Jezik divjine – skrivnosti sporazumevanja živali

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ KENIJE

SPOSOBNOST sporazumevanja je brez dvoma eden najdragocenejših darov, kar jih je dobilo človeštvo. Z njim si besedno ali pa nezvočno, na primer z gestami, izmenjujemo pomembne informacije. Svoboda govora je pravzaprav povsod po svetu zelo sporna točka. Nekateri zato menijo, da se sporazumevamo samo ljudje.

Vendar raziskave kažejo, da si tudi živali izmenjujejo informacije na zapletene načine, ki ljudi pogosto begajo. Da, živali »govorijo«, toda ne z besedami, ampak z vidnimi znaki, kot je mahanje z repom, striženje z ušesi ali prhutanje s krili. Sporazumevajo se lahko tudi z glasom – primer tega je lajanje, rjovenje, renčanje ali ptičje petje. Nekateri od teh »jezikov« so ljudem opazni, medtem ko je pri drugih treba precej znanstvenih raziskav, da bi jih odkrili.

Plenilci!

Smo sredi julija. Iz prostranega narodnega parka Serengeti v Tanzaniji na tisoče in tisoče črnorepih gnujev potuje na sever proti rezervatu divjadi Masai Mara v Keniji, da poiščejo bolj zelene pašnike. Ob tem vsakoletnem preseljevanju se po planjavah razlega klopotanje kopit. Vendar se na poti skriva veliko nevarnosti. Na njej je vse polno plenilskih živali, kot so levi, gepardi, hijene in leopardi. Črnorepi gnuji pa bodo tvegali tudi s prečkanjem reke Mara, ki je polna krokodilov. Kako ti gnuji odvrnejo plenilce?

Da bi zmedel sovražnika, se zažene v dir in se čez nekaj trenutkov ustavi, potem pa se obrne proti njemu, ves ta čas pa stresa z glavo. Ob tem nenavadno opleta z nogami, s čimer ustvari precej smešen prizor. Celo najbolj zagrizen plenilec se bo v začudenju nad tem nenavadnim plesom ustavil. Če se plenilec še vedno približuje, črnorepi gnu predstavo ponovi. To vsiljivca tako zmede, da po tej plesni predstavi morda celo opusti lov. S tem nerodnim plesom si je črnorepi gnu pridobil dvomljiv ugled planjavskega klovna.

 Manjši sorodniki črnorepih gnujev, impale, so znane po svojih velikanskih skokih. Mnogim morda ti visoki skoki pomenijo ljubkost in hitrost. Vendar ta antilopa v težavah uporablja tehniko visokega skakanja zato, da jo plenilci teže ujamejo za noge. Skoki, dolgi tudi do 9 metrov, napadalcu jasno sporočajo: »Sledi mi, če moreš.« Le redki plenilci so pripravljeni to narediti, samo da bi ulovili uporno impalo!

Čas hranjenja

V divjini morajo mnoge plenilske živali, da bi postale dobri lovci, svoje lovske veščine razviti. Mladiči morajo biti zelo pozorni, ko jim starša nazorno kažeta, kako se lovi. V afriškem rezervatu divjadi so opazovali samico geparda, imenovano Saba, kako je svojim mladičem dajala pomembne lekcije za preživetje. Potem ko je več kot eno uro zalezovala thomsonovo gazelo, ki se je pasla, se je z velikim skokom pognala proti nesrečni antilopi, jo ujela in jo stisnila za grlo, ne da bi jo ubila. Nekaj trenutkov kasneje je Saba omotično žival spustila pred svoje mladiče, ki pa presenetljivo niso takoj planili na plen. Ti mladi gepardi so razumeli, zakaj jim je mati prinesla živo žival. Hotela je, da se naučijo, kako ubiti gazelo. Vsakič, ko je gazela poskusila vstati in zbežati, so jo razburjeni mladiči potegnili na tla. Izčrpana gazela je v boju za preživetje obupala. Saba je od daleč odobravajoče opazovala njihovo početje.

