Od političnega aktivista do nevtralnega kristjana

PRIPOVEDUJE LADISLAV ŠMEJKAL

Ko so me obsodili, so me odpeljali nazaj v celico. Nemudoma sem prijatelju, ki je bil dve nadstropji višje, s trkanjem na steno poslal sporočilo v Morsejevi abecedi. Čakal je namreč, da mu sporočim, kakšno obsodbo so mi izrekli.

»Štirinajst let,« sem sporočil.

Ni mogel verjeti. Zato je vprašal: »Štirinajst mesecev?«

»Ne,« sem odgovoril. »Štirinajst let.«

PISALO se je leto 1953, v Liberecu na Češkoslovaškem (sedaj Češka). Tedaj sem bil 19-letni aktivist in prizadeval sem si za politično spremembo. Aktivisti smo svoja gledišča razširjali tako, da smo razdeljevali letake, s katerimi smo kritizirali komunistično partijo, ki je bila takrat na oblasti. Našo dejavnost so obsodili kot veleizdajo, zato sem bil obsojen na dolgoletno zaporno kazen.

Preden so mi izrekli kazen, sem bil v priporu že skoraj leto dni. Pred izrekom obsodbe sta bila v celici po dva zapornika in izmenično so ju z zavezanimi očmi vodili na zaslišanje. Ko smo bili v celicah, nam niso dovolili pogovarjati se, zato smo se pogovarjali šepetaje ali pa smo komunicirali s potrkavanjem Morsejeve abecede.

Kmalu sem spoznal, da so mnogi zaporniki Jehovove priče. V zaporu je bila navada, da so vsak mesec ali dva zamenjali sozapornika. Ker me je Biblija zanimala, sem bil vesel, ko sem nazadnje le bil v celici s Pričevalcem. Sčasoma sem z njimi pričel preučevati Biblijo.

Mislim, da bi lahko naše razprave imenovali preučevanje Biblije, čeprav nismo imeli niti Biblije niti biblijske literature. Pravzaprav še nikoli v življenju nisem videl Biblije. Smo se pa pogovarjali – Priča mi je na pamet razlagal biblijske teme, jaz pa sem si delal zapiske. Vse to smo delali, ko smo skupaj sedeli in si šepetali.

Edino, kar smo imeli, je bil toaletni papir in glavnik. Z glavnikom sem si na toaletni papir delal zapiske. Zapomnil sem si mnoge  svetopisemske stavke, o katerih smo razpravljali. Priče, ki so preučevali z mano, so me tudi naučili kraljestvene pesmi. Neki Pričevalec mi je dejal: »Sedaj si zaprt kot politični prestopnik, a v prihodnosti boš morda v zaporu, ker boš Jehovova priča.«

Po nenehnem zasliševanju so me nazadnje obsodili in odpeljali v delovno taborišče blizu mesta Jáchimov. Takrat sem že bil prepričan, da bom nekoč postal Jehovova priča.

Mnoga leta v zaporu

Ko sem prišel v taborišče, kjer so kopali uran, sem takoj pričel iskati Priče. Toda kmalu sem ugotovil, da so jih odpeljali drugam. En Pričevalec pa je ostal, ker je bil kuhar. Posodil mi je zelo obrabljeno Biblijo, ki je preživela najrazličnejša skrivališča. Tako sem lahko prebiral svetopisemske stavke, ki sem jih že znal na pamet. Med branjem sem si nenehno govoril: ‚Da, natanko tako je, kot so me učili bratje.‘

Po približno mesecu dni so me premestili v taborišče Bytiz, blizu mesta Příbram. Tam sem spoznal še druge Priče. V Bytizu smo redno prejemali biblijsko literaturo, ki se jo je pretihotapilo v taborišče. Čeprav je uprava taborišča poskušala ugotoviti, kako pridemo do literature, jim to ni nikoli uspelo. Štirinajst zapornikov je dejavno pričevalo drugim. Polovica teh so bili krščeni Priče, druga polovica pa so bili kakor jaz, ljudje, ki so sprejeli vero Prič, medtem ko so bili v zaporu.

