Edinstvena čreda divjega belega goveda

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BRITANIJE

V PARKU CHILLINGHAM v grofiji Northumberland ob angleški meji s Škotsko živi majhna čreda divjega belega goveda. Obiskovalci vsako leto pridejo od vsepovsod, da bi jo videli. Zakaj? Zaradi edinstvenosti teh živali. Z ženo sva danes med obiskovalci.

To divje belo govedo naj bi bilo v Chillinghamu že najmanj od 13. stoletja, ko je bilo zgrajeno obzidje  parka, ki je ograjevalo okoli 600 hektarjev površine. Postavljeno pa je bilo z namenom, da se zbere divje govedo za prehrano. Vse te edinstvene živali, ki so sedaj na 140 hektarih parka, imajo rdeča ušesa, črne noge in lisaste glave. Približno v drugem letu starosti se pojavijo lise, ki se postopno razširijo po vratu in plečih.

Ni znano, da bi imela čreda barvaste ali vsaj delno pisane mladiče. Menda se sploh ne križajo z nobenim domačim govedom in se popolnoma razlikujejo od približno tisoč drugih goved parka Chillingham, ki jih je sedaj mogoče zaslediti v majhnih čredah po Britaniji in Severni Ameriki. Raziskave so pokazale, da je krvna skupina te črede med zahodnoevropskim govedom edinstvena.

Bikom rasteta rogova naprej in navzven, medtem ko imajo samice rogove ukrivljene nazaj. Podobno lobanjo in način rasti rogovja je imel tur, izumrlo divje govedo, ki je upodobljeno na staroveških evropskih jamskih poslikavah. Nekateri strokovnjaki menijo, da je govedo v Chillinghamu neposreden potomec goveda, ki je nekoč hodilo po britanskih otokih, vendar njegov izvor ostaja neznan.

Hierarhija črede

Da bi si pobliže ogledali te živali, se pridružimo čuvaju črede v avtomobilu s pogonom na vsa štiri kolesa. Hitro se vozimo navzdol po grapavem pašniku in nenadoma zagledamo čredo, ki se pred soncem skriva v zavetju majhne skupine dreves. Nekaj živali nas radovedno opazuje, kot pač govedo to počne. Dve ali tri počasi pridejo do avtomobila in se s svojimi mogočnimi rogovi drgnejo ob njega.

Čuvaj nam pokaže vodnika črede, znanega kot vodilnega bika. On je najprimernejši in najmočnejši bik. Med njegovim »vladanjem«, ki traja približno tri leta, bo oče vsem teličkom, ki jih bodo povrgle krave. Očitno se tako iz leta v leto prenaša samo najboljša kri. Nobenemu biku ne dovolijo, da bi se paril s svojo potomko, in noben potomec ne dobi vloge svojega očeta.

Divji nagoni

Nekoč je bil volk glavni sovražnik teh živali, ki je prežal predvsem na slabotnejše govedo, in čeprav volkov v Britaniji že od 16. stoletja ni več, se včasih prestrašena čreda požene v beg. Ko se končno ustavi, biki zaščitniško obdajo krave in njihove mladiče, ki so tako na varnem pred mogočimi plenilci.

To govedo je zares divje, zato sodobno kmetijstvo ne more kaj dosti pomagati pri skrbi zanje. Celo pozimi, ko je malo trave, jedo samo seno in slamo, nikakor pa ne žita in krme za govedo. Telički imajo zelo nizko porodno težo, zato je med kotitvijo le malo težav; če pa ima krava pri tem težave, se ji ne da pomagati, ker ni mogoče poklicati veterinarjev. Če se človek dotakne te živali, pravijo, da jo lahko druge v čredi pokončajo.

Krave povržejo teličke zunaj črede in jih skrivajo približno teden dni. Nato se mama in tele približata čredi, vodilni bik pa jima pride nasproti, da ju sprejme v čredo. Zatem druge krave ovohavajo in si ogledujejo telička, dokler ga ne sprejmejo. Ko se to zgodi, mu kasneje ne naklanjajo več posebne pozornosti.

Slinavka in parkljevka se je v parku Chillingham leta 1967 zelo razširila, in sicer v obsegu štirih kilometrov. Hitro so uredili, da na zemljišče nihče ne bi imel dostopa, in tako obvarovali čredo. Kasneje so se odločili, da bi na Škotskem morali imeti majhno nadomestno čredo, kot varnostni ukrep pred izumrtjem. Težav z odklanjanjem ni bilo, ker so vse izbrane živali za novo čredo preselili skupaj.

Uživala sva v najinem kratkem izletu, na katerem sva videla divje belo govedo in izvedela nekaj o njegovi zgodovini. Morda boste lahko nekega dne tudi sami obiskali in videli te edinstvene živali v njihovem spokojnem okolju.

[Navedba vira slik na strani 27]

Courtesy Chillingham Wild Cattle Association

Loaned by courtesy of Lawrence Alderson