Dva obraza ognja

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

OGENJ je lahko prijatelj ali sovražnik. Pokrajino lahko obnovi ali opustoši. Veliki požari se lahko razvijejo v zelo uničujoče sile, ki jih je precej težko nadzorovati.

Do tako zelo razširjenega požara z uničujočo silovitostjo je prišlo v Indoneziji leta 1997. Tega leta so suho področje dežele opustošili požari in povzročili veliko škodo zemlji, zdravju ljudi in gospodarstvu. Poguben dim teh požarov se je še razširil v sosednje države (skupaj osem) in po ocenah prizadel približno 75 milijonov ljudi. Poročila kažejo, da se je 20 milijonov ljudi zdravilo zaradi astme, emfizema in kardiovaskularnih bolezni, kakor tudi zaradi težav z očmi in kožo.

V Singapurju se je onesnaženje zraka dvignilo na nevarno raven. Mesto je prekril dim. »Vsi smo zaporniki v lastnih domovih,« je tožila neka stanovalka, ker si ni upala zapustiti svoje klimatizirane hiše. Ljudje ob najhujših dnevih skozi meglico niso mogli videti sonca.

Naslednjega leta 1998 je bilo 8000 prebivalcev kanadske Britanske Kolumbije prisiljenih zapustiti svoje domove, saj se je močan požar zelo hitro približeval. Ta požar je bil samo eden od skoraj tisočih, ki so tisto leto pustošili po Kanadi – 115 jih občasno niso mogli uspešno nadzorovati. Neki požar v severni Alberti v Kanadi je uničil 35.000 hektarov gozda. Tamkajšnji prebivalec je dejal: »Videti je bilo, kot da je eksplodirala jedrska bomba. Nad sosesko je visel ogromen črn oblak.«

Nevaren obraz ognja

Ogenj je ena najmočnejših sil narave. Silovit požar v suhem področju lahko preoblikuje pokrajino, spremeni ravnovesje rastlinskih vrst, prekroji skupnost divjih živali ter ogrozi življenja in lastnino.

Močan požar lahko pospeši erozijo. Ko so tla izpostavljena močnemu deževju, ki običajno pride za vročim poletjem, se vrhnja plast prsti pogosto spere. Prizadete so rastlinske vrste. Nekatere občutljivejše se poškodujejo in odmrejo, medtem ko se druge dobro prilagodijo. Na žalost so tiste, ki preživijo, običajno neželeni pleveli, ki se na škodo tamkajšnjega rastlinstva razrasejo po pokrajini.

Ogrožene so tudi živali, ki so odvisne od tamkajšnjih rastlin. V Avstraliji so avtohtoni sesalci, kot so koale in dolgouhi lisičji kuzuji, ogrožene vrste, ki bi zlahka izumrle, če bi ogenj uničil preveč njihovega naravnega okolja. V preteklih 200 letih je avstralska celina izgubila 75 odstotkov deževnih gozdov, ostala brez 66 odstotkov z drevesi poraslih površin, 19 vrst sesalcev in 68 avtohtonih rastlinskih vrst, od katerih večine ni moč najti nikjer drugje na svetu.

S širjenjem mest v grmičasto področje, so uničujoči učinki požarov na suhih področjih vse bolj vplivali na ljudi. Decembra 1997 je  več kot 250.000 hektarov površin zajel ogenj, ko je na obrobju Sydneyja in v mnogih manjših mestih okoli Modrega gorovja besnelo na stotine požarov. Okoli polovico teh požarov ni bilo mogoče nadzorovati. Komisar protipožarne službe je dejal, da so to bili najhujši požari, kar jih je videl v 30 letih. Na stotine ljudi je bilo prisiljenih zapustiti dom, nekateri so jih v požarih celo izgubili. Požari so zahtevali tudi dve življenji. Na suhem področju so se pričeli proti koncu decembra 2001 in zanje so menili, da so jih sprožili požigalci. Opustošili so 753.000 hektarov goščave.

Ko grozi požar

K nenadzorovanim požarom prispevajo številni dejavniki. En naravni dejavnik je povezan z vremenskim pojavom El Niño, podnebnim pojavom, ki po svetu občasno povzroča vroče, suho vreme. Vsaka dežela, ki jo prizadene Elniñevo nesezonsko suho vreme, ima vse pogoje za pričetek požara.

Nepremišljene človeške dejavnosti pa so bolj pogosto povod za besneče požare. V mnogih državah je namensko podtikanje požarov na prostem kriminalno dejanje. Ocenili so, da so požigi ali nesreče sprožili več kot polovico požarov v državnih gozdovih avstralskega Novega južnega Walesa.

