Obisk mesta črnega zlata

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BRAZILIJE

MORDA še nikoli niste slišali za brazilsko mesto Ouro Prêto, vendar je bilo število njegovega prebivalstva v 18. stoletju trikrat večje, kot je bilo v mestu New York, njegovi dohodki pa so omogočili pozidavo portugalskega mesta Lizbone, uničenega zaradi potresa. Ouro Prêto je Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo leta 1980 dodala na seznam svetovne dediščine, na katerem je sedaj skoraj 700 krajev, ki se odlikujejo po kulturni in naravni vrednosti. Zakaj je Ouro Prêto dobil ta status? Razmislite o zgodovini tega edinstvenega mesta.

Zlati požirek

V prvi polovici 17. stoletja je veliko portugalskih raziskovalcev, imenovanih banderanti, raziskovalo Brazilijo zaradi novega ozemlja, indijanskih sužnjev in zlata. Neka odprava je toliko časa prodirala v notranjost dežele, dokler ni dospela do gore Itacolomi. Tam je Duarte Lopes šel k potoku, da bi si potešil žejo. Z leseno skledo je zajel nekaj vode in pil. Potem pa je na dnu opazil majhne črne kamne.

Lopes jih je prodal prijatelju, ki je domneval, da so vredni, zato jih je poslal guvernerju Rio de Janeira. Ko je guverner pregledal kamne, je videl, da so iz čistega zlata, prekritega s tankim črnim slojem železovega oksida. Toda od kod je prišlo to zlato? Takoj ko je Lopes opisal Itacolomi, se je pričelo iskanje. Leta 1698 je banderant Antônio Dias de Oliveira našel goro, od koder je izviralo zlato. Lovci na zlato so pohiteli v tabor blizu najdišča, kasneje imenovanem Vila Rica. Kmalu je bilo tam 80.000 prebivalcev. Sčasoma je postal glavno mesto Minas Geraisa in dobil ime Ouro Prêto, kar pomeni »črno zlato«.

Črno zlato pordeči

Med letoma 1700 in 1820 so zlatosledci izkopali 1200 ton zlata, kar je bilo takrat 80 odstotkov svetovno pridobljenega zlata. Toda kam je vse to zlato šlo? Izkopano zlato so ulili v palice v Casi dos Contos oziroma hiši kovnici. Kasneje je petina zlata, predpisani davek, končala v zakladnici portugalske kraljeve družine.

Naseljenci so nasprotovali davku. Eden od njih je bil Felipe dos Santos, ki je naščuval rudarje, vojake in člane cerkve proti portugalski kroni. Toda Portugalci so udarili nazaj. Dos Santosa so leta 1720 obesili in njegovo truplo so konji vlekli po ulicah. Rudarji so se vrnili v jame, davki pa so se še naprej dvigovali.

Vendar je to le začasno zadušilo upor. Kasneje v istem stoletju je prišel Joaquim da Silva Xavier, z vzdevkom Tiradent, kar pomeni »pulilec zob« in se je nanašalo na delo, ki ga je med drugim opravljal. Družil se je s pesniki, pravniki in vojaki iz Ouro Prêta, ki so se redno sestajali v hiši duhovnika Toleda. Sprva so bili njihovi pogovori pretežno filozofske duhovitosti, kasneje pa so se preusmerili k takratni politiki. Sčasoma so ti pogovori postali uporniški, s tem da so tiho razpravljali o zatiralskih zahtevah portugalske krone. Portugalska kraljica, dona Marija I., je svarila, da bodo vsi uporniki obglavljeni. Vseeno je Tiradent, takrat  vojaški častnik nižje stopnje, leta 1788 vodil Inconfidêncio Mineiro ali upor države Minas Gerais.

Neki vohun je izdal imena zarotnikov. Enega za drugim so jih aretirali in izgnali v Afriko, da bi tam umrli. Tiradent je hiral v vlažni celici zapora v Rio de Janeiru, dokler ga niso 21. aprila 1792 obesili in obglavili. Njegovo glavo so postavili na drog na trgu mesta Ouro Prêto, njegovo truplo pa razčetverili in privezali na droge ob več cestah. To je začasno ustavilo kakršen koli mogoč upor. Toda tri desetletja kasneje, leta 1822, se je Brazilija osamosvojila od Portugalske.

Zakladi umetnosti, zgodovine in religije

Sčasoma so zaloge zlata Ouro Prêta pošle in mesto je izgubljalo pomembnost. Toda ohranilo je nekaj artefaktov in drugih spominov svoje zgodovine. Nekatere teh je moč videti v muzeju Inconfidência, ki je na trgu, imenovanem Prasa Tiradentes. Muzej, ki je bil nekdaj mestna hiša in zapor, ohranja umetnost, zgodovino in tragedijo mesta v živem spominu.

Na razstavi je smrtna obsodba, ki jo je za Tiradenta izdala dona Marija I., in deli vislic, ki so jih uporabili za njegovo usmrtitev. Pod kamnitimi ploščami, razporejenimi kot postelje v skupni spalnici, so zakopani ostanki nekaterih Tiradentovih sozarotnikov. V sobah v drugem nadstropju je starinsko, kolonialno in cesarsko pohištvo.

Veselje za ljubitelje dragih kamnov

Pot do gornjega dela Prase Tiradentes nas vodi do še ene zakladnice – Guvernerjeve palače, v kateri so bili nastanjeni guvernerji in državni predsedniki. Danes je v njej Escola de Minas, visoka šola za rudarsko inženirstvo, geologijo in metalurgijo. Šolski muzej veličastno prikazuje izjemno zbirko 20.000 vzorcev 3000 različnih vrst mineralov, dragih kamnov, kristalov in seveda ouro prêto, črno zlato.

 Zlato danes ni več glavni vir dohodka. Vendar v tej pokrajini še vedno pridobivajo berila – akvamarin in smaragd – ter rumeni cesarski topaz. Umetnost brušenja dragih kamnov je bila pred približno 50 leti znana le peščici strokovnjakov. Toda danes je mnogo samostojnih iskalcev teh kamnov in ob Prasi Tiradentes precej draguljarn. Njihovi lastniki vas ne bodo poučili le, kako prepoznati drage kamne, ampak vas bodo seznanili tudi s tistimi, ki kamne v delavnici brusijo in gladijo. Ti so zelo veseli, da vam lahko pokažejo, kako brušenje poteka. Takšna gostoljubnost odseva občutek meščanov, da imajo prednost živeti v mestu s tako presenetljivo zgodovino.

Če nameravate obiskati Brazilijo, potem v svoje načrte za potovanje ne pozabite všteti tudi sprehoda po slikovitem Ouro Prêtu.

[Zemljevid na strani 22]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Ouro Prêto

[Vir slike]

Zemljevid: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 22, 23]

Ko s črnih kamenčkov odstranijo železov oksid, postanejo ti zlata zrna

[Slika na strani 23]

Ouro Prêto z goro Itacolomi v daljavi

[Slika na strani 24]

Muzej Inconfidência, Prasa Tiradentes

[Slika na strani 24]

Akvamarin, rumeni cesarski topaz in smaragd

[Vir slike]

Dragi kamni: Brasil Gemas, Ouro Preto, MG