En sam roditelj, številni izzivi

»Preplavlja me veliko čustev. Noči prejočem v kopalnici. Ni tako preprosto.« (JANET, MATI SAMOHRANILKA S TREMI OTROKI)

DO ENOSTARŠEVSTVA vodi veliko poti. V nekaterih družinah izgubijo enega od staršev zaradi vojne, naravnih nesreč ali kakšne bolezni.

Nekateri starši se odločijo, da se ne bodo poročili. Denimo na Švedskem se skoraj polovica otrok rodi zunaj zakonske zveze. Enostarševska gospodinjstva pa nastajajo tudi zaradi razvez. Raziskovalci predvidevajo, da bo več kot 50 odstotkov ameriških otrok živelo v enostarševskem gospodinjstvu vsaj določen čas v svojem otroštvu.

Razumeti izzive

Še posebej obremenjene so matere, ki so pred kratkim ovdovele. Prevzeti morajo odgovornosti v družini, medtem ko še vedno žalujejo za svojim zakoncem. Potrebnih je morda več mesecev, celo let, da se prilagodijo tej vlogi, medtem ko se spoprijemajo z ekonomskimi izzivi in odgovornostjo, da tolažijo svoje otroke. Ovdoveli materi je morda izredno težko prevzeti te dodatne odgovornosti. Zato utegne otrok ostati brez primerne starševske vzgoje prav v času, ko najbolj potrebuje pozornost in tolažbo.

Matere, ki same vzgajajo otroka in se niso poročile z otrokovim očetom, so pogosto zelo mlade in neizkušene. Morda niso imele priložnosti končati formalno šolanje. Ker niso ustrezno usposobljene za delo, je večja verjetnost, da so revne in opravljajo slabo plačano delo. Brez podpore sorodnikov, denimo svojih staršev, bodo imele še dodatno odgovornost poskrbeti za primerno dnevno varstvo otroka. Neporočeno mater utegnejo bremeniti tudi čustvene težave, kot je denimo občutek sramu in osamljenosti. Nekatere se morda bojijo, da zaradi otroka nimajo možnosti, da bi sploh kdaj našle primernega zakonskega tovariša. Ko otroci iz takšnih družin odrastejo, so morda tudi sami obremenjeni zaradi neodgovorjenih vprašanj o svojem poreklu in potrebe po tem, da jih odsotni roditelj sprejme.

Podobno so pod velikim pritiskom tudi starši, ki so v postopku razveze. Nekateri starši so zaradi razveze morda zelo jezni. Drugi starši so zaradi občutkov manjvrednosti in zavrnitve morda nezmožni, da se čustveno razdajajo svojim otrokom. Matere, ki morajo prvič stopiti na trg delovne sile, se morebiti s težavo spoprijemajo z odgovornostjo vodenja gospodinjstva. Morda menijo, da nimajo ne časa ne energije za posebne  potrebe svojih otrok, ki se morajo po razvezi staršev prav tako spoprijeti z dramatičnimi spremembami.

Edinstveni izzivi za razvezane starše

Roditelj, ki za svoje otroke skrbi sam, se zaveda, da so potrebe posameznega otroka različne in da se neprestano spreminjajo. Za starše, ki so razvezani, je morda edinstveni izziv najti razumne priložnosti za duhovno vodstvo.

Denimo nekateri razvezani starši, ki so Jehovove priče, mogoče niso skrbniki svojih otrok. Morda so poskusili urediti, da bi imeli stike z otroki takrat, ko bi lahko z njimi obiskali tudi krščanski shod. To bi otroku omogočilo, da je v rednem stiku s krščansko občino, kar je za otroke razvezanih staršev zelo koristno.

Razvezani starši, ki imajo manj priložnosti za redne stike s svojimi otroki, morajo ugotoviti, kako jim lahko zagotovijo, da jih ljubijo in da so navezani nanje. Roditelj mora biti pozoren na otrokove spreminjajoče se čustvene potrebe, če hoče v tem uspeti. To še posebej velja, ko otrok pride v najstniška leta in se prične vse bolj zanimati za družabne aktivnosti in prijatelje.

Uspešen roditelj prav tako razume otrokove sposobnosti, osebnost in način razmišljanja. (1. Mojzesova 33:13) Roditelj in otrok uživata v pogovorih in medsebojnem druženju, ki poteka v domačem, zaupnem in prisrčnem ozračju. Vedno se lahko pogovarjata brez zadržkov. Otrok je del roditeljevega življenja, roditelj pa del otrokovega življenja.

Potrebna je razumnost

Po razvezi otrokom koristijo redni stiki z obema staršema. Denimo da imata starša različno verovanje; eden je Jehovova priča, drugi pa ne. Z redno in odprto komunikacijo se je mogoče ogniti nepotrebnim nesoglasjem. »Bodite na glasu kot razumni,« je zapisal apostol Pavel. (Filipljanom 4:5, Phillips) Otrok se mora naučiti spoštovati pravico obeh roditeljev, da ravnata po svojem verovanju.

