Navigacija s pomočjo zvezd

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! S HAVAJEV

VELIKO stoletij prej, preden je Krištof Kolumb prejadral Atlantski ocean, so polinezijski pomorščaki v lesenih kanujih prepluli tisoče kilometrov Tihega oceana in krmarili med otoki polinezijskega trikotnika. Kako so staroveški Polinezijci odkrili številne otoške skupine, ki so znotraj tega prostranega področja? Ali so do teh otokov prišli po naključju?

Če so imeli Polinezijci v mislih določen načrt glede cilja potovanja, kako so lahko usmerjali kanuje brez zemljevidov, magnetnih kompasov in drugih pripomočkov, ki so jih uporabljali zahodni raziskovalci?

Odgovor ne odkriva le iznajdljivosti polinezijskih navigacijskih metod, ampak nam krepi tudi cenjenje ustroja našega sveta in vesolja ter reda v njiju.

Zgodnji teoriji

Vsi znanstveniki in strokovnjaki niso pripravljeni sprejeti zamisli, da so Polinezijci lahko namensko pluli od otoka do otoka. Norveški raziskovalec Thor Heyerdahl je postavil teorijo, da Polinezijci izvirajo iz Južne Amerike in da so ti pomorščaki prišli do tihooceanskih otokov tako, da so pluli s prevladujočimi oceanskimi tokovi in vetrovi.

Heyerdahl je s svojo posadko petih Skandinavcev želel preizkusiti to teorijo, zato je s splavom, narejenim iz balsovine, odrinil od zahodne obale Peruja. Po Tihem oceanu so uspešno pluli, dokler so njihov splav nosili zahodni tokovi. Po 101 dnevu in 7000 kilometrih plovbe so Heyerdahl in njegova posadka pristali na atolu Raroia v otočju Tuamotu. Tako je Heyerdahl osupljivo opozoril na možnost, da so Polinezijci po prevladujočih oceanskih tokovih pripluli iz Južne Amerike. A Heyerdahlova demonstracija ni prepričala vseh strokovnjakov.

Eden takšnih skeptikov je bil Andrew Sharp, zgodovinar z Nove Zelandije. V svoji knjigi Ancient Voyagers in Polynesia, napisal jo je leta 1963, je navajal številna arheološka in jezikovna odkritja kot dokaze, ki podpirajo bolj tradicionalen pogled zgodovinarjev in strokovnjakov, namreč da so Polinezijci prišli z zahoda. Poleg tega je zavrgel tudi vsa mnenja, da so Polinezijci izurjeni pomorščaki.

Čeprav je Sharp dopuščal možnost, da so ti pomorščaki lahko upravljali plovila na kratkih plovbah, pa je trdil, da na potovanjih, daljših od 500 kilometrov, nikakor niso mogli natančno vedeti, kam plujejo. Menil je, da  so vse otoke, na katere so naleteli na daljšem potovanju, odkrili zgolj po naključju.

Poskusna potovanja

Dr. David Lewis z Nove Zelandije je menil, da sta Heyerdahl in Sharp podcenjevala staroveške Polinezijce kot pomorščake in navigatorje, zato se je odločil, da bo dokazal nespornost staroveških navigacijskih metod. Brez kompasa je plul s sodobnim katamaranom, ravnal pa se je le po zvezdah, Soncu in viharnih oceanskih valovih. Tako je leta 1965 uspešno preplul več kot 3000 kilometrov dolgo potovanje od Tahitija do Nove Zelandije! Lewisovo potovanje je zbudilo zanimanje za tradicionalne navigacijske tehnike in staroveške selitvene poti. Ta dosežek je opazil tudi Ben Finney.

Finney je kot profesor antropologije na Havajski univerzi dolga leta preučeval obliko in zgradbo staroveškega polinezijskega kanuja. Z nekaj svojimi kolegi s Polinezijskega potovalnega združenja je zgradil 20 metrov dolg kanu z dvojnim trupom, ki so ga poimenovali Hokule‛a, kar je havajska beseda in pomeni »zvezda veselja«. Čeprav je bil Hokule‛a namesto s tradicionalnimi materiali (kot je akacijevina, vrste koa) narejen iz sintetičnih materialov, je bil kanu po strukturi, videzu in učinkovitosti kopija staroveških kanujev.

