Edinstveno zavetišče sredozemskega divjega življa

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ŠPANIJE

 TISOČLETJA so v deželah ob Sredozemskem morju izsekavali gozdove, prekomerno izkoriščali pašnike in iztrebljali nekatere divje živali skoraj do izumrtja. Le redka področja so do danes ostala nepoškodovana. Vseeno je zaradi spleta okoliščin v delu Španije ostalo majhno področje skoraj nedotaknjeno. Imenuje se Monfrague, kar pomeni »nedosegljiva gora«.

Sama oddaljenost tega dela Španije še ne bi zadostovala za zaščito tega okolja. Na srečo so se kmetje v okolici Monfragua ukvarjali s takšno živinorejo, ki je bila neprecenljiva za ohranitev dragocenih preostankov prvotnih prostranstev gozdov, ki so nekoč prekrivali sredozemsko gričevje. Ohranjeni gozdnati pokrajini so rekli dehesa oziroma »gozdnat pašnik«.

Ekološko kmetovanje

Pred stoletji so kmetovalci Estremadure (področje v Španiji, kjer je Monfrague) odkrili, da bi gozdovi zimzelenega hrasta, ki so prekrivali deželo, lahko dajali tako zelo potrebno senco in hrano za njihove črede. * Da bi pridobili pašnike, niso posekali vseh dreves, temveč so ohranili dovolj hrastov in tako ustvarili dobrave. Drevesa so tudi obrezali, da so jih spodbudili k razvejanju. Tako je senca teh spoštovanja vrednih hrastov varovala travnate pašnike pod njimi, njihov obilni pridelek želoda pa je bil hranljiva krma govedu in prašičem. Ker je ta dehesa obvarovala precejšen del prvotne površine, porasle z drevesi, so lahko preživele mnoge avtohtone živali.

Reki Tajo in Tiétar prečkata deheso in ustvarjata kanjone, pod vrhom Monfragua pa se končno združita. Leta 1979 je grapavo področje, ki obdaja ti dve reki in je ohranilo izviren sredozemski gozd bolj kot katero drugo področje, navsezadnje postalo naravni rezervat. Ta park so ustanovili, ker Monfrague sedaj velja za enega najbolj ohranjenih zavetišč sredozemskega ekosistema.

Biblijske ptice

Čeprav je park sorazmerno majhen, je zavetišče severnoafriški ženeti, navadnemu jelenu, evrazijski divji svinji in le redko vidnemu španskemu risu, enemu najbolj ogroženih sesalcev v Evropi. Ker so skoraj vse živali  dejavne ponoči, bo obiskovalec podnevi verjetno prej opazil veličastne ujede, ki jih tukaj ne manjka. Večina teh sredozemskih roparic je značilna tudi za biblijske dežele.

Sredi 19. stoletja je naravoslovec H. B. Tristram opazil, da so mu skoraj povsod na potovanju po Palestini nad glavo krožili beloglavi jastrebi. Enako bi lahko rekli za Monfrague, kjer 400 parov teh ptic gnezdi na pečinah nad rekama Tajo in Tiétar. Ob koncu dneva na ducate jastrebov kroži nad svojimi skupnimi gnezdi in z ogromnimi silhuetami opiklja večerno nebo. *

Bele štorklje, ki gradijo gnezda na starih stavbah po mnogih delih Evrope, še vedno gnezdijo na hrastih področja Monfrague, kjer se rade zadržujejo. (Psalm 104:17) Tople zračne tokove si s štorkljami delijo tudi kraljevi in planinski orli, ki potrpežljivo lebdijo in jadrajo, ker v nenehnem iskanju plena »daleč vidijo njegove oči«. (Job 39:27–29, SSP)

Bolj živahni in razširjeni kot orli so rjavi škarniki, ki jih je v poletnih mesecih še več. Poleg tega ostrovidni črni škarniki nenehno nadletavajo reki parka, vedno na preži za ribami, ki jih lahko zgrabijo iz vode. (Job 28:7)

Druge roparice, kot sta velika uharica in pegasta sova, vzletijo, ko se stemni. Velika uharica gnezdi na osamljenih pečinah Monfragua, kar je podobno okolju opustošenih ruševin staroveškega Babilona, za katere je prerok Izaija napovedal, da bodo tudi uharičino bivališče. (Izaija 13:21)

Ohranjanje in obnavljanje zavetišča

Cvetlice še posebej spomladi pridajo k slikoviti podobi parka. Nežni beli cvetovi smolnega brškina, ki jih obdajajo šopi vijoličasto rdeče sivke, prekrivajo domala vsa pobočja, kjer ni dreves. S približevanjem poletja povsod rastoči mak doda zelenim pašnikom še zaplate škrlata.

Ohranitev tega dragocenega okolja je sedaj glavna skrb strokovnjakov v parku, zato pridno sadijo prvotne drevesne vrste, da bi nadomestili borovce in evkalipte, ki so bili prinešeni od drugod in ne ustrezajo življu parka. Zaradi zaščite okoliške dehese strokovnjaki sodelujejo tudi s tamkajšnjimi kmetovalci in jih spodbujajo, naj vedno, kadar je treba, nasadijo hraste. Upajmo, da bodo ti ukrepi zagotovili preživetje tega edinstvenega zavetišča sredozemskega divjega življa.

[Podčrtne opombe]

[Slike na straneh 16, 17]

Od leve proti desni: Živina se pase na dobravi, severnoafriška ženeta in navadni jelen

[Slika na strani 18]

rjavi jastreb

[Slika na strani 18]

velika uharica

[Slika na strani 18]

planinski orel

[Vir slike]

Foto: Cortesía de GREFA