Narodi se sploh ne naučijo

»Kaj vse bi nas naučila zgodovina, če bi se ljudje le učili iz nje! Toda oči nam slepita Strast in Strankarstvo. In luč, ki jo daje Izkušenost, je kot svetilka na krmi, ki osvetljuje valove za nami!« (Samuel Taylor Coleridge)

ALI se strinjate z angleškim pesnikom Samuelom Coleridgem? Ali je mogoče, da nas navdušenje nad nekim idealom tako zaslepi, da ponovimo tragične napake preteklih generacij?

Križarske vojne

Premislite denimo o nekaterih rečeh, ki so jih ljudje počeli med križarskimi vojnami. Leta 1095 n. š. je papež Urban II. »kristjane« spodbudil, naj Sveto deželo vzamejo muslimanom iz rok. Na njegov poziv so se odzvali kralji, baroni, vitezi in preprosti ljudje iz vseh narodov, ki so bili pod nadzorom Urbana II. Glede na zapise nekega srednjeveškega zgodovinarja »skoraj ni bilo človeka, ki je živel po Kristusovem zakonu«, da ne bi hitel podpreti tega cilja.

Po besedah zgodovinarke Zoé Oldenbourg je bila večina križarjev »popolnoma prepričana, da [so se] s sprejetjem križa vpisali neposredno v službo samega Boga«. Pravi, da so se videli v vlogi »opustoševalnih angelov, ki so se lotili hudičevih otrok«. Prav tako so verjeli, da »bodo vsi tisti, ki umrejo, dobili mučeniško krono v nebesih«, pravi pisec Brian Moynahan.

Morda se križarji niso zavedali, da so njihovi sovražniki verjeli nekaj podobnega. Zgodovinar J. M. Roberts je v svoji knjigi Shorter History of the World zapisal, da so se islamski bojevniki spopada prav tako udeležili v prepričanju, da se bojujejo za Boga in »da bodo po smrti v boju z nevernikom vstopili v raj« v nebesih.

Obe strani so poučili, da je njihova vojna pravična, da jo Bog odobrava in blagoslavlja. Verski in politični voditelji so ta prepričanja podpirali in razvnemali čustva svojih podložnikov. In obe strani sta zakrivili strašna grozodejstva.

Kakšni ljudje?

Kakšni ljudje so storili te grozne reči? Večinoma so to bili preprosti ljudje – komaj kaj drugačni od ljudi danes. Nedvomno je mnoge od njih podžigal idealizem in želja, da bi popravili krivice, ki so jih videli v takratnem svetu. Zdi se, da se v čustveni razvnetosti niso zmenili za dejstvo, da so v svojem boju za »pravico«  storili zgolj krivico ter prizadejali bolečino in trpljenje stotisočim nedolžnim možem, ženam in otrokom, ki so se znašli ujeti na bojnih področjih.

Ali se ta vzorec ne ponavlja skozi vso zgodovino? Ali ni karizmatičnim voditeljem vedno znova uspelo prepričati neštete milijone ljudi – ki običajno ne bi nikoli pomislili tako ravnati – da so šli v divje in barbarske vojne proti svojim verskim in političnim nasprotnikom? Mobilizacija na obeh sprtih straneh in trditve, da Bog podpira vsako od strani, so bile opravičilo za nasilno preganjanje političnih in verskih nasprotnikov. To je bil del že ustaljenega vzorca, ki so ga tirani mnogo stoletij izkoriščali za svoje namene. Po besedah Moynahana je to standard, ki »so ga načrtovalci holokavsta in sodobnih etničnih čiščenj izkoristili tako gotovo, kot je gotovo to, da je sprožil prvo križarsko vojno«.

‚Toda razumni ljudje se danes ne bodo več pustili tako izigrati,‘ boste morda rekli. ‚Ali nismo zdaj mnogo bolj civilizirani?‘ Tako bi moralo biti. Toda ali smo se iz zgodovine res kaj naučili? Kdo lahko pošteno reče, da to drži, ko pomisli na zgodovino preteklih sto let?

Prva svetovna vojna

Vzorec križarskih vojn se je, denimo, ponovil v času prve svetovne vojne. Roberts pravi: »Eno od protislovij leta 1914 je to, da je v vseh državah velikansko število ljudi vseh strank, veroizpovedi in porekla, kot se zdi, začuda šlo v vojno voljno in z veseljem.«

Zakaj je velikansko število preprostih ljudi »šlo v vojno voljno in z veseljem«? Ker so na njihove vrednote in prepričanja, enako kot na vrednote in prepričanja ljudi, ki so šli tako voljno v vojno že pred njimi, vplivale takrat priljubljene filozofije. Čeprav so nekatere morda navdihovala načela svobode in pravice, je gotovo, da je številne gnalo ošabno prepričanje, da je njihov narod boljši od drugih in je zato prav, da vlada nad drugimi.