Mnogi smo predanost Bogu želeli simbolizirati s krstom. Toda zaradi pomanjkanja vode, oziroma če sem bolj natančen, ker nismo imeli primerno velikega zaboja za vodo, potopitev ni bila tako enostaven postopek. Zato so v tistih dneh morali mnogi na krst počakati do izpustitve iz zapora. Vendar so bili v taborišču Bytiz veliki hladilni stolpi za rudniške kompresorje. Sredi 1950-ih let se nas je kar nekaj krstilo v zbiralniku enega teh stolpov.

Nekaj let kasneje, marca 1960, me je k sebi poklical policist, ki je bil odgovoren za politične zapornike. Dejal mi je, da mi bo uredil zmanjšanje zaporne kazni, če mu bom poročal o dejavnostih drugih zapornikov. Ko sem zavrnil, me je začel obsipavati s psovkami. »Zavrnil si priložnost za boljše življenje,« je kričal. »Poskrbel bom, da se ne boš nikoli vrnil domov! Tukaj boš umrl.« Vendar pa so me dva meseca kasneje pomilostili, in po osmih polnih letih zapora sem se vrnil domov.

Kratko obdobje svobode

Delo Jehovovih prič v Češkoslovaški je bilo od aprila 1949 prepovedano, zato sem kmalu spoznal, da se služenje Bogu v tako imenovani svobodi ni veliko razlikovalo od služenja Bogu v zaporu. Ko sem bil izpuščen, pa sem se moral spoprijeti še z eno težavo. Za vsakega moškega v državi je bilo obvezno, da dve leti služi v vojski.

Nekateri moški, ki so delali v določenih državnih podjetjih, so bili oproščeni vojaščine. Med njimi so bili denimo tisti, ki so delali  v rudnikih. Ker sem že prej delal v rudarstvu, sem dobil službo v enem od rudnikov. Tam so me lepo sprejeli. »Ne skrbite zaradi vojaščine,« so mi dejali. »Zlahka bomo uredili, da boste te obveznosti oproščeni.«

Ko sem dva meseca kasneje dobil obvestilo o naboru, so mi delavci v upravi zatrjevali: »Ne skrbite, to je verjetno pomota. Pisali bomo vojski in vse bo rešeno.« Toda ni bilo. Čez nekaj časa je k meni prišel neki uradnik in se mi opravičil: »To je prvič, da se je zgodilo kaj takega, vendar se boste morali javiti v vojski.« Zaradi ugovora vesti sem zavrnil vojaško službo, zato so me aretirali ter odpeljali v najbližjo vojašnico. (Izaija 2:4)

Pred sodišče

Ko so me januarja 1961 v mestu Kladno zaprli, so me poskušali prepričati, da bi postal vojak. Glavni oficir je organiziral sestanek. Odpeljali so me v sejno sobo, kjer je bila velika okrogla miza, okrog nje pa udobni usnjeni naslanjači. Kmalu so prišli oficirji in se posedli okoli mize. Poveljnik me je seznanil z vsakim posebej. Potem se je usedel in dejal: »Sedaj nam pripovedujte o tej vaši veri.«

Po hitri in tihi molitvi sem pričel govoriti pozornim poslušalcem. Pogovor se je kmalu dotaknil evolucije in pričeli so zatrjevati, da je evolucija znanstveno dejstvo. V delovnem taborišču, kjer sem bil pred tem, sem preučil knjižico Evolution Versus the New World. * Na presenečenje oficirjev sem jim tako priskrbel dokaz, da je evolucija nedokazana teorija.

