Iskalci vznemirjenja – zakaj smrtonosna privlačnost?

V STAROVEŠKI rimski areni je množica 50.000 ljudi vznemirjeno sedela na robu svojih sedežev. Njihovo pričakovanje je že več dni naraščalo, ko se je na vso moč razglašalo, da je to, kar se bo zgodilo, »senzacionalno vznemirjenje, katero ne smejo zamuditi«.

Predstave magije, pantomima, klovni in komedije so sicer še vedno privabljale ljudi v krajevna gledališča, vendar so se ti dogodki v areni zelo razlikovali od njih. Gledalci so ob osupljivih vznemirjenjih, ki so jih izvajali pred njihovimi očmi, kmalu pozabili na neudobnost trdih sedežev in vsakodnevne skrbi.

Najprej nastopijo pevci, katerim sledi duhovnik, oblečen v svečano oblačilo. Zatem so nosilci kadila v vrsti nosili podobe bogov in boginj. Dvignili so jih visoko v zrak, da so jih vsi lahko videli. To je dogodkom dalo videz božjega blagoslova.

Pokol živali

Velika zabava se je šele pričenjala. Najprej so v areno spustili živali, katerih večina gledalcev ni še nikoli videla – noje in žirafe, ki niso mogli nikamor pobegniti. Mnogo izurjenih lokostrelcev je z loki in puščicami na veselje vznemirjenja željnih gledalcev do zadnjega poklalo te nemočne živali.

Vzklikajoči množici so nato predstavili bitko za življenje in smrt med velikima slonoma, katerih okli so bili polni dolgih in ostrih železnih žebljev. Ko se je mogočna, smrtno ranjena žival zgrudila v pesek, prepojen s krvjo, se je slišal bučen aplavz. Ta prizor je gledalcem samo spodbudil tek za osrednji dogodek, ki je bil na sporedu čez nekaj minut.

Osrednji dogodek

Množica, ki si želi vznemirjenja, med mogočno predstavo vstane, ko v areno pridejo gladiatorji. Nekateri so oboroženi z meči in ščiti ter kovinskimi čeladami ali bodali, drugi pa so bolj malo oboroženi in tudi tako oblečeni. Ob spodbujanju gledalcev se borijo neposredno drug proti drugemu, pogosto do smrti enega ali obeh. Poročila kažejo, da so ob nekem dogodku v 100 dneh ubili 5000 živali. Ob nekem drugem dogodku pa je bilo pobitih 10.000 gladiatorjev. Kljub temu je občinstvo zahtevalo še več.

Za igre so stalen vir gladiatorjev bili zločinci in vojni ujetniki. Vendar v nekem viru piše, »da teh ne bi smeli zamenjevati s skupino izurjenih gladiatorjev, ki so se bojevali z orožjem, si prislužili precej denarja in niso bili obsojenci na smrt«. Ponekod so gladiatorji hodili v posebne šole, v katerih so se naučili spretnosti neposredne borbe. Z dvigovanjem adrenalina sta jih prevzela vznemirjenje tega športa in njegova smrtonosna privlačnost. Potreba po ponovnem bojevanju je bila prevladujoča strast. »Gladiator, ki je ob upokojitvi imel za sabo petdeset spopadov, je bil zelo uspešen,« je sklenjeno v nekem viru.

Bikoborba

Svet je v našem času vstopil v novo tisočletje. A je več kot očitno, da strast mnogih, ki jih privlačijo tvegani športi, še posebej smrtno nevarni, ni nič manjša. Bikoborba je denimo že stoletja priljubljen dogodek v Južni Ameriki in Mehiki. Sedaj je priljubljena v Latinski Ameriki, na Portugalskem in v Španiji.

Poročila kažejo, da je v Mehiki približno 200 aren, v Španiji pa več kot 400. Neka arena v  Mehiki sprejme 50.000 ljudi. Mnoge te arene so polne gledalcev, ki pridejo gledat može, kako svoj pogum preizkušajo proti napadalnim bikom. Če bikoborec pokaže samo kanček strahu, to sproži zgražanje posmehljive množice.

