Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Velika lakota na Irskem – ep o smrti in preseljevanju

Velika lakota na Irskem – ep o smrti in preseljevanju

Velika lakota na Irskem – ep o smrti in preseljevanju

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! Z IRSKEGA

V SENCI irske »svete« gore Croagh Patrick * stoji zelo neobičajna ladja. Videti je kot majhna jadrnica iz 19. stoletja s premcem, obrnjenim na zahod proti Atlantiku. Vendar ta jadrnica ne bo nikoli izplula. Trdno je umeščena v betonski podstavek. Med jamborje so prepletene osupljive podobe človeških okostij.

Ladja je velika kovinska skulptura, ki so jo uradno odkrili leta 1997 kot spomin na eno največjih tragedij v zgodovini Irske – veliko lakoto. Okostja in ladja so simboli smrti in množičnega preseljevanja, ki so zaznamovali tragična leta 1845–50.

Irska vsekakor ni edina, ki je doživljala lakoto. Mnoge države so podobno trpele. Vendar pa je bila velika lakota na Irskem v marsičem izjemno tragična. Irska je imela leta 1845 okoli osem milijonov prebivalcev. Do leta 1850 je zaradi lakote umrlo najverjetneje milijon in pol ljudi! Nadaljnjih milijon ljudi pa se je v iskanju boljšega življenja preselilo večinoma v Britanijo ali Združene države. Velika lakota? Vsekakor.

Kaj je povzročilo tolikšno lakoto? Kakšno pomoč so prejele žrtve? Kaj se lahko naučimo iz te katastrofe? Da bi razumeli odgovore na ta vprašanja, najprej na kratko preiščimo, kako so na Irskem živeli v letih pred lakoto.

Pred veliko lakoto

Britanija je na začetku 19. stoletja razširila svojo nadvlado nad velikim delom zemlje. Sem je spadala tudi Irska. Večji del Irskega je bilo v lasti angleških posestnikov, katerih večina je prebivala v Angliji. Ti odsotni posestniki so od svojih irskih najemnikov pobirali visoke najemnine in jim zelo skromno plačevali njihovo delo.

Tisoče manjših kmetov ali zakupnikov je živelo v obupni revščini. Ker si ljudje niso mogli kupiti mesa ali drugo hrano, so gojili pridelek, ki je bil najcenejši, ga je bilo v teh razmerah najlažje pridelati in ga je bilo obilo – krompir.

Pomembnost krompirja

Krompir so na Irsko prinesli okoli leta 1590. Gojenje krompirja je bilo zelo uspešno, saj ima Irska vlažno in blago klimo, obenem pa je krompir tudi nezahteven glede prsti. Z njim so se prehranjevali tako ljudje kot živali. Do sredine 19. stoletja so na malo manj kot tretjini vse plodne zemlje gojili krompir. Skoraj dve tretjini so ga pridelali za prehrano ljudi. Povprečen Irec je vsak dan jedel krompir – in le malo kaj drugega!

Ker je bilo toliko ljudi prehransko povsem odvisnih od krompirja, so bile te razmere nadvse primerne za katastrofo. Kaj bi se zgodilo, če bi bil pridelek slab?

Prva slaba letina

Pridelek krompirja je bil občasno neuspešen že prej. Kratkotrajni ukrepi pomoči so pri tem zadoščali, in če je bil pridelek v naslednjem letu obilen, so bile težave minimalne. Ko je bil tako leta 1845 pridelek slab, oblasti še ni prav dosti skrbelo.

Vendar so bile tokrat razmere veliko resnejše. Sedaj vemo, da je leta 1845 slabo letino povzročila plesen, phytophthora infestans, znana kot krompirjeva plesen. Ta plesen, ki se prenaša po zraku, se je hitro širila z enega polja krompirja na drugo. Okužen krompir je v zemlji dobesedno zgnil, tisti v skladišču pa se je »raztopil«. Zaradi sajenja samo ene vrste krompirja je bil prizadet ves pridelek v državi. In ker je bil semenski krompir za naslednje leto iz te letine, je plesen uničujoče delovala tudi na naslednjo letino.

Druga slaba letina

Semenski krompir slabše kakovosti, ki se ga je še dalo rešiti, so posadili naslednje leto, 1846. leta. Vendar je plesen uničila tudi tega. Kmetje niso imeli ničesar, kar bi še lahko pridelovali, zato jih je veliko ostalo brez dela. Posestniki si enostavno niso mogli privoščiti, da bi jim plačali.

Kot pomoč je vlada odprla različna delovna mesta in najela mnogo teh revnih ljudi, predvsem za gradnjo cest, da so lahko preživljali svojo družino.

Nekateri so lahko delali le v ubožnicah. Te ustanove so zaposlovale obubožane ljudi. Za svoje delo so prejeli hrano in stanovanje. Delo je bilo težavno. Hrana je bila pogosto pokvarjena, stanovanja pa zelo skromna. Nekateri delavci niso preživeli.

