Potreba, ki nam je vsem skupna

VSAK ČLOVEK POTREBUJE hrano. Potrebuje vodo. Potrebuje zrak. Potrebuje vsaj nekaj zavetja in zaščite pred vremenskimi vplivi. Vsega tega pa ne potrebujemo samo ljudje, ampak tudi neštete milijarde drugih živih bitij na tem planetu. Pa vendar je nekaj, kar potrebujemo samo ljudje. Kaj je to?

Kanadski sociolog Reginald W. Bibby je napisal: »Ljudje imamo potrebe, ki jih lahko zadovolji samo religija.« Leta 2000 je v februarski številki revije American Sociological Review izšel članek, v katerem je pisalo: »Zanimanje za duhovne stvari bo po vsej verjetnosti vedno imelo svoje mesto v človekovem razmišljanju.«

 In res, ljudje že vso zgodovino čutijo potrebo po čaščenju. Stoletja se je večina, da bi zadovoljila to potrebo, obračala k organizirani religiji. Toda stvari se spreminjajo. V mnogih industrializiranih državah, na primer v Severni Ameriki in severni Evropi, vse več ljudi zapušča svoje cerkve. Ali ta splošna težnja pomeni konec religije? Seveda ne.

»Vse več je poročil o tem, da religija izumira,« piše v švedskem časopisu Svenska Dagbladet. Kaj pa izpodriva tradicionalne cerkve? Časopis nadaljuje: »Danes se nagibamo k temu, da ne pripadamo nobeni cerkvi. Namesto tega lahko na svetovnem religioznem trgu prebiramo in izberemo ter si sestavimo sprejemljivo mešanico. [. . .] Ta lahko zajema vse od zdravilnih kristalov do ogrinjala budističnega meniha. Ko se izbranega naveličate, lahko to brez težav zamenjate s primernejšim.«

Ljudje, ki proučujejo sociologijo religije, temu razširjajočemu se pojavu pravijo »zasebna religija« ali pa »nevidna religija«. Sociolog Bibby, ki smo ga navedli prej, je skoval izraz »religija à la carte«. Spet drugi pa za takšne vere pravijo, da so »prikrojene« ali pa da so »po okusu«. V nekaterih tradicionalno krščanskih državah sedaj sestavljajo največjo versko skupino ljudje, ki imajo pravzaprav svojo lastno religijo.

Oglejmo si izid ankete, ki so jo izvedli na Švedskem, v eni izmed najbolj sekulariziranih držav na svetu. Z anketo so ugotovili, da se kar dva človeka od treh izpovedujeta za kristjana »na svoj lastni način«. Nekateri so dejali: »Na krščanstvo imam svoj pogled«, »V cerkvi se ne počutim dobro«, »Ne maram hoditi v cerkev in poslušati duhovnike« ali pa »Lahko se zaprem v sobo in molim sam«. Mnogi od vprašanih so bili naklonjeni veri v reinkarnacijo ali usodo. Večina jih je dejala, da sicer verjamejo v možnost obstoja nekakšne božanske sile ali moči, ne vedo pa, kaj natanko naj bi to bilo.

Izid neke druge ankete pa je pokazal, da mnogi svoje verske občutke hranijo za trenutke, ki jih preživijo zunaj, ko uživajo v naravnem okolju. Neka mlada kmetovalka je povedala: »Po moje je človek najbližje Bogu, kadar je v gozdu ali na polju.« Neki drug vprašani, ki se ni imel za vernega, pa je dejal: »Kadar grem v gozd, se počutim, kot bi bil v ogromnem templju. [. . .] Kdo ga upravlja, sicer ne vem, vendar ga čutim.« Nekateri so naravo opisali kot sveto, božansko, ki navdaja s strahospoštovanjem, ter povedali, da jim, kadar so v njeni bližini, vlije novih moči, ter jih napolni z mirom in harmonijo. Eden od izvajalcev ankete je svoje poročilo sklenil: »Bog se je preselil v gozdove.«

Takšna težnja je danes opazna marsikje po svetu. Thomas Luckmann, ameriški strokovnjak za sociologijo religije, je za religijo, ki je usmerjena k cerkvi, dejal, da je v industrializiranih družbah potisnjena vstran in da jo je nadomestila »družbena oblika religije«. Pravzaprav si vsak sam oblikuje življenjsko filozofijo, tako da izbira zamisli o duhovnih rečeh in jih nato sestavi v svojo zasebno religijo.

Morda se sprašujete: ,Ali so uveljavljene religije in cerkve res potisnjene na rob družbe? In če so, zakaj?‘ Ti vprašanji bomo obravnavali v naslednjem članku.

[Slika na strani 3]

Neki raziskovalec je glede najnovejše težnje po iskanju duhovnosti v naravi sklenil: »Bog se je preselil v gozdove.«