Dolg medvedkin spanec

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! S FINSKEGA

PTICE selivke zanesljivo naznanjajo prihod jeseni na sever. Radožive frfotajoče jate škorcev in veličastnih klinastoletečih žerjavov letijo čez nebo proti jugu, da bi ubežali ledenemu mrazu. Tudi evrazijski rjavi medved, ki lomasti naokoli, ima težave s hladnim zimskim vremenom: Kako bo preživel, ko se bo rastlinje izsušilo, ko bo zemlja zmrznila in bo vse odeto v snežno odejo? Tisti, ki imajo krila, zlahka zbežijo, rjavi medved pa ne more kar odhiteti skozi gozdove in čez travnike, da bi prišel na področje s toplejšo klimo.

Rešitev je zelo učinkovita. Medved se bo poleti najedel za zimo in nato do pomladi spal zimsko spanje. Vendar to ni tako preprosto, kot je morda slišati. Samo predstavljajte si, kakšni bi vi bili videti, če pol leta ne bi jedli ali pili. Razmislimo o nekaterih presenetljivih fazah medvedkinega zimskega spanja.

Delovno poletje

Medvedka mora za to, da se lahko nekaj mesecev posti, vnaprej shranjevati energijo. Ni v skrbeh za postavo. Njen glavni cilj je, da bo imela pod kožo veliko maščobe, na nekaterih mestih tudi do osem centimetrov. Čeprav so ji najljubša jed sladke maline, pa ni izbirčna – zanjo je vse sprejemljivo. Tako jé korenine, manjše sesalce, ribe in mravlje. Navsezadnje do jeseni lahko njena  masa naraste s 130 na 160 kilogramov, od česar je približno tretjina maščobe (samec pa lahko tehta tudi do 300 kilogramov). Preden nastopi čas, da se medvedka umakne v deželo sanj, neha jesti in izprazni črevesje. Šele čez približno pol leta bo zopet jedla, urinirala in opravljala potrebo.

Primeren prostor za brlog je lahko jama, zapuščeno mravljišče ali votlina pod drevesnimi koreninami, samo da je mirno. Pravzaprav nikomur ni všeč, če ga kdo moti, medtem ko spi. Medvedka zbira smrekove veje, mah, šoto in drugo steljo, da brlog naredi kar se da udoben. Brlog ni veliko večji od čokatega medvedkinega telesa. Ko pride zima, bo sneg prekril brlog in natančen opazovalec bo lahko videl le dihalno odprtino.

Počitek

Nekateri manjši sesalci, kot so ježi, netopirji in polhi, so pravi hibernatorji, kajti večino zime preživijo v stanju, podobnem otrplosti, njihova telesna temperatura pa se približa temperaturi okolice. Medvedkina telesna temperatura se zniža le za 5 stopinj Celzija, zato njeno spanje ni tako trdno. »Medvedka ni v stanju nezavestnosti. Skoraj vsak dan dvigne glavo in se malo obrne,« razlaga profesor Raimo Hissa, ki je na Oulujski univerzi na Finskem dolga leta preučeval zimsko spanje medvedov. Vendar medved sredi zime redko zapusti brlog.

Med zimskim spanjem medvedovi življenjski procesi delujejo zelo varčno. Srčni utrip se upočasni na manj kot deset utripov na minuto, prav tako se upočasni tudi presnova. Ko medvedka zadovoljno smrči, se prične pomemben proces izgorevanja maščob. Maščobno tkivo se prične razgrajevati in tako njeno telo dobi potrebne kalorije in vodo. Kljub zmanjšanim življenjskim funkcijam pa metabolizem proizvede nekaj odpadnih snovi. Kako se jih bo medvedka znebila in hkrati ohranila brlog čist? Njeno telo jih ne odvrže, temveč jih reciklira!

Profesor Hissa razlaga: »Produkti dušikove sečnine se ponovno posrkajo iz ledvic in mehurja ter potujejo po obtočilih v črevesje, kjer bakterije potem hidrolizirajo sečnino v amoniak.« Še bolj presenetljivo pa je to, da se ta amoniak vrne v jetra, kjer potem iz njega nastanejo nove aminokisline, bistvene sestavine beljakovin. Medvedkino telo se torej v dolgem času mirovanja hrani s spreminjanjem odpadnih snovi v hranljive elemente!

Včasih so ljudje lovili medvede v njihovih brlogih. Dremajoči medvedi so bili res lahek ulov. Najprej so lovci poiskali brlog, nato so ga počasi obkolili smučarji in okoli njega naredili obroč. Medveda so nato zbudili in ubili. Sedaj pa je zimski lov medvedov po skoraj vsej Evropi zaradi krutosti prepovedan.

