Ali je »zasebna religija« rešitev?

KER TOREJ ORGANIZIRANA RELIGIJA izgublja oblast nad množicami, ni prav nič presenetljivo, da si toliko ljudi ustvari zasebno religijo. Postavljata pa se vprašanji: Ali lahko človek s tem resnično zadovolji svoje duhovne potrebe? Ali je »zasebna religija« rešitev?

Da bi na ti vprašanji odgovorili, najprej pretehtajmo, ali bi se zasebna religija res lahko dokazala za zadovoljivo, če bi jo natančno preiskali s svojim ,razumom‘, enim največjih darov, kar jih ima človek. (Rimljanom 12:1, NW)

Vsak logično misleč človek zavrača vse, kar si nasprotuje. Vendar pa so v anketi glede zasebne religije na Švedskem prišli do sklepa, da ljudje pogosto »precej spontano sestavljajo različne (in mogoče logično nezdružljive) elemente življenjske filozofije v svojo lastno filozofijo«.

Le dva odstotka vseh, ki so trdili, da so »kristjani na svoj način«, je na primer omenilo Jezusa, in še to kot zgodovinsko osebnost. Pogosto pa je bila omenjena vera v reinkarnacijo. Ali ni protislovno izpovedovati se za sledilca Jezusa Kristusa, hkrati pa se ne meniti za njegovo življenje in nauke – ter celo privzemati doktrine, ki so v popolnem nasprotju s Kristusovimi? *

Naš razum se prav tako ogiba vsega, kar se zdi popolnoma nejasno in neopredeljivo. Vendar je večina na vprašanje, ali verjamejo v »Boga ali božansko moč«, odgovorila, da »Nekaj« takega že morda obstaja. Nekdo je rekel: »Verjamem v nekaj nadnaravnega, vendar pa ni nujno, da ima podobo Boga.« Kateri pa so izrazili vero v Boga, so menili, da »ima v njihovem življenju precej nepomembno vlogo«. V poročilu ankete so zato zasebno religijo opisali kot »nedoločen svet zamisli« in jo sklenili z navedkom enega najpogostejših odgovorov: »Verjamem v nekaj, vendar ne vem točno v kaj.«

Podoben je bil tudi izid raziskave zasebne religije v Kanadi. V reviji Alberta Report beremo naslednjo ugotovitev: »Danes opažamo veliko verovanj v skoraj vse mogoče, vendar pa je vse skupaj brez glave in repa. In ko potem skušamo ugotoviti, kako ta zasebna verovanja usmerjajo življenje ljudi, v resnici ni kaj ugotoviti. Nobene odločilne moralne avtoritete nimajo. V  resnici so ta verovanja brez prave vrednosti.« Revija je govorila o »sestavljenem bogu«, saj ti, ki privzemajo takšna verovanja, »vzamejo malo iz te in malo iz one tradicionalne veroizpovedi«. Ali se vam zdi razumno temeljiti versko prepričanje, celo upanje za prihodnost, na takšnih nejasnih, neprepričljivih in od vsepovsod pobranih zamislih?

Naša potreba po prijateljstvu

Verniki že od nekdaj cenijo prijateljstvo, bratstvo in solidarnost. (Dejanja 2:42, 46) Toda kako lahko zasebna religija, ker je pač takšna, kakršna je, namreč zasebna, zadovolji te potrebe?

Mar ni tako, da zasebna religija, ko »ima vsak človek svojo cerkev«, samo še množi in poglablja verske razdore med ljudmi? »Vera je sedaj stvar zasebne presoje [. . .], tako da smo postali dežela, ki nima le nekaj sto različnih veroizpovedi, temveč nekaj milijonov,« piše v reviji Alberta Report. Zato ne preseneča, da so za zasebno religijo celo rekli, da je oblika duhovne anarhije.

Kako pa je z vrednotami?

Švedski škof Martin Lönnebo je v intervjuju za časopis Svenska Dagbladet opozoril, da »zasebna religija ne more obogatiti našega časa, obenem pa bo vrednote težko prenesla v novo dobo«. To mnenje delno potrjuje tudi splošen odnos švedskih staršev do vzgoje otrok. Časopis Svenska Dagbladet ta odnos povzema takole: »Verjemite, kar hočete! In ne silite svojih otrok, naj se odločijo. Dovolite jim, da izberejo, ko bodo dovolj stari.«

V časopisu priznavajo, da bi se poučevanje otrok o verskih vrednotah resda lahko imelo za indoktrinacijo oziroma vcepljanje verskih doktrin, vendar pa so sklenili: »Takšno prenašanje na otroke, je lahko dobro in zanje edini način [. . .], da se sami odločijo.« In res, sedanje žalostno stanje mladih kaže, da zasebna religija stori komaj kaj za združitev družin na podlagi trdnih vrednot, ki bi se lahko prenesle na naslednji rod.

Videti je torej, da zasebna religija ne more dati zanesljivih, skladnih odgovorov na življenjska vprašanja niti ne more združiti ljudi ali zadovoljiti človekove potrebe po moralnem vodstvu. V prej navedenem članku iz časopisa Svenska Dagbladet je o zasebni religiji pisalo naslednje: »Kadar ,vera‘ zajema vse, je vsebinsko prazna. In kadar svobode ni treba nikoli določiti, je ta oslabljena.«

Očitno zasebni religiji v marsičem ni uspelo zadovoljiti duhovnih potreb ljudi. Kako bi človek sploh lahko logično pričakoval, da bo te potrebe zadovoljil, če bo enostavno zbiral verske poglede različnih tradicij, kakor bi iz francoskega bifeja zbiral najbolj vabljive jedi? Prav tako se zdi očitno, da tudi organizirani religiji ni uspelo zadovoljiti teh potreb. Kam se potem lahko obrnemo?

[Podčrtne opombe]

[Slika na straneh 8, 9]

Ali naj bi na religijo gledali kot na francoski bife in si izbirali verovanja, ki so nam všeč?