Nato je spregovoril major, ki je očitno imel nekaj znanja o katoliški veri. »Kako vi gledate na devico Marijo?« je vprašal. »In kakšno je vaše stališče do svete maše?« Odgovoril sem na vprašanji in nato dejal: »Gospod, vidim, da ste veren človek, ker se vaša vprašanja razlikujejo od vprašanj drugih.«

»Ne! Ne! Ne! Nisem vernik!« je glasno ugovarjal. V komunistični državi so tiste, ki so se izpovedovali za kristjane, malo, če sploh kaj spoštovali oziroma niso dobili nobenih odgovornosti. Oficir po tem ni več sodeloval v nadaljnji razpravi. Bil sem zelo hvaležen, da sem imel priložnost tem možem pojasniti nauke Jehovovih prič.

Nadaljnje priložnosti za oznanjevanje

Nekaj dni kasneje so me odpeljali v neko vojaško zgradbo v Pragi, kjer so me stražili vojaki. Prvi oboroženi vojak, ki me je stražil, je bil presenečen nad posebnimi varnostnimi ukrepi. »To je prvič, da moramo nekoga osebno stražiti,« mi je dejal. Pojasnil sem mu, zakaj sem zaprt. To ga je tako zanimalo, da se je usedel, puško dal med kolena in poslušal. Po dveh urah ga je zamenjal drug vojak in sledilo je podobno poizvedovanje ter biblijska razprava.

V naslednjih dneh sem imel priložnost govoriti tako s pazniki kakor tudi z drugimi sozaporniki, in sicer ko so mi pazniki to dovolili. Pazniki so  celo odprli celice in zapornikom dovolili, da so se zbrali k biblijski razpravi! Sčasoma me je zaskrbelo, da bodo za svobodo, ki so mi jo omogočili pazniki, namreč da sem lahko govoril s sozaporniki, izvedeli tudi drugi in bodo zato nastale težave. A vse skupaj je ostalo skrivnost.

Ko so me končno odpeljali pred sodišče na sojenje, so me tisti, s katerimi sem govoril o svojem prepričanju, spodbujali. Obsojen sem bil na dve leti, kar so prišteli šestim letom iz prve obsodbe, ki jih zaradi pomilostitve nisem odslužil. To je pomenilo, da je bilo pred mano približno osem let zaporne kazni.

Zavedajoč se Božje pomoči

Pogosto sem se zavedal Božje pomoči, ko so me po Češkoslovaški selili iz enega taborišča v drugo in iz zapora v zapor. Ko sem prispel v zapor v Valdice, me je upravnik vprašal, zakaj sem tukaj. »Zavrnil sem vojaško službo,« sem odgovoril. »Sodelovanje v vojni je v nasprotju z mojim prepričanjem.«

»Lepo bi bilo, če bi vsi imeli takšno stališče,« je sočutno odgovoril. Toda po kratkem razmisleku je dejal: »Ker pa večina ljudi danes ne misli tako, vas moramo kaznovati, in to strogo!«

Dodelili so me v oddelek za rezanje stekla, ki je bil kazenski oddelek. Čeprav sem bil obsojen, ker sem zavrnil vojaško službo kot eden Jehovovih prič, so me še vedno imeli za političnega zapornika in zato sem dobival težke naloge. Rezanje stekla za lestence in druge razkošne steklene predmete je bilo še posebej težko delo, saj je bilo treba takšne izdelke narediti brez napake. Običajno so zaporniki opravili delo in predmete oddali, naslednji dan pa so ugotovili, da so jih polovico vrnili v popravilo. Zato je bilo zelo težko doseči predpisano normo.

Tisti dan, ko sem prišel v oddelek za rezanje stekla, sem najprej moral počakati vodja oddelka. Ko je prispel, je pričel kričati na tiste zapornike, ki po njegovem mnenju niso dovolj naredili. Hodil je ob zapornikih, prišel do mene in vprašal: »Kaj pa ti? Zakaj ne delaš?«

Pojasnil sem, da sem novododeljeni zapornik. Odpeljal me je v svojo pisarno in mi postavil običajna vprašanja, kot je denimo, zakaj sem zaprt. Ko sem mu pojasnil svoj položaj, je rekel: »Torej si Jehovova priča?«

»Da,« sem odgovoril.

