Razlog je v tem, da Veliki tektonski jarek (ki teče po prelomnici med sredozemsko in arabsko ploščo) delno poteka prav skozi Izrael, od severa do juga.

Zanimivo je, da so starodavni gradbeniki, po mnenju nekaterih arheologov, uporabljali posebno metodo za zmanjšanje škode ob potresih. To se ujema z biblijskim opisom Salomonovega gradbenega programa: »Veliko dvorišče pa je imelo naokoli tri vrste obsekanih kamenov in vrsto cedrovih brun, enako kakor notranje dvorišče hiše GOSPODOVE in hišna veža.« (1. kraljev 6:36; 7:12, poudarili mi.) Dokaze za to metodo gradnje, pri kateri so v kameno konstrukcijo vstavljali lesena bruna, so našli v različnih krajih, tudi pri megidskih vratih. Zanje menijo, da so iz Salomonovih dni oziroma še starejša. Učenjak David M. Rohl meni, da so ta bruna morda »vstavili zato, da bi stavbo zaščitili pred poškodbami v potresih«.

[Slika]

Potresne ruševine v Bet She’anu v Izraelu

[Okvir/slika na strani 8]

Dve strašni minuti — pripoved preživelega

V Ahmadābādu v Indiji se je naša družina pripravljala na poroko moje sestrične. Nato pa me je 26. januarja 2001 nekaj zbudilo, a ne budilka, temveč močno tresenje. Ko sem slišal, da se kovinske omare premikajo naprej in nazaj, sem vedel, da je nekaj narobe. Moj stric je vpil: »Pojdite iz hiše!« Ko smo prišli ven, smo lahko videli, kako se hiša ziblje. Zdelo se je, da vse skupaj traja celo večnost. V resnici pa se je treslo le dve minuti.

Zdelo se je, da kar ne bomo prenesli vse te napetosti naenkrat. Prepričali smo se, ali so naši družinski člani v redu. Telefonske zveze in električne napeljave so bile pretrgane, zato nismo mogli takoj ugotoviti, kako je z našimi sorodniki v okoliških mestih. Po eni uri negotovosti, smo ugotovili, da so dobro. Žal pa vsi niso imeli takšne sreče. V Ahmadābādu se je na primer porušilo več kot sto zgradb in umrlo več kot 500 ljudi.

Vsi so se več tednov tresli od strahu. Ljudje so šli vsak večer spat v strahu pred ponovnim potresom, ki so ga tudi napovedovali. Obnova je bila počasna in mnogi so ostali brez doma. Vse to zaradi potresa, ki je trajal samo dve minuti, v našem spominu pa bo ostal za vedno. (Pripovedoval je Samir Saraija.)

[Slika na straneh 6, 7]

Mož, ki je preživel potres januarja 2001 v Indiji, drži sliko svoje matere, ki je v potresu umrla in so jo upepelili

[Vir slike]

© Randolph Langenbach/UNESCO (www.conservationtech.com)