Policijska zaščita – upi in bojazni

VELIKO ljudi je bilo v začetku 19. stoletja v Angliji proti predlogom za uvedbo poklicne, uniformirane policije. Bali so se, da ne bi morda oborožene sile pod vodstvom centralne vlade ogrožale njihove svobode. Nekatere je bilo strah pred tem, da bi nazadnje imeli sistem političnih vohunov, podoben francoskemu pod Josephom Fouchéjem. Kljub temu so se bili prisiljeni vprašati: ‚Kako pa bo šlo brez policije?‘

London je postal največje in najbogatejše mesto na svetu; kriminal je naraščal in ogrožal trgovanje. Niti prostovoljni nočni čuvaji niti poklicni lovilci tatov (zasebniki Bow Street Runners) niso bili kos nalogi varovanja ljudi in njihove lastnine. Clive Emsley v svoji knjigi The English Police: A Political and Social History pravi: »Vse bolj je bilo razširjeno mnenje, da sta kriminal in nezakonitost dve reči, za kateri ni prostora v civilizirani družbi.« Zato so Londončani upali na najboljše in privolili v poklicno policijo, ki jo je nadzoroval sir Robert Peel. * Septembra 1829 so stražniki metropolitanske policije pričeli patruljirati na svojih rajonih.

Ob pojmu policije se že od začetka njene sodobne zgodovine pojavljajo upi in bojazni – upanje, da bo poskrbela za varnost, in bojazen, da ne bi zlorabila svoje moči.

Začetki policije v Ameriki

V Združenih državah je bil New York prvo mesto, ki je imelo poklicno policijo. Ko je mesto bogatelo, je bilo tudi vse več kriminala. V 1830-ih letih je vsaka družina že lahko brala grozljive kriminalne zgodbe, ki so bile natisnjene v novoizdanih cenenih časopisih. Javnost je vse močneje protestirala in New York je dobil svojo policijo leta 1845. Newyorčani in Londončani so od takrat navdušeni nad svojo policijo.

Američani so se podobno kot Angleži bali oboroženih sil v rokah vlade. Toda naroda sta se glede tega domislila različnih rešitev. Angleži so se odločili za džentelmenske policiste v cilindrih in temnomodrih uniformah. Pri sebi so imeli le kratko skrito gumijevko. Britanski bobiji še danes nosijo pištole le, kadar je res nujno. Vendar pa v nekem poročilu piše: »Vedno bolj se zdi neogibno [. . .], da bo britanska policija sčasoma postala popolnoma oborožena.«

Po drugi strani pa je v Združenih državah strah pred tem, da bi vlada zlorabila oblast,  privedel do tega, da so sprejeli drugo dopolnilo k ameriški ustavi, ki zagotavlja »ljudem pravico nositi in posedovati orožje«. Zato so potem policisti zahtevali strelno orožje. Sčasoma je zaradi uporabe orožja prišlo do pouličnih streljanj, ki so postala značilna za ameriške policiste in roparje, tako jih vsaj običajno predstavljajo. Drug razlog za ameriško stališče do nošenja orožja je ta, da je prva policija v Združenih državah zaživela v okolju, ki je bilo zelo drugačno od londonskega. Ko je prebivalstvo New Yorka naraslo, je v mestu zavladal kaos. Dotok tisočev, večinoma evropskih priseljencev in afriških Američanov, je po začetku državljanske vojne (1861–1865) privedel do rasnega nasilja. Policija je menila, da je treba ostreje ukrepati.

Zato se je na policijo pogosto gledalo kot na nujno zlo. Ljudje so bili pripravljeni prenesti občasno nezmernost v upanju, da bo dosežena določena stopnja reda in varnosti. Ponekod v svetu pa se je pojavljala drugačna policija.

Policija, ki vzbuja strah

V začetku 19. stoletja, ko se je pričela oblikovati sodobna policija, je večina človeštva živela pod vlado evropskih cesarstev. Na splošno je bila policija po Evropi organizirana tako, da bi ščitila vladarje, ne pa ljudi. Zdi se, da celo Britanci, ki so tako nasprotovali zamisli o oboroženi, vojski podobni policiji na njihovi zemlji, očitno niso imeli veliko pomislekov glede uporabe vojaške policije, da bi zadržali kolonije v podrejenem položaju. Rob Mawby v svoji knjigi Policing Across the World pravi: »Primeri policijske surovosti, korupcije, nasilja, umorov in zlorabe oblasti so se pojavljali skoraj v vsakem desetletju zgodovine kolonialne policije.« Po tem, ko poudarja, da je bila cesarska policija tudi koristna, ista knjiga še dodaja, da je »močno vplivala na narode po svetu, da so gledali na policijo kot na vladno silo, ne pa kot na javno službo«.