Roditelj, ki ni Priča, morda vztraja, da je otrok navzoč pri verskih obredih v njegovi cerkvi. Kaj lahko stori roditelj, ki je Jehovova priča? Tudi ta lahko govori otroku o svojem verskem prepričanju. Sčasoma se bo otrok lahko sam odločil glede svojega verovanja, kakor se je mladi Timotej, katerega sta o biblijskih načelih verjetno poučili mama in  babica. (2. Timoteju 3:14, 15) Če je otroku nelagodno biti navzoč pri opravljanju bogočastja neke druge vere, lahko morda preuči biblijski zgled Naamana, ki je potem, ko je postal pravi častilec, še naprej opravljal svoje dolžnosti, tako da je spremljal kralja pri čaščenju v Rimonovi hiši. Ta pripoved lahko otroka pomiri in mu zagotovi, da ga Jehova ljubi in razume, čeprav je navzoč pri religioznih obredih, katerih ni navajen. (2. kraljev 5:17–19)

Uspešen roditelj lahko oblikuje mišljenje svojega otroka oziroma otrok in razume njihove občutke. (5. Mojzesova 6:7) Resda je roditelja, ki se ni poročil, morda sram zaradi prejšnjega načina življenja. Vendar si morajo takšni starši zapomniti, da imajo otroci dva biološka starša. Otroci hočejo poznati oba roditelja in morajo občutiti, da so zaželeni, ne le da se je staršema ponesrečilo. Roditelj lahko otroka ljubeče pomiri, ko govori spoštljivo o odsotnem roditelju in odgovarja na otrokova vprašanja s pojasnili, katera otrok glede na svojo starost lahko razume oziroma mora vedeti.

Starši si morajo zapomniti, da se otrokovi prvi vtisi o ljubezni, oblasti in moči ustvarijo v odnosu, ki ga ima z roditeljem. Ko krščanski roditelj ljubeče uveljavlja svojo oblast in moč, veliko pripomore k temu, da bo otrok imel z Jehovom ljubeč odnos in bo spoštoval občinsko ureditev. (1. Mojzesova 18:19)

Sodelovanje otrok je bistveno

Otroci, ki živijo v enostarševskih družinah, morajo tudi razumeti, da je za uspešno družinsko življenje bistveno to, da sodelujejo. (Efežanom 6:1–3) Njihova poslušnost starševski oblasti kaže, da ljubijo svojega roditelja in spoštujejo dodatno naprezanje roditelja, ki želi ustvariti varen in srečen dom. Komunikacija je dvosmerna cesta, zato je potrebno, da si otroci iz enostarševskih družin zapomnijo, da morajo  biti pripravljeni podpreti svojega roditelja, ko si ta prizadeva ohraniti dobro komunikacijo v družini. (Pregovori 1:8; 4:1–4)

Od takšnih otrok se pogosto zahteva, da prevzamejo odgovornosti hitreje, kot tisti, ki živijo v družinah z obema staršema. Dečki in deklice bodo z ljubečim in potrpežljivim usmerjanjem pridobili samozavest in občutek samospoštovanja, hkrati pa se bodo že v mladih letih naučili veščin, potrebnih za uspešno življenje. Prav tako se otrokom lahko dodelijo določena opravila, da bi s tem pripomogli k urejenemu domu.

To ne pomeni, da je cilj roditelja samohranilca, da naredi iz svojih otrok odrasle samozadostne malčke, ki ne potrebujejo starševskega vodstva. Prav gotovo je zelo nespametno pustiti majhnega otroka samega ali brez nadzora.

Starši samohranilci pogosto napačno menijo, da morajo prijateljevati s svojimi otroki. Čeprav je tesen odnos nujen, pa mora tak roditelj ohraniti v mislih, da otroci potrebujejo očeta oziroma mater in da otrok ni čustveno dovolj zrel za to, da je roditeljev zaupnik ali vrstnik. Vaši otroci potrebujejo, da se vedete kot roditelj.

Ko so starši samohranilci in njihovi otroci v ljubečem odnosu in sodelujejo, lahko to prispeva k uspešnemu družinskemu življenju. Ker vedno več otrok vzgaja en sam roditelj, se mora vsakdo zavedati posebnih izzivov, s katerimi se spoprijemajo starši samohranilci in njihovi otroci, ter jih rade volje ljubeče spodbujati in podpirati.

[Okvir/slika na strani 9]

Učinek na otroke

Na splošno ima morda roditelj, ki je sam, manj časa za vsakega posameznega otroka, kot pa ga imata dva starša. Roditelj samohranilec včasih živi s partnerjem, s katerim ni poročen. Vendar pa zunajzakonske zveze niso tako stabilne kot zakoni. Večja verjetnost je, da bodo otroci iz takšnih družin odraščali ob odraslih, ki bodo prihajali v njihovo življenje in odhajali iz njega.

Po nekaterih študijah »je v povprečju za otroke iz enostarševskih družin večja verjetnost, da ne bodo živeli tako zdravo kot otroci iz popolnih družin«. Vendar če podrobneje preiščemo takšne študije, odkrijemo, da je morda »edini najpomembnejši dejavnik, ki je vzrok za razlike med otroki iz različnih oblik družine,« le razlika v dohodku družine. To seveda ne pomeni, da so otroci iz enostarševske družine obsojeni na neuspeh. S pravilnim vodstvom in vzgojo lahko premagajo negativne vplive.