Neodgovorno ravnanje z okoljem je še en dejavnik, ki lahko vodi do požarov velikih razsežnosti. Gozdovi zaradi krčenja in drvarjenja prej zagorijo. Plast suhega netiva, od katerega je odvisen ogenj, se poveča z lesnimi ostanki, ki nastanejo med drvarjenjem. Slednje tudi razpre listni baldahin, s čimer lahko sončna svetloba prodre do suhe plasti netiva in jo izsuši. Brž ko iskra zaneti ta vnetljivi skupek, lahko nastali ogenj zlahka uide nadzoru.

Tudi gospodarski načrti lahko pripomorejo k problemu velikih požarov. V Indoneziji so stoletja uporabljali požigalništvo in tako le malo vplivali na ravnovesje v naravi. Ko kmetje skrbno in nadzorovano uporabljajo ogenj, to na okolje učinkuje skoraj enako kot naravni požari. Vendar se je v zadnjem času tradicionalno požigalništvo zelo razširilo, postalo je industrializirano. Zaradi vse večjega  svetovnega povpraševanja po takšnih izdelkih, kot je palmovo olje, sekajo gozdove in jih nadomeščajo s hitro rastočimi in dobičkonosnimi rastlinami. Najlažja in najcenejša metoda čiščenja zemlje je požiganje naravne vegetacije. Tako ljudje požigajo tisoče hektarov površin in se ne ozirajo kaj dosti na dolgoročne koristi ohranjanja primernih gozdnih površin.

Prijazen obraz ognja

Čeprav ogenj pustoši in uničuje, pa lahko tudi pozitivno vpliva na mnoge vrste rastlin in živali. Pravzaprav lahko celo igra pomembno vlogo pri vzdrževanju ravnovesja v naravi. Kako?

Ogenj je eden najstarejših človekovih prijateljev. Grel ga je, mu svetil in mu kuhal hrano. Avstralski domorodci so stoletja ogenj rabili pri dnevnih opravilih. Domačinom Yanyuwa je ogenj tako pomemben, da imajo več kot ducat besed, s katerimi opišejo različne vrste ognja in njihove učinke. Uporabijo lahko denimo besedo kambambarra, ko govorijo o požarih v suhem področju ali o požarih v divjini. Besedo warrman rabijo za opis požgane pokrajine, ki je idealna za lov. Dvigovanju dima in oblikovanju oblaka pravijo rrumarri.

Ti domorodci uporabljajo tako imenovano požigalniško poljedelstvo, da gospodarno ravnajo z zemljo, na kateri živijo. Z majhnimi neintenzivnimi požari zmanjšujejo kopičenje odmrlega in suhega rastlinja, ki je glavno netivo požarov. Takšni nadzorovani požari Aboriginom omogočajo, da učinkovito izkoriščajo zemljo ter hkrati vzdržujejo naravno okolje rastlin in živali. Tako zmanjšajo tudi tveganje, da bi ljudje nenadoma postali žrtve nevarnih požarov v divjini.

Vrednost predpisanega požiganja

Ko so evropski priseljenci pred nekaj več kot 200 leti prišli v Avstralijo, se je to občutljivo ravnovesje med človekom, naravo in ognjem pričelo krhati. Z evropskega gledišča je bil ogenj nekaj, kar je treba zatreti. Do požarov je prišlo redkeje, a tisti, ki so se pojavili, so bili zaradi kopičenja suhega netiva, intenzivnejši in teže nadzorljivi. Zadnje čase pa se je vlada naučila nekaj iz navad avstralskih domačinov in razvila postopek, imenovan predpisano požiganje. S to metodo lahko nadzorujejo ogenj in preprečijo še več katastrofalnih požarov. Majhne požare zanetijo v času, ko ni sezona požarov na suhih področjih. Ti požari se širijo počasi, imajo majhen plamen in odstranijo suh gozdni drobir, ne da bi poškodovali drevesa. Običajno jih pogasi večerna vlaga.

Namen nadzorovanja požarov na suhih področjih s predpisanim požiganjem je zavarovati življenje in lastnino kakor tudi ohraniti raznolikost tamkajšnjih rastlin in živali. Predpisano požiganje zmanjšuje agresivno širjenje  plevela, ki običajno ne raste tam. Pomaga tudi pri vzdrževanju raznolikosti okolja, ki je potrebno za ohranitev tamkajšnjih živali.