Zaradi strahu pred revolucijo so despotske vlade skoraj vedno uporabljale tajno policijo, da bi vohunila za sodržavljani. Takšna policija je prišla do informacij z mučenjem, domnevne prevratnike pa so umorili ali pa zaprli brez sojenja. Nacisti so imeli svoj gestapo, Sovjetska zveza KGB in Vzhodna Nemčija Stasi. Neverjetno je, da je imel Stasi, da bi nadzoroval kakih 16 milijonov prebivalcev, zaposlenih 100.000 uslužbencev in verjetno pol milijona ovaduhov. Agenti so prisluškovali telefonskim pogovorom 24 ur na dan in hranili dosjeje tretjine prebivalstva. »Stasijevi agenti niso poznali ne meja in ne sramu,« pravi John Koehler v svoji knjigi Stasi. »Za skrivne ovaduhe so množično pridobivali duhovnike, med drugim tudi visoke dostojanstvenike protestantske in katoliške cerkve. Njihovi uradi in spovednice so bili polni prisluškovalnih naprav.«

Kljub temu pa policije, ki je vzbujala strah, niso imele le despotske vlade. Tudi drugod je bila velemestna policija obtožena ustrahovanja, ko je preveč nasilno pristopila k uveljavljanju zakona, še posebej v primeru manjšin. Neki časopis je, ko je komentiral škandal v Los Angelesu, o katerem je bilo veliko govora, zapisal, da je ta »prestavil slabo vedenje policije na novo raven brezzakonja in uveljavil nov izraz: gangsterski policist«.

Oblasti se zato sprašujejo: Kaj lahko naredijo policijski oddelki, da bi izboljšali svoj ugled? Številne policije so, da bi poudarile svojo vlogo v korist javnosti, skušale opozoriti na tisti vidik svojega dela, ki se tiče skupnosti.

Upi za delovanje policije v korist skupnosti

Tradicionalni japonski način delovanja policije v soseski je pritegnil zanimanje tujcev. Japonska policija običajno deluje iz manjših področnih postaj, kjer dela morda kakih 12 policistov, organiziranih v izmenah. Frank Leishman, britanski predavatelj kriminologije, ki že več let živi na Japonskem, pravi: »Celotna prijazna uslužnostna dejavnost koban policistov je znana vsem: pomoč ljudem, da se  znajdejo po japonskih, večinoma nepoimenovanih ulicah; posojanje najdenih dežnikov brez lastnika tistim, ki jih je ujel dež; skrb za to, da opiti sararimen (poslovneži ali uslužbenci) ujamejo zadnji vlak domov; in svetovanje pri ‚težavah državljana‘.« Policija, ki deluje po soseskah, je prispevala k temu, da japonske ulice zavidljivo slovijo po tem, da so varne za sprehajanje.

Ali bi lahko bila takšna vrsta policijskega delovanja učinkovita tudi drugod? Nekateri kriminologi se iz tega učijo. Sodobni napredek v komunikacijah se nagiba k temu, da postavlja pregrado med policijo in ljudmi, katerim ta služi. V številnih današnjih mestih je videti, da policija ukrepa predvsem v nujnih primerih. Včasih se zdi, da je prvotno poudarjano preprečevanje kriminala izgubilo veljavo. Kot odgovor na to težnjo je zopet postalo priljubljeno sosedsko nadzorstvo.

Sosedsko nadzorstvo

»To je zares učinkovito; zmanjšuje kriminal,« pravi policist Dewi o svojem delu v Walesu. »Sosedsko nadzorstvo pomeni pripraviti ljudi k temu, da skrbijo za varnost drug drugega. Organiziramo sestanke, da se sosedje lahko spoznajo med seboj, si izmenjajo naslove in telefonske številke ter prisluhnejo temu, kako preprečevati kriminal. Ta projekt mi je všeč, ker v soseske zopet vpelje občutek skupnosti. Pogosto ljudje sploh ne vedo, kdo so njihovi sosedje. Projekt je učinkovit, ker vzbuja v ljudeh občutek zavesti.« Prav tako pa izboljšuje odnose med policijo in javnostjo.

Druga pobuda je bila spodbuditi policiste k večjemu sočutju do žrtev. Ugledni nizozemski viktimolog Jan van Dijk je zapisal: »Policiste je treba naučiti, da je njihovo ravnanje z žrtvami tako pomembno, kot je ravnanje zdravnikov z bolniki.« Policija se marsikje še vedno ne ukvarja z nasiljem v družini in posilstvom kot z resnim kaznivim dejanjem. Toda Rob Mawby pravi: »Način, kako policija obravnava nasilje v družini in posilstvo, se je v zadnjih letih znatno izboljšal. Kljub temu se je še vedno mogoče precej izboljšati.« Zloraba policijskih pooblastil je še eno področje, na katerem se lahko policija izboljša skoraj povsod.

