Strašni prizori, žarki upanja
Strašni prizori, žarki upanja
»POVSOD OKROG MENE SO SE ZIBALE STAVBE IN ŠVIGALI PLAMENI. KO SEM TEKEL, SO LJUDJE VSENAOKROG JOKALI, MOLILI IN KLICALI NA POMOČ. MISLIL SEM, DA JE PRIŠEL KONEC SVETA.« (G. R., MOŽ, KI JE PREŽIVEL POTRES)
VSAKO leto skozi skorjo našega nemirnega planeta zabobni na milijone potresov. Seveda večino teh ne moremo čutiti. * Še vseeno pa je povprečno skoraj 140 potresov na leto tako hudih, da se jih lahko označi z »zelo močan«, »velik« ali »zelo velik«. Skozi zgodovino je v takšnih potresih umrlo na milijone ljudi, povzročena pa je bila tudi neprecenljiva materialna škoda.
Potresi močno vplivajo tudi na čustva preživelih. Po dveh potresih, ki so na začetku leta 2001 silovito stresla tla v Salvadorju, je na primer koordinator svetovalnega odbora za duševno zdravje, ki spada pod ministrstvo za zdravje v tej državi, izjavil: »Ljudje prihajajo v fazo psihičnih težav, za katere so značilne žalost, obup in jeza.« Ni presenetljivo, da so zdravstveni delavci v Salvadorju poročali, da se je število bolnikov z depresijo in tesnobo povečalo za 73 odstotkov. Pravzaprav so raziskave pokazale, da ljudje v začasnih zavetiščih najbolj potrebujejo vodo, takoj za tem pa duševno podporo.
Vendar pa zgodbe o potresih ne govorijo le o žrtvah, uničenju in potrtosti. Mnogokrat te katastrofe ljudi spodbudijo, da si med seboj izredno pomagajo in so požrtvovalni. Nekateri res neutrudno popravljajo poškodovane stavbe in pomagajo prizadetim ljudem ponovno zaživeti. Kot bomo videli, takšni žarki upanja prisijejo tudi v najbolj strašnih prizorih.
[Podčrtne opombe]
^ odst. 3 Med temi so tudi zelo šibki potresi, ki jih je vsak dan na tisoče.
[Slika na straneh 2, 3]
Strani 2 in 3: V Atenah v Grčiji se mlada ženska vsa iz sebe zave, da je njena mati ujeta v porušeni zgradbi. Medtem je neki oče navdušen, ker so mu rešili petletno hčer.
[Vir slike]
AP Photos/Dimitri Messinis