Zdi se, da se določene vrste rastlin pri kalitvi semen zanašajo na ogenj. Nekatere imajo tako trdo zunanjo lupino, da jo mora najprej ogenj odpreti in šele potem lahko voda prodre v seme. Raziskave kažejo, da pri kalitvi pomaga tudi dim. V njem je okoli 70 sestavin, ki naj bi bile možne spodbujevalke kalitve; ena pomembnejših je dušikov dioksid.

Prst je po požiganju tal polna hranil, kot sta dušik in fosfor. Ogenj sprosti hranila, ki so v suhem listnem netivu, in omogoči, da sonce prodre do tal, ustvari pa tudi idealno gredo novim rastlinam, da lahko poženejo korenine. Akacije denimo se po požaru ponovno zasejejo in uspevajo v razmerah, ki jih za sabo pusti ogenj.

Zdi se, da tudi mnogim živalim ustrezajo popožarne razmere, še posebej nova rast vegetacije, ki je nežnejša in sočnejša. Nekatere vrste kengurujev in valabijev imajo raje pogosto požgane gozdove in so torej odvisni od ognja. To pa zato, ker so tudi rastline, ki so jim hrana in zavetje, odvisne od ognja, ki rastju omogoča obnovo in obstoj.

Še veliko se je treba naučiti

Dva obraza ognja vedno bolje razumemo, a je vzajemno delovanje ognja in okolja zapleteno, zato se je treba še veliko naučiti. Vpliv ognja na določene vrste rastlin in živali je nekaj, kar zahteva dodatno preučevanje. Treba je raziskati tudi to, kako ogenj v večjem obsegu vzajemno deluje in vpliva na našo ekologijo. Nekaj vprašanj, na katera moramo še odgovoriti: Ali požari pospešujejo učinek tople grede? Kako dim vpliva na vremenske sisteme? Kako se požari vedejo?

Sedaj obstajajo računalniški programi, imenovani modeli, ki so zasnovani za predvidevanje vedenja požara. Delujejo tako, da analizirajo podatke o netivu, kakor tudi o temperaturi, hitrosti vetra in drugih vremenskih razmerah. Žal sedanji modeli niso vedno točni in ne morejo predvideti neobičajnega pojava, kot je izbruh požara ali nenadno razplamtelost ognja. V sydneyjskih požarih leta 1997 sta dva izkušena gasilca izgubila življenje zaradi enega takih izbruhov, katere primerno imenujejo »prsti smrti«.

Veliki požari so lahko še posebej nepredvidljivi, saj lahko ustvarijo svoje vremenske razmere, tudi močne vetrove, oblake in celo neurja. Njihovi vetrovi lahko spremenijo smer ali hitrost in povzročijo, da je ogenj nestabilen. Raziskovalci upajo, da bodo izboljšali sedanje modele, tako da bodo zajeli te dejavnike skupaj z drugimi informacijami, kot so tip in nagnjenost področja ter razporeditev netiva.

V Združenih državah so se v Narodnem centru za atmosferske raziskave (NCAR) v Koloradu lotili načrta za dosego tega. NCAR je opremil transportno letalo C-130 z najnaprednejšo znanstveno opremo ter sedmimi računalniškimi delovnimi postajami, vse pa so zaščitene z močno izolacijo. Letalo je namenjeno preletavanju nad silovitim požarom in zbiranju podatkov s senzorji na krilih. Te podatke nato pošljejo v računalniško obdelavo. Letalo ima infrardeč fotografski aparat, imenovan Thermacam, ki lahko pokaže relativno intenzivnost vsakega dela požara. Tako se strokovnjaki NCAR učijo izboljševati sedanje modele vedenja ognja.

Upajo, da bodo lahko ti izboljšani modeli pomagali strokovnjakom varneje nadzorovati požare. Točno predvidenje, kaj bo požar naredil, bi lahko tudi zmanjšalo tveganje, s katerim se spoprijemajo gasilci ob varovanju skupnosti.

Da, ko ogenj uide iz nadzora, je lahko opustoševalen in uničujoč sovražnik. Lahko pa je tudi dober prijatelj. V ciklusih narave, ki jih je zasnoval Stvarnik, da obnavljajo zemljo in ohranjajo uravnovešeno raznolikost rastlinskega in živalskega življenja, igra ogenj pomembno vlogo.

[Slika na strani 25]

Zbegana navadna jelena bežita pred požarom po dolini reke Montana’s Bitterroot

[Vir slike]

John McColgan, BLM, Alaska Fire Service

[Slika na strani 26]

Nadzorovan požig v Avstraliji

[Vir slike]

Photo provided courtesy of Queensland Rural Fire Service