Bojazen pred korupcijo v policiji

Predvidevanje, da nas policija varuje, se včasih zdi naivno, še posebno takrat, ko krožijo novice o korupciji policistov. Takšna poročila obstajajo že od samega začetka policije. Knjiga NYPD—A City and Its Police, ko govori o letu 1855, opisuje »vtise številnih Newyorčanov,  da je vse težje razlikovati med razbojniki in policisti«. Knjiga Faces of Latin America, ki jo je napisal Duncan Green, poroča, da za tamkajšnjo policijo »na splošno velja prepričanje, da je vpletena v korupcijo, nesposobna in da krši človekove pravice«. Glavni referent za osebje neke latinskoameriške policije, v kateri je 14.000 policistov, je dejal: »Kaj drugega lahko pričakujete, ko pa policist zasluži manj kot [120 evrov] na mesec? Kaj bo naredil, če mu ponudijo podkupnino?«

Kako velik problem je korupcija? Odgovor je odvisen od tega, koga vprašate. Policist iz Severne Amerike, ki je več let patruljiral v mestu s 100.000 prebivalci, odgovarja: »Nedvomno obstaja nekaj pokvarjenih  policistov, ampak velika večina je poštenih. Takšne so moje izkušnje.« Po drugi strani pa neki kriminalist, s 26 leti izkušenj v drugi državi, odgovarja: »Menim, da je skoraj povsod najti pokvarjenost. V policiji je poštenost zelo redka. Če policist preiskuje hišo, v katero je bilo vlomljeno, in najde denar, ga bo verjetno vzel. Če vrača ukradene dragocenosti, jih bo del obdržal zase.« Zakaj postanejo nekateri policisti pokvarjeni?

Nekateri imajo na začetku visoka načela, toda potem podležejo vplivu pokvarjenih kolegov in razvrednotenim merilom kriminalnega sveta, s katerim imajo opravka. Knjiga What Cops Know navaja izjavo čikaškega patruljnega policista: »Kar se tiče policistov in njihovega doživljanja zla: to je nekaj, kar dobro poznajo. Obkroža jih. Dotikajo se ga . . . okušajo ga . . . vonjajo ga . . . slišijo ga . . . z njim se morajo ukvarjati.« Stik s takšno pokvarjenostjo zlahka slabo vpliva na posameznika.

Čeprav policija opravlja neprecenljivo delo, pa še zdaleč ni popolna. Ali lahko upamo na kaj boljšega?

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slike na straneh 8, 9]

»Ali niso britanski bobiji čudoviti?«

Britanci so bili med prvimi, ki so si lahko privoščili razkošje poklicne policije. Hoteli so, da bi bila njihova družba dobro organizirana – podobno kakor njihov učinkoviti, tako točen sistem poštnih kočij. Leta 1829 je notranji minister sir Robert (Bobby) Peel prepričal parlament, da odobri ustanovitev Londonske metropolitanske policije s sedežem v Scotland Yardu. Čeprav so bili na začetku bobiji nepriljubljeni zaradi ostrih ukrepov proti pijančevanju in pouličnemu igranju na srečo, so nazadnje postali med ljudmi zelo priljubljeni.

Leta 1851 je London ponosno povabil vse države na svetovno razstavo, da bi občudovali dosežke britanske industrije. Gostje so bili presenečeni nad redom na ulicah in nad tem, da nikjer ni bilo pijancev, prostitutk in potepuhov. Učinkoviti policisti so usmerjali množice, obiskovalcem so pomagali nositi prtljago, ljudem prečkati cesto, starejše gospe so celo dvignili v taksije. Ni čudno, da se je lahko slišalo Britance, pa tudi tuje obiskovalce, reči: »Ali niso britanski bobiji čudoviti?«

Videti so bili tako učinkoviti v preprečevanju kriminala, da je leta 1873 upravnik chestrske policije menil, da se sčasoma pravzaprav nihče več ne bo poklicno ukvarjal s kriminalom! Policija je pričela organizirati tudi službo za prvo pomoč in gasilce. Poleg tega je prirejala dobrodelne akcije, v katerih so za revne zbirali čevlje in oblačila. Ponekod so organizirali klubske programe za fante, izlete in počitnice.

