Pogled v svet

Odlašanje in zdravje

»Zaradi odlašanja lahko zbolite,« piše v anketi, omenjeni v časopisu Vancouver Sun. Na nedavni konferenci Ameriške psihološke družbe, ki je bila v Torontu v Kanadi, so predstavili anketo, v kateri je sodelovalo 200 študentov s kanadskih univerz in na podlagi katere so »ugotovili, da so se odlašalci z odlašanjem izpostavljali tolikšnemu pritisku, da so imeli zaradi tega več bolezni, ki so povezane s stresom, kot drugi. [. . .] Ko se je datum izpita grozeče približeval, se je med odlašalci raven stresa dvignila. Njihovo lahkomiselno stališče so zamenjali bolj pogosti glavoboli, bolečine v hrbtu, prehladi, težave s spanjem in alergije. Imeli so več težav z dihali, infekcije in migrene.«

 Riba, ki pleza po skalah!

Skupina brazilskih ihtiologov, strokovnjakov, ki proučujejo ribe, je opazovala vrsto južnoameriškega karacinida, ki redno izvaja skoraj neverjetno spretnost. Pleza pod slapom, in sicer po skali, ki je mokra, spolzka in visoka kot štirinadstropna stavba, poroča revija Natural History. »Raziskovalci so opazovali to štiri centimetre dolgo ribo, kako se dviguje po slapovih hudourniških potokov vzhodnobrazilske države Espírito Santo.« Karacinidi uporabljajo dva para velikih plavuti, da se oprimejo skal pri vznožju slapa in se počasi dvigujejo po 15 metrov visoki skali. To delajo »z močnimi bočnimi gibi« in redno počivajo. »Raziskovalci menijo, da zaradi takšnega vedenja lahko njihova populacija obstane na teh osamljenih, visoko ležečih predelih,« piše v poročilu. Vendar pa karacinidi niso edine ribe, ki imajo te plezalne sposobnosti. Sem spadajo tudi vrste tropskih glavočev in azijskih činkelj.

Za sol neobčutljivi paradižniki

»Znanstveniki so z genskim inženiringom pridobili prvi paradižnik na svetu, ki lahko raste v slani vodi. To je napredek, ki bi lahko pomagal rešiti enega največjih problemov v poljedeljstvu,« piše na washingtonpost.com. Za sol neobčutljiv paradižnik so pridobili z genom iz rastline, ki je sorodnica zelja. Vnesen gen omogoča, da rastlina paradižnika »odloži sol v shranjevalnih votlinicah in tako lahko rastlina uspeva v prsti, ki sicer ni primerna za večino posevkov«. Kot piše v poročilu »lahko gensko pridobljen paradižnik raste v prsti, ki je napojena s približno 50-krat bolj slano vodo, kot je normalno«. Upajo, da bodo takšne za sol neobčutljive rastline lahko rasle v prsti, ki je dež ne moči redno. V poročilu še piše, da je »dodatna možnost uporabe teh spremenjenih paradižnikov (ali drugih kulturnih rastlin, ki so podobno neobčutljive za sol) v tem, da z vsrkavanjem soli obnovijo zemljo, ki je nasičena s soljo«.

Samomorilski otroci

Število klicev samomorilsko nagnjenih otrok na telefonske linije za pomoč pri Britanski dobrodelni liniji za otroke se je podvojilo s 346 v letu 1990/91 na 701 v 1998/99, poroča londonski The Guardian. »Skrajni obup« so »povzročili strahovanje, spolno in fizično zlorabljanje, smrt ljubljene osebe in stres zaradi preizkusov znanja«. Pri tej dobrodelni ustanovi pravijo, »da je splošno mnenje, češ da so poskusi samomora le iskanje pozornosti, nevarno. V napačnem prepričanju, da tisti, ki govorijo o samomoru, tega ne naredijo, ni resnice. Mnogi otroci, nagnjeni k samomoru, ki so poklicali na to linijo, so dejali, da so še v hujši stiski, ker naj bi se starši in skrbniki premalo zanimali za njih.« Po prvem poskusu samomora »družinam zelo odleže, ker je otrok preživel [. . .], tako da menijo, da problema ni več. Potem se, na žalost, ponovi,« ponavadi v nekaj mesecih po prvem poskusu. Čeprav so dekleta po številu poskusov samomorov štirikratno presegla fante, pa je fantom veliko večkrat poskus tudi uspel. Večina otrok, nagnjenih k samomoru, ki so poklicali, so bili stari od 13 do 18 let, najmlajši pa so bili stari komaj 6 let.