Prva plovba Hokule‛a se je pričela 1. maja 1976, ko je odrinil s havajskega otoka Maui in se napotil proti Tahitiju. Polinezijska veščina iskanja poti in navigacije po zvezdah je utonila v pozabo, zato je bilo treba strokovno znanje navigacije poiskati zunaj havajskih otokov. Tako so veščega navigatorja iz Mikronezije, Mauja Piailuga, izbrali, da je krmaril Hokule‛a na prvi plovbi. Hokule‛a je za več tisoč kilometrov dolgo pot do Tahitija potreboval 31 dni.

Uspešna plovba je po vsej Polineziji oživila kulturo ter obnovila zanimanje za staroveško navigacijo in gradnjo kanujev. V nadaljnjih letih so potekala podobna potovanja med otoki polinezijskega trikotnika, kot so Havaji, Nova Zelandija (znana tudi kot Aotearoa), Rarotonga (v Cookovem otočju) in Velikonočni otok (znan tudi kot Rapa-Nui). Mnogo teh potovanj je vodil Nainoa Thompson, navigator, rojen na Havajih, ki ga je izobraževal Piailug.

Staroveške metode navigacije

Kako pa so Polinezijci uspešno, brez pripomočkov za navigacijo, prepluli na tisoče milj? Po besedah Dennisa Kawaharada s Polinezijskega potovalnega združenja je bil glavni vodnik Sonce. Natančne točke sončnega vzhoda in zahoda so dnevne usmerjevalne točke. Ponoči pa navigator usmerja pot kanuja po točkah poti zvezd na nebu.

Četudi ni zvezde, ki vzide ali zaide v isti smeri, kamor potuje kanu, so lahko vodilo druge zvezde na nebu. Navigatorji se za to, da ostanejo na pravi poti, poleg zvezd ravnajo še po Luni in petih vidnih planetih.

Opoldan in ob oblačnih nočeh, ko se zvezd ne vidi, lahko navigator usmerja kanu po vetru in valovih razburkanega oceana po viharju (glede na točki vzhoda in zahoda Sonca). Kot pravi Kawaharada, »takšni valovi potujejo za vetrom ali neurjem, ki je povzročilo te valove, oziroma so to valovi, ki obstajajo še po tem, ko se je neurje že pomirilo«.

Zato so poviharni valovi zanesljivejša pomoč kakor valovi, ki jih ustvarijo različni lokalni vetrovi. Poviharni valovi potujejo v eni smeri, zato lahko navigator kanu obrne v želeno smer. Fizično gibanje kanuja, ko pluje v poviharne valove oziroma proti njim, navigatorju pove, ali plovilo pluje v pravo smer.

Dokazi kažejo, da so se staroveški Polinezijci znali ravnati po nebesnih telesih in naravnih silah ter so svoje kanuje premišljeno upravljali na tisoče morskih milj daleč. Vendar naj so bili ti navigatorji še tako iznajdljivi, nobena njihova metoda ne bi učinkovala, če  ne bi obstajali vzorci za ta uporabljena znamenja, kot so točke vzhoda in zahoda zvezd.

Prerok Izaija je red, ki je viden na nebu, pred več kot 2700 leti pripisal Velikemu stvarniku, Bogu Jehovu, ko je napisal: »Povzdignite kvišku oči in glejte: Kdo je ustvaril vse te zvezde? On, ki vodi po številu njih vojsko, jih kliče vse po imenu; vsled presilne moči njegove in ker je mogočen v krepkoti se niti ena ne pogreša.« (Izaija 40:26; Psalm 19:1)

Prav tako je psalmist po navdihnjenju zapisal, da Bog »prešteva zvezd število, kliče jih, kolikor jih je, po imenih«. (Psalm 147:4) Polinezijci so prepoznali red zvezd na nebu nad sabo in so jih znali izkoristiti za vodenje pri svojem obsežnem raziskovanju Tihega oceana. Ali to ne podpira zamisli, da je naše vesolje delo Stvarnika, ki je zelo inteligenten in organiziran?

[Zemljevid/slike na strani 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Fidži

POLINEZIJSKI TRIKOTNIK

Havaji

Samoa

Tonga

Nova Zelandija

Cookovo otočje

Tahiti

Markiški otoki

Otočje Tuamotu

Otočje Tubuai

Velikonočni otok

[Slika]

Kanu Hawai‘iloa z dvojnim trupom so leta 1993 naredili iz bolj tradicionalnih materialov kot njemu podoben kanu Hokule‘a

[Vir slike]

Hawai‘iloa na straneh 21 in 23: © Monte Costa