Njegovo vedenje se je spremenilo. »Ne skrbi,« je dejal. »Tukaj je bilo že veliko Jehovovih prič. Vse jih spoštujemo, ker so delovni in dostojni ljudje. Poskrbel bom, da boš prejel delovno normo, ki jo boš lahko dosegel.«

Spremenjeno vedenje tega nadzornika me je zelo presenetilo. Hvaležen sem bil Jehovu in tistim neznanim sovernikom, ki so prispevali k slovesu Prič v tem zaporu. Pravzaprav sem ves čas, ki sem ga preživel v zaporu, čutil Jehovovo ljubečo pomoč.

Ne glede na to, kako težavne so postale moje okoliščine, sem bil vedno prepričan, da bom sčasoma le prišel v stik s krščanskimi brati. Takrat bom videl njihov prijazni nasmeh in prejel spodbudo. Brez njih bi mi bilo veliko težje prestajati zaporno kazen.

Videti je bilo, da so mnogi zaporniki razmišljali samo o tem, kako bi se maščevali za kruto ravnanje, kateremu so bili izpostavljeni. Toda jaz nisem nikoli tako čutil. Zavedal  sem se, da trpim zaradi poslušnosti do Božjih pravičnih načel. Zato sem vedel, da mi lahko Jehova za vsak dan, ki sem ga preživel v zaporu, podeli nešteto čudovitih dni življenja v svojem rajskem novem svetu. (Psalm 37:29; 2. Petrov 3:13; Razodetje 21:3, 4)

Hvaležen za sedanje blagoslove

Po več kot 15 letih zapora so me maja 1968 izpustili. Najprej me je bilo strah govoriti z ljudmi, kar ni nenavadno za tiste, ki so velik del svojega življenja preživeli ob ljudeh, oblečenih v zaporniško obleko ali pazniške uniforme. A so mi bratje hitro priskočili na pomoč, da sem lahko pričel sodelovati v oznanjevalskem delu, ki smo ga še vedno opravljali pod prepovedjo.

V nekaj tednih po izpustitvi sem spoznal Evo. Kljub močnemu nasprotovanju družine sta se z bratom tri leta pred tem pogumno zavzela za biblijsko resnico. Kmalu sva sodelovala v oznanjevalskem delu. Sodelovala sva tudi pri izdelovanju naše biblijske literature. To smo delali v skrivnih podzemnih tiskarnah. Poročila sva se novembra leta 1969.

Leta 1970 se nama je rodil prvi otrok, Jana. Čez nekaj časa sem kot potujoči strežnik Jehovovih prič pričel ob koncu tedna služiti v občinah, tako da sem jih obiskoval in jih duhovno spodbujal. Med opravljanjem tega dela so me leta 1975 aretirali in ponovno poslali v zapor. Toda tokrat sem tam preživel le nekaj mesecev. Nato se nama je leta 1977 rodil sin Štěpán.

Nazadnje je Češka republika 1. septembra 1993 uradno priznala Jehovove priče. Naslednje leto se je najina hči Jana poročila s krščanskim starešinom Daliborjem Dražanom. Nato se je leta 1999 najin sin Štěpán, ki je strežni služabnik, poročil z Blanko, polnočasno služabnico. Vsi smo sedaj člani občin v Pragi. Veselimo se časa, ko bo nastopil novi svet, jaz pa še posebej hrepenim po času, ko nikjer več ne bo zaporniških zidov.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 20]

Z glavnikom sem zapisoval biblijsko besedilo

[Slika na strani 21]

Taborišče Bytiz, kjer sem bil zaprt in kasneje krščen

[Slika na strani 23]

Najin poročni dan

[Slika na strani 23]

Eva in jaz s Štěpánom in Blanko na levi ter Jano in Daliborjem na desni