Tolčenje oblačil v Bamaku
Tolčenje oblačil v Bamaku
V Bamaku, glavnem mestu zahodnoafriške države Mali, se čez ves dan sliši enakomerno, ritmično udarjanje. Vendar tega zvoka ne ustvarjajo glasbeniki. Nasprotno, to bobnenje odmeva iz majhnih kolib ljudi, ki tolčejo oblačila. Toda zakaj bi sploh kdo tolkel oblačila?
Tolčenje oblačil je zadnji korak pri nenavadni obdelavi tkanine. Vse se začne s kosom belega blaga ali oblačilom. Ponavadi ga pobarvajo z različnimi barvami in vzorci. Nato blago namočijo v gosto raztopino, ki je narejena iz prahu zdrobljene korenine manioka ali iz mlečka različnih gumijevcev. Po tem, ko blago posušijo na soncu, postane trdo kot deska. V tej fazi je nared za zadnji korak – tolčenje.
Glavno delo ljudi, ki tolčejo oblačila, je, da s kladivom udarjajo po okorelem blagu, dokler ni povsem brez gub. V njihovih majhnih kolibah boste običajno opazili dva mlada moška, sedeča nasproti drug drugemu; med njima pa hlod maslovca. Mladeniča prav na rahlo z voskom premažeta blago in ga raztegneta čez hlod. Nato z velikimi lesenimi kladivi, ki so prav tako izdelana iz maslovca, tolčeta po blagu. Vešče usklajujeta svoje udarce, tako da eden udari tam, kjer je drugi zgrešil.
Zakaj kratko malo ne uporabita likalnika? Med drugim zato, ker bi toplota likalnika povzročila, da bi blago hitreje zbledelo. Poleg tega se z likalnikom ne da ustvariti tako živih barv, kot se jih ustvari s tolčenjem. Vsak udarec z lesenim kladivom namreč pusti za seboj bleščeč sijaj, ki še bolj poudari barvo. Blago je lahko po temeljitem tolčenju videti tako lesketajoče, da bi pomislili, da je na sveže pobarvano.
Če boste torej kdaj hodili po ulicah tega mesta in slišali zvok, podoben enakomernemu udarjanju po bobnih, poglejte pobliže v kolibe okoli sebe. To, kar slišite, morda sploh niso bobni, lahko da so to Bamakovčani, ki tolčejo oblačila.