Seveda pa je imela nova policija tudi disciplinske probleme s korupcijo in surovostjo. Toda večinoma se je ponašala s tem, da ohranja red z najmanjšo mogočo uporabo sile. Leta 1853 se je policija v Wiganu (Lancashire) morala spoprijeti z izgredom, ki so ga povzročili stavkajoči rudarji. Pogumni narednik, ki je poveljeval samo desetim možem, je odločno zavrnil uporabo strelnega orožja, ki mu ga je ponudil lastnik rudnika. Duh, ki se je ob tem razvil, je dobro viden v pismu, ki ga je leta 1886 prejel Hector Macleod, ko je ubral pot svojega očeta in postal poklicni policist. Kot navaja knjiga The English Police, v pismu piše: »Če si oster, izgubiš naklonjenost javnosti. [. . .] Javnost je bila pri meni na prvem mestu, saj služiš ljudem, med katere si trenutno dodeljen, in tvoja dolžnost je ugajati tako njim kakor tudi poveljniku.«

Hayden, upokojeni inšpektor metropolitanske policije, pravi: »Učili so nas, naj se vedno obvladamo, ker je za uspešno delovanje policije potrebna podpora skupnosti. Naša kratka lesena palica je bila absolutno zadnji izhod, katerega večina policistov v vsej svoji karieri ni nikoli uporabila.« K pozitivni podobi britanskih bobijev je prispevala tudi priljubljena televizijska nadaljevanka Dixon of Dock Green, ki je bila na sporedu 21 let in je pripovedovala o poštenem policistu, ki je poznal vsakogar na svojem obhodu. Verjetno je spodbudila policijo, da ravna v skladu s to podobo, nedvomno pa tudi same Britance, da so postali naklonjeni policiji.

V 1960-ih letih se je stališče v Britaniji spremenilo in tradicijo narodnega ponosa je nadomestila tradicija spodbijanja oblasti. V 1970-ih so poročila o korupciji in rasizmu v policijskih vrstah omadeževala njihovo podobo, in to kljub trudu, da bi si s projektom sosedskega nadzorstva pridobili podporo javnosti. Nedavno se je policija, po nekajkratnih obtožbah rasizma in poneverjanja dokazov za krivdo, iskreno potrudila še izboljšati.

[Vir slike]

Fotografija zgoraj: http://www.constabulary.com

 [Okvir/slika na strani 10]

Čudež v New Yorku?

Ko se policija posebej potrudi, so lahko rezultati izredni. New York se je dolgo uvrščalo med najbolj nevarna mesta na svetu in proti koncu 1980-ih let se je zdelo, da je policija, kateri je že upadel pogum, izgubila nadzor. Mestne oblasti so bile zaradi gospodarskih pritiskov prisiljene zamrzniti plače in zmanjšati število zaposlenih v policiji. Preprodajalci drog so razširili svojo dejavnost in z njimi je prišel silovit val nasilja. Prebivalci mestnega jedra so bili zvečer pogosto prisiljeni poslušati streljanje. Leta 1991 je prišlo do velikih rasnih izgredov, pa tudi sami policisti so organizirali glasen protest, s katerim so izrazili svoje nezadovoljstvo.

Nov načelnik policije pa se je potrudil pri tem, da bi svoje može motiviral, tako da se je z njimi redno sestajal, zato da bi preučil strategijo vsakega policijskega okoliša posebej. James Lardner in Thomas Reppetto v svoji knjigi NYPD pojasnjujeta: »Načelnik detektivov in vodja oddelka za mamila sta bila moža, o katerih so načelniki postaj brali v časopisih, a ju le redko srečali. Sedaj pa so po več ur sedeli skupaj z njima in sestankovali.« Število kaznivih dejanj je pričelo upadati. Po poročilih se je število umorov postopoma znižalo s skoraj 2000 leta 1993 na 633 leta 1998, kar je najnižje v 35 letih. Newyorčani so pričeli govoriti o čudežu. Število prijavljenih kaznivih dejanj se je v zadnjih osmih letih zmanjšalo za 64 odstotkov.

Kako je prišlo do tega izboljšanja? The New York Times, 1. januar 2002, je omenil, da je bil en dejavnik uspeha compstat, to je »sistem za spremljanje kriminala. Ta sistem je podal tedensko preglednico statistike vsakega policijskega okrožja, zato da bi odkrili težave in se na njih odzvali takoj, ko se pojavijo.« Nekdanji policijski komisar Bernard Kerik je dejal: »Ugotavljali smo, kje in zakaj se je zgodilo kaznivo dejanje, potem pa smo premestili enote [policijo] in preusmerili sredstva, da bi se bolj osredotočili na ta področja. Tako zmanjšate kriminal.«

[Slika na strani 7]

Značilna japonska policijska postaja

[Slika na strani 7]

Prometna policija v Hongkongu

[Slika na straneh 8, 9]

Nadzorovanje množice na nogometni tekmi v Angliji

[Slika na strani 9]

Med dolžnosti policista spada tudi pomoč žrtvam nesreč