Nekatere živali se specializirajo v tem, da med iskanjem hrane, povzročajo čimveč hrupa. Ko skupina lisastih hijen teče za plenom, kruli, prha in se heheta. Ko žival ubijejo, s svojim zloglasnim »hehetanjem« povabijo na pojedino še druge hijene. Vendar hijene za to, da bi prišle do hrane, vedno ne lovijo. V divjini so med najhujšimi roparji hrane, saj druge plenilce nadlegujejo na vse mogoče načine, samo da bi prišle do njihovega plena. Zgodilo se je že, da so celo leve pregnale od njihovega obroka! Kako jim to uspe? Hrupne kot so, skušajo s pobesnelostjo zmotiti leve pri hranjenju. Če se mačke ne zmenijo za ta hrup, hijene postanejo še bolj razdražene in predrzne. Ker levi nimajo več miru, se pogosto zgodi, da pustijo ubito žival in odidejo.

Med čebelami je iskanje hrane zapleten obred. Zapletene znanstvene raziskave so pokazale, da medonosne  čebele s plesom obvestijo druge v panju glede kraja, vrste in celo kvalitete najdene hrane. Čebela na svojem telesu nosi k drugim čebelam v panju vzorce hrane, na primer nektar ali pelod. S plesom v obliki osmice lahko druge ne le usmeri k viru hrane, temveč jim tudi pokaže razdaljo, ki jo je treba preleteti. Pazite! Čebela, ki leta okoli vas, morda zbira nekaj pomembnih informacij, ki jih bo sporočila domov. Vaš prijetno dišeči parfum bi lahko zamenjala za svoj naslednji obrok!

Ohranjanje stika

Le redki glasovi so tako veličastni, kot je rjovenje leva v tihi noči. Za to sporazumevanje naj bi obstajalo kar nekaj razlogov. Samec z mogočnim rjovenjem opozarja vse, da je on na področju; vsak vsiljivec je tam na lastno odgovornost. Ker pa je lev družabna mačka, rjove tudi zato, da ohranja stik z drugimi člani krdela. To je običajno mehkejše, manj napadalno rjovenje. Neke noči so slišali leva, kako je rjovel vsakih 15 minut, dokler se mu v daljavi ni oglasil njegov sorodnik. »Pogovarjala« sta se še naslednjih 15 minut, dokler se končno nista srečala. Rjovenje je prenehalo.

Takšni stiki prispevajo k dobrim odnosom, omogočajo pa tudi zaščito pred ostrimi vremenskimi razmerami. Domača kokoš se različno  oglaša in tako svojim piščančkom sporoča razne stvari. Najbolj izrazit pa je dolg, nizek mrmrajoč glas, s katerim zvečer naznanja, da je prišla domov počivat. Razkropljeni piščančki, ki sledijo maminemu klicu, se zberejo pod njenimi perutmi in gredo spat. (Matevž 23:37)

Najti partnerja

Ali vas je kdaj med vašim delom ustavilo ubrano ptičje petje? Ali vas ne prevzamejo njihove pevske sposobnosti? Vendar ali ste vedeli, da je njihov namen vse prej kot to, da vas zabavajo? S petjem namreč prenašajo pomembna sporočila. Včasih z njim tudi utrjujejo svoje področje, vendar pa s petjem zlasti privabljajo morebitne partnerje. V The New Book of Knowledge piše, da »se pogostost petja zmanjša za 90 odstotkov«, ko se samček in samička najdeta.

Vendar je včasih za pridobitev partnerja potrebno več kot le zapeti lepo pesem. Nekatere samičke zahtevajo, da samček plača »kupnino za nevesto«, preden jo osvoji. Tako mora tkalec, preden lahko nadaljuje dvorjenje, pokazati svoje spretnosti pri gradnji gnezda. Samčki drugih vrst dokažejo svojo sposobnost skrbeti za družino tako, da samičko dobesedno hranijo.

Zapleteni načini, s katerimi se živali sporazumevajo, ne zadovoljujejo le njihove fizične potrebe, ampak tudi zmanjšujejo spopade in prispevajo k miru v divjini. Ko bodo še bolj raziskali živalsko komunikacijo, bomo še več slišali o tem »govoru divjine«. Morda ga niti takrat ne bomo razumeli v celoti, vendar pa hvali tistega, ki ga je ustvaril, namreč Boga Jehova.

