Zakaj ljudje zapuščajo tradicionalne religije?

RELIGIJE, KI TRDIJO, da njihovi nauki temeljijo na naukih Jezusa Kristusa, imajo kakih 1,7 milijarde pripadnikov. Krščanstvo velja za največjo religijo na svetu, saj je po številu večje celo od tako razširjenih religij, kot so budizem, hinduizem in islam. Vendar pa poročajo, da v mnogih tako imenovanih krščanskih deželah krščanstvo izgublja oblast nad množicami.

 Ljudje iz različnih družbenih okolij zapuščajo svoje cerkve. Ronald F. Inglehart, raziskovalec na michiganski univerzi in vodja Svetovne raziskave vrednot, je povedal, da ima religija v razvitih državah vse manjšo vlogo. Revija Bible Review navaja tele njegove besede: »Ne gre le za to, da je močno upadel tedenski obisk cerkva, sedaj celo latinskoameriške države pošiljajo misijonarje reševat duše v države svojih nekdanjih kolonialistov.« Isti raziskovalec trdi, da je »propadanje religije« še posebej očitno v nekaterih severnoevropskih državah. Na Norveškem in Danskem cerkev redno obiskuje le pet odstotkov prebivalcev. Na Švedskem je ta odstotek še nižji, namreč štiri odstotke, v Rusiji pa dva odstotka.

Iz Nemčije poročajo, da je med letoma 1984 in 1993 odstotek registriranih katoličanov, ki redno obiskujejo cerkev, padel s 25,3 na 19 odstotkov. Leta 1992 je nedeljsko bogoslužje redno obiskovalo le 4 odstotke protestantov. Leta 1999 pa je v Christianity Today pisalo: »Od desetih Nemcev gre vsak teden v cerkev le eden.«

Glede upada vernikov v Britaniji v časopisu The Guardian piše: »Krščanstvo še nikoli ni bilo v slabšem stanju.« V članku je pisalo, da »je bilo polstoletje od leta 1950 do 2000 za duhovnike in prezbiterje najslabše od vseh polstoletij doslej«. Časopis se sklicuje na posebno poročilo o religiji v Veliki Britaniji in zapiše, da vere v institucionalno religijo ne izgubljajo samo mladi, temveč tudi starejši. Takole beremo: »Starejši ljudje s starostjo izgubljajo vero v Boga. Nova raziskava, ki to težnjo potrjuje, bo pretresla britanske cerkve, ki so že zdaj v krizi, saj so doslej v starejših videle zdržljivo glavno oporo njihovih vse manjših verskih občin.«

Podobne težnje so vidne tudi zunaj Evrope. V kanadski reviji Alberta Report na primer piše, da Kanada doživlja »propadanje institucionalnega verovanja in čaščenja« ter da ima »trikrat več Kanadčanov raje svoje predstave o Bogu kakor pa podrejenost določeni veroizpovedi«.

Veliko ljudi se preprosto ne čuti duhovno bogatejše ali bolj razsvetljene, če obiščejo bogoslužje v cerkvi. Kot piše v kanadski reviji Maclean’s so tako judje kot katoličani, ki so jih intervjuvali pri himalajskem ašramu oziroma hindujskem verskem zatočišču, dejali: »Brezizrazni obredi nas niso nič več ganili.« Da, nekateri se celo po mnogih letih zvestega obiskovanja cerkve sprašujejo: ,Česa sem se pa v resnici naučil v cerkvi? Ali sem zaradi tega kaj bliže Bogu?‘ Zato ne preseneča, da je, kot je to izrazil avtor Gregg Easterbrook, »na Zahodu gmotno revščino zamenjala duhovna revščina in ta je zdaj največja revščina naše dobe«.

Seveda pa je mnogo dežel, v katerih cerkev obiskuje več ljudi. Pa vendar to, da kdo hodi v cerkev, vselej ne pomeni, da se lojalno ravna po cerkvenih naukih. V avstralskem časopisu The Age denimo piše, da na Zahodu »odstotek kristjanov, ki živijo po svoji veri, hitro upada. V večjem delu Afrike, Azije in Latinske Amerike je krščanstvo kot krinka, za katero se mnogi še vedno ravnajo po precej eksotičnih rodovnih ali kultnih verovanjih, ki nimajo prav ničesar skupnega z ustaljenimi krščanskimi nauki, pogosto jim celo nasprotujejo in so jih uradno že pred leti opustili.«

Zakaj toliko ljudi, mladih in starejših, zapušča svoje cerkve? Zdi se, da je močan dejavnik razočaranje.

Mračna zgodovina religije

V časopisu The Guardian je zapisana naslednja ugotovitev: »Rimskokatoliška cerkev ima za sabo žalostno zgodovino skrivnega sodelovanja s fašizmom v 20. stoletju, vse od čestitanja generalu Francu po španski državljanski vojni pa do nedavnih prizadevanj za generala Pinocheta.« V časopisu je še pisalo, da je Pij XII., ki je papeževal med vojno, »zelo rad sklenil sporazum s [Hitlerjem] in se ognil morebitnim zadregam, kot je zanikanje holokavsta«.

V časopisu The Age piše: »Trditve krščanstva so bile vse prevečkrat neiskrene. Kristjanom ni  uspelo ohraniti niti medsebojnega miru in enotnosti. [. . .] To potrjujejo mnoge plenilske vojne in osvajanja, ki so jih opravičevali s tem, da je bil njihov namen spreobračanje ljudi h Kristusu. Vera, upanje in ljubezen so resda vzvišene krščanske vrline, toda tisti, ki naj bi si prizadevali za temi vrlinami, so lahko enako brezobzirni, enako podvrženi obupu kakor nekristjani in morda tudi nič bolj dobrohotni. [. . .] V krščanski državi se je rodil holokavst in krščanska država je Japonski prizadejala gorje atomske vojne.«

Nekateri bodo morda ugovarjali, češ da krščanstvo že dolgo spodbuja vrline, kot so preudarnost, moralna moč, zmernost in pravica. Vendar The Age pripominja: »No ja, kristjani v Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji na splošno porabijo veliko več Zemljinih virov, kot jim pripada, in še naprej mirno sprejemajo izkoriščanje, zatiranje in uničevanje okolja slabotnejših držav, da bi potešili svoje želje.«

Glede prihodnosti krščanstva pa The Age še dodaja: »Brez neke zdrave organiziranosti krščanstvo ne bo nikoli moglo dobiti nazaj družbene moči, ki jo je imelo v preteklih stoletjih. To je lahko dobro ali pa slabo, odvisno od tega, kako kdo gleda na to. Toda to je resničnost, ki čaka krščanstvo v prihodnjih letih.«

Zaradi takšnega propada v svetu organizirane religije pa se mnogi odvračajo od uveljavljenih cerkva. Toda ali nadomestilo, ki ga morda najdejo, zares zadovolji njihove potrebe? Ali je to rešitev?

[Slika na strani 7]

Mnogi so se odvrnili od tradicionalnih religij, ker te podpirajo vojne in zatiralske politične režime

[Slika na strani 7]

Razkošni obredi marsikoga duhovno ne potešijo

[Vir slike na strani 7]

foto: age fotostock