Sedaj so tudi ženske postale matadorke, ki z ubijanjem bikov zaslužijo milijone dolarjev. Neka matadorka, ki so jo intervjuvali po televiziji, je dejala, da njene strasti po vznemirjenju nič ne bi moglo bolj zadovoljiti kot to, da je v areni za bikoborbo skupaj z razjarjeno živaljo, kljub nenehni nevarnosti, da bo smrtno prebodena.

Tek bikov

»Množica ljudi je na ulici Pamplona Estafeta pred restavracijo Sixto razporejena v štiri vrste in slišati je nenehno kričanje,« je pisalo v nekem poročilu. »Govorijo v več jezikih – baskovščini, kastilianščini, katalonščini in angleščini.« Množice se že zgodaj zberejo k ogledu dogodka. Biki, namenjeni za bikoborbo, so v stajah samo okoli 800 metrov od arene.

Zjutraj ob dnevih borb vrata staj na hitro odprejo in izpustijo šest bikov in enega nadomestnega, ki se bodo bojevali zvečer. Na obeh straneh ulice so stavbe, vsi dostopi v druge ulice pa so zaprti z barikadami. Tako lahko biki tečejo naravnost do arene, za kar potrebujejo približno dve minuti, če vse poteka po ustaljenem redu.

Pred leti so se moški, ki so izzivali nesrečo, odločili, da bodo preizkusili svoje spretnosti in prehiteli bike. Vsako leto nekateri to še vedno poskušajo. Sčasoma je ta dogodek dobil mednarodni značaj. Mnoge so biki zelo poškodovali, druge pa smrtno prebodli. »Če mislite, da jih lahko prehitite,« je dejal neki tekač, »se zelo motite.« Po poročilu španskega Rdečega križa je v obdobju 20 let prišlo »vsak dan do povprečno enega vboda«. Poleg tega se je še nadaljnjih 20 do 25 ljudi dnevno zdravilo zaradi poškodb.

Zakaj ta smrtonosna privlačnost? Neki tekač je odgovoril: »Tiste sekunde, ko si skupaj z biki, v koraku z njimi, jih vonjaš, slišiš topotanje parkljev in opazuješ, kako se rogovi samo nekaj centimetrov stran dvigujejo in spuščajo – za to pravzaprav pri [teku] gre.« Tekače spodbuja vzklikajoča množica. Ali bodo nekateri razočarani, če ne bodo videli usodnega vboda ali kako 680 kilogramov težek bik siloma vrže tekača čez svoja pleča? Ali je nekaterim med njimi prelivanje krvi enako privlačno, kot je bilo množicam v rimskih arenah?

Spogledovanje s smrtjo

Obstajajo tudi takšni, ki se s smrtjo radi spogledujejo še drugače. Motociklistični kaskaderji izzivajo smrt in hude poškodbe, ko skačejo čez 50 vzporedno parkiranih avtomobilov ali čez več velikih avtobusov ali pa čez širok kanjon. Neki tak kaskader je poročal, da ima  polomljenih 37 kosti in da je bil 30 dni v komi. Rekel je: »Polomljene kosti ali roke mi niso nič več pomembne. [. . .] Imel sem dvanajst večjih operacij odprtih zlomov. To pomeni, da te z rezom odprejo in ti vstavijo ploščico ali vijak. Mislim, da so mi vstavili že približno petintrideset ali štirideset vijakov, ki držijo kosti skupaj. Vedno znova prihajam v bolnišnico in odhajam iz nje.« Ko se je nekoč na vaji poškodoval in ni mogel preskočiti več avtomobilov, ga je množica izžvižgala in tako pokazala svoje razočaranje.

Mnogi, ki si želijo vznemirjenja, sodelujejo v ekstremnih športih, tudi v smrt izzivajočih vratolomnostih, kot so plezanje po zidovih mestnih nebotičnikov brez varnostne opreme, deskanje po strmih, 6000 metrov visokih gorah, skakanje z elastično vrvjo z visokih stolpov in mostov, skakanje s padalom iz letala, medtem ko so privezani na hrbet drugega padalca, ali plezanje po strmih zaledenelih stenah le s parom majhnih cepinov v rokah. »Pričakujem, da na leto izgubim tri do štiri prijatelje,« je dejala neka plezalka po ledu. To so samo nekatere smrt izzivajoče vratolomnosti, ki so postale priljubljene v svetu športa. »Ekstremni športi so tako privlačni ravno zaradi možnosti nesreče,« je izjavil neki pisec.