[Okvir/slike na strani 18]

Slonji »zvok tišine«

Zdi se, da se velika čreda slonov v prostranem kenijskem narodnem parku Amboseli v vročem popoldnevu ne pusti motiti, tudi če kdo vdre na njeno ozemlje. Vendar je zrak vseeno prežet s »slonjim govorjenjem«, od nizkofrekvenčnega godrnjanja do visokofrekvenčnega trobentanja, rjovenja, tuljenja, bevskanja in prhanja. Nekateri glasovi vsebujejo frekvence, ki so za človekov sluh nezaznavne, vendar so vseeno tako močne, da jih sliši slon več kilometrov stran.

Strokovnjake za vedenje živali še vedno bega zapletenost slonjega prenašanja pomembnih sporočil. Joyce Poole je več kot 20 let preučevala zasnovo sporazumevanja med afriškimi sloni. Sklenila je, da ta ogromna bitja, znana po zelo iskanih oklih, kažejo čustva, ki jih ima le malokatera žival. »Ob opazovanju presenetljivega vedenja slonov, ko ti pozdravljajo člane družine ali svoje črede [oziroma ko] se rodi nov družinski član [. . .], si ni težko predstavljati njihovih zelo močnih čustev, ki bi jih lahko najbolje opisali z besedami, kot so veselje, sreča, ljubezen, prijateljstvo, navdušenje, zabavanje, ugodje, sočutje, olajšanje in spoštovanje,« pravi Poolova.

Ko se po daljših obdobjih ločenosti ponovno zberejo, se njihovo pozdravljanje sprevrže v direndaj, ko z dvignjenimi glavami ter nagubanimi in prhutajočimi ušesi prihitijo drug drugemu naproti. Včasih kakšen slon celo da svoj rilec v usta drugemu slonu. Zdi se, da so jim ta pozdravljanja v neizmerno veselje, kot če bi dejali: »O! Kako čudovito je zopet biti s tabo!« S takšnimi vezmi obnavljajo sistem sodelovanja, ki je bistven za njihovo preživetje.

Zdi se, da imajo sloni tudi smisel za humor. Poolova je nekoč opazovala, kako so sloni kotičke svojih ust razvlekli v nasmeh, kot je temu rekla ona, pri tem pa kimali z glavo, kot da bi jih to zabavalo. Ob neki priložnosti je pričela igro, pri kateri so se ji pridružili tudi sloni in se 15 minut vedli popolnoma nesmiselno. Dve leti kasneje je bilo videti, kakor da so se ji nekateri, ki so takrat sodelovali pri igri, zopet »nasmehnili«. Morda so se spomnili, da se je z njimi igrala. Sloni pa drug drugega ne zabavajo samo pri igri, ampak tudi s posnemanjem glasov. V raziskovalnem projektu je Poolova slišala glas, ki se je razlikoval od običajnih slonjih glasov. Ko so ga analizirali, so bili mnenja, da so sloni oponašali glasove mimovozečih tovornjakov. In očitno so to delali za zabavo! Zdi se, kot da sloni iščejo kakršno koli priložnost za to, da bi se kratkočasili.

Veliko je že bilo povedanega o tem, kako sloni, kot je videti, žalujejo, ko nesreča doleti člana družine. Poolova je nekoč opazovala samico, kako je tri dni varovala svojega mladiča, ki je bil že ob skotitvi mrtev, in to opisala: Njen »izraz obraza« se je zdel »podoben žalujočemu, pobitemu človeku: glavo in ušesa je imela povešena, kotički ust so bili obrnjeni navzdol«.

Tisti, ki slone ubijajo zaradi slonovine, nikoli ne pomislijo na ‚psihološko travmo‘ sirot, ki so morda videle uboj svoje matere. Ti mladiči prvih nekaj dni preživijo v živalski sirotišnici in skušajo premagati »žalost«. Oskrbnik je dejal, da je slišal, kako so te sirote zjutraj »kričale«. Posledice so lahko vidne še več let po smrti matere. Poolova namiguje, da sloni lahko zaznajo, da je za njihovo trpljenje kriv človek. Veselimo se že časa, ko bosta človek in zver živela skupaj v miru. (Izaija 11:6–9)

[Slika na straneh 16, 17]

Strmoglavca med pozdravljanjem

[Slika na strani 17]

Črnorepi gnu uprizori čuden ples, da zmede sovražnika

[Slika na strani 17]

Hijenino zloglasno »hehetanje«

[Vir slike]

© Joe McDonald

[Slika na strani 18]

Ples medonosne čebele