Novo življenje

Medved poležava celo zimo in se lahkotno obrača z ene strani na drugo, pri medvedki pa se dogaja nekaj drugega. Medvedi se parijo zgodaj poleti, vendar oplojena jajčeca v medvedki mirujejo, vse dokler se ne prične zimski spanec. Takrat se zarodki ugnezdijo v steno maternice in pričnejo rasti. Medvedki se po samo dveh mesecih, decembra ali januarja telesna temperatura nekoliko zviša in samica povrže dva ali tri mladiče. Nato se njena telesna temperatura zniža, čeprav ne na toliko, kot je bila pred skotitvijo. Oče mladičev ni priča skotitvi, če pa bi bil, bi najbrž doživel veliko razočaranje. Močan samec bi te drobcene mladiče, od katerih vsak tehta manj kot 350 gramov, komaj prepoznal kot svoj podmladek.

Medvedka hrani mladiče s svojim hranljivim mlekom, kar jo še bolj oslabi. Mladiči hitro rastejo  in spomladi majhni kosmatinci tehtajo že približno pet kilogramov. To pomeni, da je v medvedkinem majhnem bivališču precej živahno.

Pomlad

Marec je. Zimski mraz je prešel, sneg se topi in ptice se vračajo z juga. Ob koncu meseca se medvedi priplazijo iz zimskih brlogov. Medvedke pa še nekaj tednov počivajo; najverjetneje so mladički porabili precej njihove moči.

Po tem dolgem spancu je medvedke sama kost in koža, v primerjavi z njenim jesenskim krepkim videzom. Sneg se je stopil, prav tako pa tudi njena maščoba. Sicer pa je neverjetno živahna, brez preležanin, krčev in osteoporoze. Medvedka se prikaže iz brloga in čez nekaj časa izloči fekalni čep, »smolnat zamašek« presnovnih odpadnih snovi. Medvedi se običajno pričnejo hraniti šele po dveh ali treh tednih; njihov organizem namreč kar nekaj časa okreva. Potem so seveda zelo lačni. Ker se na začetku pomladi narava šele prebuja, gozd ponuja bolj malo hrane. Zato medvedi jedo ličinke in hrošče, posnamejo meso s stare mrhovine in morda celo ulovijo kakšnega jelena.

Medvedka mora seveda mladiče vzgojiti, da se naučijo obnašati kot medvedi. Oni so središče njene pozornosti. Star pregovor pravi: »Bolje je srečati medvedko, oropano mladičev, kakor norca v njegovi bednosti.« (Pregovori 17:12, SSP) Povedano drugače, nobeno srečanje ni zaželeno. »Medvedka je zelo zaposlena s skrbjo za mladiče. Če se samec približa, samica nemudoma pošlje mladiče na drevo, ker bi jih, [četudi] je njihov oče, lahko poškodoval,« razlaga Hissa.

Naslednjo zimo vzame medvedka mladiče s sabo v brlog. Drugo leto pa si bodo morali odstavljenci poiskati svojega, kajti nastopil bo čas, da medvedka skoti nov zarod drobcenih mladičev.

Veliko smo že spoznali o zapletenem in nadvse zanimivem fenomenu medvedjega zimskega spanja, a so mnoge njegove presenetljive poteze še vedno neznane. Zakaj medved jeseni postane zaspan in izgubi tek? Zakaj ne zboli za osteoporozo? Ni enostavno ugotoviti, kakšne so medvedje skrivnosti, in to je razumljivo. Vsakdo ima pravico do zasebnosti!

[Okvir na strani 20]

Preučevanje zimskega spanja medveda

Na Oddelku za zoologijo na Oulujski univerzi že več let opravljajo fiziološke raziskave mehanizmov, po katerih se živali prilagodijo mrazu. Proučevanje evrazijskega rjavega medveda se je pričelo leta 1988, od takrat pa so preučili vsega skupaj 20 medvedov. V univerzitetnem živalskem vrtu so za medvede zgradili poseben preučevalni brlog. Da bi odkrili, kakšna je med zimskim spanjem njihova telesna temperatura, presnova in dejavnost, kakor tudi krvne in hormonske spremembe, uporabljajo računalnike in videokamere ter opravljajo laboratorijske teste. Poleg tega sodelujejo z univerzami drugih dežel, celo z daljno Japonsko. Raziskovalci upajo, da bodo z rezultati dobili informacije, ki bodo lahko pomagale reševati tudi težave človeške fiziologije.

[Slika na strani 18]

Medvedkin brlog

[Slika na strani 18]

Sladke maline