»Vse bolj priljubljeni so celo najekstremnejši izmed ekstremnih športov,« piše v reviji U.S.News & World Report. »Deskanja po zraku, pri katerem vešči padalci izvajajo cirkuške obrate in zasuke na deski za deskanje, medtem ko prosto padajo z višine 4000 metrov, v 1990-ih še ni bilo, sedaj pa privlači na tisoče privržencev. Šport, pri katerem ljudje skačejo s stavb, anten, mostov in vzpetin in je znan kot BASE skakanje, se je uradno začel leta 1980, sedaj pa privablja mnoge, ki skačejo s padalom – pogosto nezakonito in ponoči – z utrjenih objektov, kot so radijske antene ali mostovi.« Ta šport je terjal že na desetine življenj. »Pri BASE skakanju največkrat ne pride do poškodb,« je dejal neki izkušen skakalec. »Ali živiš ali pa umreš.«

Plezanje po strmih gorskih stenah, z zanašanjem le na majhne oprijeme s prsti, privlači tisoče. Celo komercialno oglaševanje po televiziji in v revijah, ki prikazuje vse od tovornjakov do zdravil za glavobole, kaže plezalce, kako stotine metrov visoko negotovo visijo z visokih gorskih prepadov, zavarovani le s tanko vrvjo. Poročajo, da si je leta 1989 približno 50.000 ljudi v Združenih državah drznilo sodelovati v tem športu; nedavna ocena pa kaže na pol milijona ljudi, ki jih pritegne njegova pogubna privlačnost. Povsod po svetu se številke večajo.

V Združenih državah »se vse več ‚tipičnih‘ fantov in deklet ubije ali pohabi v nenavadnih  novih nevarnih igrah«, so poročali v reviji Family Circle. Pri »avtomobilskem deskanju«, ko nekdo spleza skozi okno drvečega avtomobila na njegovo streho in stoji na njej, medtem ko avtomobil drvi dalje, ali pa, da nekdo stoji na vrhu premikajočega se dvigala oziroma drvečega podzemnega vlaka, se je ubilo mnogo mladih.

Celo visok Mount Everest je vpleten kot še nikoli poprej. Nezadostno pripravljeni plezalci so pripravljeni plačati tudi 71.000 evrov za vodenje do vrha in nazaj. Od leta 1953 je do vrha prišlo več kot 700 plezalcev. Mnogi se nikoli niso vrnili. Nekaj trupel je še vedno tam. »Plezalci sedaj postavljajo rekorde kot najmlajši, najstarejši, najhitrejši na Everestu,« je napisal neki novinar. »V nasprotju z drugimi športi,« je napisal drugi, »alpinizem zahteva, da njegovi udeleženci umrejo.« Ali mora človek izzvati nesrečo, da dokaže pogum? »Biti pogumen ne pomeni delati neumnosti,« je posvaril neki izkušen plezalec. Med »neumnosti« uvršča »‚pustolovsko turo‘ na Mount Everest tistih, ki niso vešči alpinisti«.

In tako se nadaljuje. Številnost in zvrsti konjičkov, s katerimi se izziva smrt in so po svetu vse bolj običajni, omejuje le domišljija tistih, ki so pripravljeni ustvariti nove. Neki psiholog predvideva, da bodo ekstremni športi, pri katerih so sodelujoči nekaj časa na robu med življenjem in smrtjo, »v 21. stoletju postali športi z največ opazovalci in udeleženci«.

Zakaj to počnejo?

Mnogi športni skrajneži zagovarjajo svoje sodelovanje v smrt izzivajočih vratolomnostih kot pobeg pred dolgočasjem. Ker nekatere dolgočasi rutinsko delo, pustijo službo, da bi si v svetu ekstremnih športov lahko ustvarili novo kariero. »Skakanje z elastično vrvjo je zame kot droga, kot način, da pozabim težave in začnem znova,« je dejal neki skakalec. »Skočim in moji občutki so: ‚Težave? Kakšne težave?‘« »On je veteran s 456 skoki, skupaj s skoki z yosemitskega El Capitana, sanfranciškega Bay Bridga in najvišje vzpenjače na svetu v Franciji,« so poročali v neki reviji.