Vaba za komarje

Podjetje v Singapurju proizvaja napravo za uničevanje komarjev brez insekticidov. To je 38 centimetrov visoka črna plastična škatla, ki »oddaja toliko toplote in ogljikovega dioksida, kot bi ga človeško telo«, poroča londonski The Economist. Ker komarji najdejo svoje žrtve tako, da jih zasledijo po telesni toploti in ogljikovem dioksidu v sapi, naprava »preslepi komarje, ker mislijo, da bodo dobili hrano«. Škatla se ogreva z elektriko in iz majhne kasete izhaja ogljikov dioksid. Bleščeče luči privabijo žuželko k odprtini na škatli. Ventilator jo potem odpihne v vodo, kjer utone. Naprava lahko v eni noči ujame 1200 komarjev in se lahko prilagodi za past nočnemu komarju iz rodu Anopheles, ki prenaša malarijo, ali dnevnemu komarju iz rodu Aedes, ki prenaša rumeno mrzlico in dengo. Njena dodatna prednost je, da ne uniči neškodljivih žuželk, kot so metulji.

Moški spodbujeni, naj jedo ribe

Moški, ki pojedo veliko mastnih rib, kot so losos, sled in skuša, imajo dva- do trikrat manj možnosti, da bodo dobili raka na prostati, kot pa moški, ki redko jedo ribe, pravijo raziskovalci z inštituta Karolinska v Stockholmu. V 30-letni raziskavi, v katero je bilo zajetih 6272 moških, so upoštevali tudi dejavnike tveganja, kot je kajenje. Raziskovalci so sklenili, da »naj bi tako imenovane omega-3 maščobne kisline [so predvsem v ribjem olju] ovirale rast raka na prostati«. Iste maščobne kisline »zmanjšujejo tudi nevarnost srčnega infarkta«, piše v poročilu. Strokovnjaki zato svetujejo, naj ljudje »enkrat ali dvakrat na teden« jedo ribe.

Riževi otrobi rešujejo drevesa

Riževi otrobi, nadomestno gorivo severnoperujskih opekarn, pomagajo preprečevati sečnjo mnogih ogroženih dreves rožičevca za drva, poročajo v perujskem časopisu El Comercio. Ker 21 proizvajalcev opeke uporablja riževe otrobe, odpadni proizvod kmetijstva, se je zmanjšala tudi emisija ogljikovega dioksida. Poleg tega stene peči premažejo z zmesjo peska, gline in melase, kar izboljša izolacijo in tako zmanjša izgubo toplote. Zaradi tega se učinkovitost peči poveča za 15 odstotkov. Naredili so tudi poskuse, da so v mešanico za izdelavo opeke dodali pepel riževih otrobov, da ojačajo končni proizvod. »Uporaba riževih otrobov tudi zmanjšuje onesnaženje in probleme shranjevanja odpadkov,« piše v El Comerciu.

Duševno zdravje in otroci

»Statistike kažejo, da se bodo petini otrok do njihovega 11. leta pojavile težave z duševnim zdravjem,« piše v The Gazetteu, kanadskem časopisu mesta Montreal. »Dobro duševno zdravje pomeni posameznikovo uravnovešeno družbeno, fizično, duhovno in čustveno gledišče.« Kot pravi Sandy Bray, koordinatorka družbenega izobraževanja pri Kanadskem združenju za duševno zdravje, bi morali biti za svoje duševno zdravje enako zaskrbljeni, kakor smo za fizično zdravje. Brayjeva trdi: »Če bomo duševno zdravje še naprej odrivali na zadnje mesto seznama pomembnih reči, se bomo nagibali k depresiji, zaskrbljenosti in izčrpanosti.« Starše se spodbuja, naj bolj dejavno skrbijo za duševno zdravje svojih otrok, tako da načrtujejo čas, ko so z družino, in da jedo skupaj. Drugi predlogi, ki vsem pomagajo ohraniti dobro duševno zdravje, so tudi, da dovolj spite, se zdravo prehranjujete, skrbite za zdravje, si določite čas za reči, v katerih uživate, preživljate čas s prijatelji, se smejite, opravljate prostovoljno delo, dajate in sprejemate pohvale, pozorno poslušate druge in niste preveč strogi do sebe, ko naredite napake.

Strašne posledice prekomernega ribolova

»Človeštvo tako zelo uničuje morje, da si česa takega prej sploh ni bilo moč predstavljati. Zaradi prekomernega ribolova je izumrlo na tisoče vrst, so objavili v neki raziskavi,« piše v londonskem The Timesu. Glede na ta raziskovalni projekt je »človeška tekma učinkovitosti ulova velikih morskih živali in lupinarjev pretrgala prehranjevalne verige in tako zelo uničila ekosisteme, da se je morje za vselej spremenilo«. Poročilo omenja, da je kapitan John Smith, ko je leta 1607 priplul v vode zaliva Chesapeake na vzhodni obali Združenih držav, »razločno videl [top, ki je padel čez palubo] več kot 9 metrov globoko«. Raziskovalci so razlog za to nekoč čisto vodo pripisali »prostranim grebenom ostrig, [ki] so vso vodo v zalivu prečistile vsake tri dni ter tako nadzorovale raven mikrobov in alg«. Takrat so tukaj bili »številni sivi kiti, delfini, morske krave, kanadske vidre, morske želve, aligatorji in jesetri«. Sedaj pa domuje »le malo [nekdaj tu živečih] vrst«.