Te so prepričali, da je vojna neogiben del naravnega procesa – nekakšna »biološka potreba«. Po besedah pisca Phila Williamsa je »socialni darvinizem« na primer razvijal zamisel, da je vojna upravičeno sredstvo za »uničenje tistih vrst, ki niso vredne nadaljnjega življenja«.

Vsakdo je seveda menil, da je pravičen njegov ideal. Kakšne pa so bile posledice? Med prvo svetovno vojno so »vlade«, kot pravi pisec in zgodovinar Martin Gilbert, »dejavno spodbujale k rasizmu, patriotizmu in vojnemu junaštvu« – in ljudje so jim slepo sledili. Ekonomist John Kenneth Galbraith je med to vojno odraščal na kanadskem podeželju. Rekel je, da so ljudje vseokoli njega govorili o »očitni nespametnosti vojne v Evropi«. »Inteligentni ljudje [. . .] ne sodelujejo v takšni norosti,« so govorili. Toda zopet se je zgodilo ravno to. Kakšne so bile posledice? Med več kot devetimi milijoni vojakov, ki so umrli na obeh straneh v tej nagnusnosti, kasneje imenovani prva svetovna vojna, je bilo tudi kakih 60.000 kanadskih vojakov.

 Nič se niso naučili

V naslednjih dveh desetletjih se je ta isti duh začel zopet kazati ob vzponu fašizma in nacizma. Fašisti so pričeli uporabljati »tradicionalna propagandna sredstva, namreč simbole in mite, da bi razvneli čustva ljudi,« piše Hugh Purcell. Še zlasti močno sredstvo, ki so ga pri tem uporabili, je bila vplivna mešanica religije in politike – molitev, naj Bog blagoslovi njihove čete.

Človek, ki je bil »strokovnjak za psihologijo množic, pa tudi izvrsten govornik«, je bil Adolf Hitler. Podobno kot številni demagogi iz preteklosti je tudi Hitler verjel, da ‚množic ne vodijo njihovi možgani, ampak njihova čustva‘, je zapisal Dick Geary v knjigi Hitler and Nazism. To človeško slabost je izkoristil tako, da je prekanjeno uporabil zelo staro tehniko in sovražnost ljudi usmeril proti skupnemu sovražniku – tako kot takrat, ko je »strahove in zamere Nemcev obrnil proti židom«, pravi Purcell. Hitler je žide sramotil z besedami: ‚Žid kvari nemški narod.‘

Glede tega obdobja je strašljivo to, da so milijone navidez spodobnih ljudi zlahka navedli na množično pobijanje. »Kako je mogoče, da so ljudje iz domnevno civilizirane države to grozljivo barbarstvo nacistične države ne le tolerirali, temveč celo sodelovali v njem?« sprašuje Geary. In to ni bila le ‚civilizirana‘ država, ampak naj bi bila tudi krščanska država! V to so bili zapeljani, ker so imeli raje človeške filozofije in načrte kot pa nauke Jezusa Kristusa. In koliko iskrenih, idealističnih mož in žena je bilo zvabljenih k strašljivim grozodejstvom še po tem!

Nemški filozof Georg Hegel pravi: »Izkušnje in zgodovina nas učijo to, da se narodi in vlade niso nikoli nič naučili iz zgodovine niti niso delali v skladu s poukom, ki bi ga lahko prejeli od nje.« Številni se morda ne strinjajo s Heglovo življenjsko filozofijo, a le redki se ne strinjajo s to izjavo. Žal je videti, da imajo ljudje hude težave pri učenju iz zgodovine. Toda ali mora to veljati tudi za vas?

Nedvomno lahko iz tega povlečemo jasen pouk: če se hočemo ogniti tragedijam preteklih generacij, potrebujemo nekaj mnogo zanesljivejšega, kot pa so zmotljive človeške filozofije. Toda kaj naj potem usmerja naše mišljenje, če človeške filozofije ne pridejo v poštev? Več kot tisoč let pred križarskimi vojnami so učenci Jezusa Kristusa pokazali, kakšna mora biti prava krščanska pot – to pa je tudi edina razumna pot. Preučimo, kaj so storili, da bi se ognili sodelovanja v krvavih spopadih njihovih dni. Toda ali lahko verjamemo, da se bodo narodi danes naučili, kako to storiti, in se tako ognili spopadom? In ne glede na to, kaj bodo storili narodi, nas zanima, kakšno rešitev ima Bog, da bi končal vso to človeško bedo.

[Slike na strani 6]

Človeške spopade zaznamujeta barbarstvo in trpljenje

 [Slika na strani 7]

Zgoraj: Begunci z vojnega področja

Kako so lahko domnevno civilizirani ljudje sodelovali v tako strašnem nasilstvu?

[Vir slike]

Ruandski begunci: UN PHOTO 186788/J. Isaac;

zrušenje Svetovnega trgovinskega centra: AP Photo/Amy Sancetta