Nekdo drug, ki sodeluje v ekstremnih športih, je dejal: »Čas se ustavi. Sploh te ne skrbi za to, kaj se dogaja po svetu.« Zopet drugi je dejal: »To, kar je nam v užitek [za kar so mnogi tudi denarno nagrajeni], večina ljudi ne bi naredila, tudi če bi jim v glavo namerili pištolo.« V reviji Newsweek so komentirali: »Vsi ti hlepijo po vznemirjenju.«

Nekaj psihologov je naredilo obsežne raziskave o želji po vznemirjenju. Eden iskalce užitkov opredeli kot osebe tipa U. ‚U pomeni »užitki« – tveganje, iskanje stimulacije, vznemirjenja in izzivov.‘ On pravi: »Nekateri želijo  imeti življenje na vajetih – pravila, tradicija. Osebe tipa U pa spustijo vajeti. Ustvarijo si svoje življenje.« Trdi, da so izsledki raziskav pokazali, da imajo osebe tipa U dvakrat več avtomobilskih nesreč kot drugi. »Nesreče so vodilni vzrok smrti med najstniki, pogosto zato, ker se izpostavljajo nevarnim razmeram, da bi zadovoljili potrebo po vznemirjenju.«

Znanstveniki in psihologi priznavajo, da je nenaravno, če se kdo zanima za športe, pri katerih je stopnja tveganja izgube življenja zelo visoka. Mnogi so utrpeli hude smrtno nevarne poškodbe, ko pa so se pozdravili po dolgem bivanju v bolnišnicah in rehabilitacijskih zavodih, so nadaljevali s svojimi smrt izzivajočimi konjički. To dejstvo kaže, da je nekaj narobe z njihovim razmišljanjem. Vendar so pogosto to lahko zelo inteligentni ljudje.

Strokovnjaki ne vedo zagotovo, kaj spodbuja te, ki iščejo užitke, da tvegajo življenje in so pripravljeni žrtvovati tudi kak svoj ud. Odgovor, pravijo, bi lahko bil v možganih. »Ne da se ustaviti njihove želje po iskanju užitkov,« pravijo, »lahko pa se jim skuša preprečiti, da bi tvegali svoje življenje. Ali pa jim lahko vsaj preprečite, da ne bi ogrožali drugih ljudi.«

Krščansko gledišče

Kristjani gledamo na življenje kot na dragoceno darilo Boga Jehova. Ko kdo svoje življenje namerno ogroža, tako da se po nepotrebnem izpostavlja nevarnostim, samo da bi pokazal svoj drzni pogum – svoj mačizem – ali da vznemirja množice oziroma zadovoljuje lastno potrebo po doživljanju intenzivnega užitka, pravzaprav zaničuje čudovito darilo življenja, ki nam ga je dal Bog. Jezus je vsekakor močno spoštoval svoje življenje in ga ni po nepotrebnem ogrožal. Boga ni želel preizkušati. (Matevž 4:5–7)

Tudi kristjani imajo odgovornost, da kažejo spoštovanje do življenja. »Nekoč sem plezala po strmi skalni pečini in naenkrat nisem mogla ne nazaj ne naprej,« je pisala neka kristjanka. »Še danes se zgrozim, ko pomislim, kako blizu smrti sem bila. Kako nesmiselna izguba življenja bi to bila!«

‚Tam, kjer živim,‘ je napisala mlada kristjanka, ‚najstniki sodelujejo v mnogih vznemirljivih športih. Vedno me skušajo prepričati, da bi se jim pridružila. Po poročilih pa pogosto vidim novice o ljudeh, ki so umrli ali se resno poškodovali zaradi istih tako imenovanih zabavnih športov, o katerih mi ti najstniki pripovedujejo. Zavedam se, kako nerazumno bi bilo, če bi si za takšen kratkotrajen užitek ogrozila življenje, ki mi ga je dal Bog Jehova.‘ Tudi vi imejte tako zdrav razum in presojo.

[Navedba vira slike na strani 21]

© Reuters NewMedia Inc./CORBIS

[Navedba vira slike na strani 24]

Steve Vidler/SuperStock