Arheologija – ali je nujna za vero?
Biblijsko gledišče
Arheologija – ali je nujna za vero?
Leta 1873 je angleški duhovnik Samuel Manning o Jeruzalemu zapisal: »Množico romarjev s skrajnih mej sveta tjakaj neustavljivo vleče. Milijone ljudi na razpadajoče obzidje, zapuščene in umazane ulice ter propadajoče ruševine gleda s tako močnim in spoštljivim zanimanjem, kot ga ne more vzbuditi noben drug kraj na svetu.«
MIKAVNOST Svete dežele je ljudi privabljala že vsaj od časa rimskega cesarja Konstantina. * Približno 1500 let so romarji prihajali in odhajali ter iskali verski oziroma osebni stik s Sveto deželo. Vendar je presenetljivo, da so se učenjaki tem romarjem pridružili šele na začetku 19. stoletja ter tako odprli novo dobo biblične arheologije – preučevanje artefaktov, ljudi, krajev in jezikov starodavne Svete dežele.
Najdbe arheologov so v mnogočem povečale razumevanje biblijskih časov. Poleg tega se arheološki zapisi pogosto ujemajo z biblijsko zgodovino. Toda ali je takšno znanje nujno za kristjanovo vero? Da bi odgovorili na to vprašanje, osredinimo pozornost na eno od mnogih arheoloških izkopavališč – Jeruzalem in njegov tempelj.
‚Ne ostane kamen na kamenu‘
Jezus Kristus je spomladi, 11. nisana leta 33 n. š. po judovskem koledarju, v spremstvu nekaterih svojih učencev še zadnjič odšel iz jeruzalemskega Marko 13:1)
templja. Na poti proti Oljski gori je eden od učencev dejal: »Učenik, glej, kakšno kamenje in kakšne stavbe!« (Ti zvesti Judje so čutili močno ljubezen do Boga in njegovega templja. Bili so ponosni na ta veličastni kompleks zgradb in na petnajst stoletij dolgo tradicijo. Jezusov odgovor je bil za njegovega učenca pretresljiv: »Vidiš te velike stavbe? Ne ostane tu kamen na kamenu, ki bi se ne podrl.« (Marko 13:2)
Kako bi lahko Bog dovolil uničenje svojega templja, ko pa je sedaj prišel obljubljeni Mesija? Jezusovi učenci so lahko s pomočjo svetega duha le postopoma docela doumeli, kaj je s tem mislil. Kakšno zvezo pa imajo Jezusove besede z biblično arheologijo?
Novo »mesto«
Na binkošti leta 33 n. š. je judovski narod izgubil Božjo naklonjenost. (Matevž 21:43) To je odprlo pot nečemu veliko večjemu – nebeški vladi, ki bo prinesla blagoslove vsemu človeštvu. (Matevž 10:7) V skladu z Jezusovo prerokbo je bil Jeruzalem skupaj s templjem uničen leta 70 n. š. Arheologija potrjuje biblijski zapis tega dogodka. Kljub temu pa vera kristjanov ni odvisna od tega, ali so ruševine tega starodavnega templja našli ali ne. Svojo vero osredinjajo na drug Jeruzalem, ki pa je drugačno mesto.
Apostol Janez je slišal Jezusovo prerokbo o uničenju Jeruzalema in njegovega templja ter doživel tudi njeno izpolnitev. Leta 96 n. š. je prejel naslednje videnje: »In videl sem mesto sveto, Jeruzalem novi, da gre navzdol od Boga iz nebes.« Glas s prestola je rekel: »Prebival bo ž njimi [ljudmi]; in oni bodo ljudstva njegova, in Bog sam bode med njimi, njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več.« (Razodetje 21:2–4)
To »mesto« sestavljajo zvesti kristjani, ki bodo kot kralji služili s Kristusom v nebesih. Skupaj tvorijo nebeško vlado, Božje kraljestvo, ki bo vladalo čez zemljo in med tisočletjem privedlo človeštvo nazaj do popolnosti. (Matevž 6:10; 2. Petrov 3:13) Judovski kristjani iz prvega stoletja, ki so bili del te skupine, so ugotovili, da se nič, kar so imeli v judovski stvarnosti, ne more primerjati s prednostjo, da vladajo s Kristusom v nebesih.
Apostol Pavel je pisal o svojem nekdanjem uglednem položaju v judovstvu in je v imenu vseh izjavil: »Kar mi je bilo dobiček, to sem imel zaradi Kristusa za izgubo. Ali zares, tudi zdaj imam vse za izgubo, ker je mnogo boljše spoznanje Kristusa Jezusa, Gospoda mojega.« (Filipljanom 3:7, 8)
Apostol Pavel je sam zelo spoštoval Božjo postavo in tempeljsko ureditev, zato s temi besedami ni namigoval, da bi se to Božjo ureditev moralo zaničevati. * (Dejanja 21:20–24) Pokazal je le, da je krščanska ureditev vzvišenejša od judovske stvarnosti.
Brez dvoma so Pavel in drugi judovski kristjani v prvem stoletju dobro poznali mnoge privlačne podrobnosti judovske stvarnosti. In odkar arheologija razjasnjuje preteklost, lahko kristjani sedaj nekatere od teh podrobnosti bolje razumejo. Vendar bodite pozorni, kam naj bi Timotej, po Pavlovih besedah, predvsem usmeril svojo pozornost: »Za to skrbi [kar je povezano s krščansko občino], v tem bivaj, da bode napredek tvoj očiten vsem.« (1. Timoteju 4:15)
Hvalevredno je, da je biblična arheologija povečala naše razumevanje dogajanja v Bibliji. Kljub temu pa se kristjani zavedajo, da njihova vera ni odvisna od dokazov, ki so jih izkopali ljudje, temveč od Božje Besede, Biblije. (1. Tesaloničanom 2:13; 2. Timoteju 3:16, 17)
[Podčrtni opombi]
^ odst. 4 Konstantin in tudi njegova mati Helena sta želela ugotoviti, kje točno so ležali jeruzalemski sveti predeli. Helena je sama obiskala Jeruzalem. Mnogi so v naslednjih stoletjih posnemali njen zgled.
^ odst. 15 Nekaj časa so se judovski kristjani v prvem stoletju še ravnali po različnih vidikih mojzesovske postave, verjetno iz naslednjih razlogov. Postava je bila od Jehova. (Rimljanom 7:12, 14) Pri Judih je bila ukoreninjena kot običaj. (Dejanja 21:20) Bila je tudi tamkajšnji zakon in vsako oporekanje temu zakonu bi povzročilo nepotrebno nasprotovanje krščanskemu sporočilu.
[Slika na strani 18]
Zgoraj: Jeruzalem leta 1920; rimski kovanec, ki so ga uporabljali Judje iz leta 43 n. š.; granatno jabolko iz slonovine, morda iz Salomonovega templja, osmo stoletje pr. n. š.
[Vir slike]
Strani 2 in 18: Kovanec: Photograph © Israel Museum, Jerusalem; courtesy of Israel Antiquities Authority; granatno jabolko: Courtesy of Israel Museum, Jerusalem