Ti ukrepi so prinesli nekaj olajšanja. A hujše je šele prihajalo. Zima 1846/47 je bila zelo mrzla in okrnila je vse delo na prostem. Različne vladne službe so brezplačno razdeljevale hrano. Po dveh letih pa so vladna sredstva pomoči pošla in vsa priskrbljena pomoč nikakor ni zadostovala za vse večjo poplavo telesno oslabelih ljudi. Irsko je nato prizadel še en uničujoč udarec.

Mnogi odsotni posestniki, ki so se tudi sami spoprijemali s precejšnjimi dolgovi, so še naprej zahtevali najemnine. Mnogi najemniki jim niso mogli plačati, zato so bili tisoči pregnani z zemlje. Nekateri so enostavno odšli v mesta in upali na boljše življenje. Vendar kam naj bi šli, ko pa so bili brez hrane, denarja in strehe nad glavo? Vse več najemnikom je bila preselitev edina možnost.

Množično preseljevanje

Preseljevanje ni bilo nekaj novega. Od začetka 18. stoletja so se emigranti z Irskega v neprekinjenem toku selili v Britanijo in Ameriko. Po koncu zime leta 1845 je ta tok postal hudournik! Leta 1850 je bilo 26 odstotkov prebivalcev New Yorka Ircev – tam je bilo več ljudi, ki so se rodili na Irskem, kakor pa jih je živelo v irskem glavnem mestu Dublin.

Med šestletno lakoto je pet tisoč ladij preplulo nevarno, 5000 kilometrov dolgo pot čez Atlantik. Mnoge ladje so bile stare. Nekatere so prej uporabljali kot suženjske ladje. Še naprej so jih uporabljali le zaradi izrednega stanja. Utesnjene prostore za potnike so kaj malo izboljšali. Na ladjah ni bilo nikakršne higiene in potniki so morali preživeti le z najosnovnejšimi obroki.

Tisoče potnikov, ki jih je oslabila že lakota, je zbolelo. Mnogi so med potjo umrli. Leta 1847 so ladje, ki so bile namenjene v Kanado, imenovali ladje krste. Od približno 100.000 emigrantov jih je na teh ladjah med plovbo ali pa kmalu po pristanku umrlo več kot 16.000. V pismih, ki so jih preživeli pošiljali prijateljem in sorodnikom na Irsko, so pisali o teh nevarnih razmerah. A emigranti so se še vedno množično izseljevali.

Le redki posestniki so pomagali svojim nekdanjim najemnikom. Eden je denimo najel tri ladje in prispeval za prevoz tisočev svojih najemnikov. Večinoma pa so se emigranti morali znajti sami. Velika družina si je običajno lahko privoščila, da sta odšla le eden ali dva njihova člana. Predstavljajte si srčno bolečino tisočih članov družin, ko so se v pristanišču poslavljali – povečini za vedno.

Bolezni in tretja slaba letina

Po dveh zaporednih slabih letinah krompirja in množičnem razlaščanju se je zdesetkano prebivalstvo moralo spoprijeti še z enim grozovitim udarcem. Boleznijo! Ljudje so umirali zaradi tifusa, griže in skorbuta. Mnogi preživeli so najverjetneje menili, da nič ne bi moglo biti slabše, kot je bilo, a so se motili.

Kmete je spodbudila dobra letina iz leta 1847, zato so naslednje leto potrojili površino za pridelovanje krompirja. Takrat je nastopila katastrofa! Poletje je bilo zelo deževno. Še enkrat je udarila plesen. V štirih sezonah je bil pridelek izgubljen že tretjič. Vladne službe in dobrodelne organizacije so izčrpale že vse svoje zmožnosti. Celo takrat najhujšega še ni bilo konec. Leta 1849 je epidemija kolere zahtevala življenje nadaljnjih 36.000 ljudi.

Prelomnica

Ta epidemija pa je pomenila prelomnico. Naslednja letina krompirja je bila dobra. Razmere so se počasi boljšale. Vlada je odredila nove zakone, s katerimi so vse dolgove, ki jih je povzročila lakota, ukinili. Število prebivalstva je ponovno pričelo naraščati. Čeprav je v naslednjih letih plesen prizadela še nekaj pridelka, pa se nikoli več ni zgodilo kaj takšnega, kar bi se približalo strahotam, ki so v teh tragičnih letih lakote prispevale k izgubi več kot četrtine irskega prebivalstva.

Danes so povsod po Irskem porušeni zidovi in razvaline hiš kot nemi spomeniki težkih časov, ki so povzročili veliko razseljenost irskega prebivalstva. Samo v Združenih državah je več kot 40 milijonov ljudi, ki izvirajo z Irskega. Ameriški predsednik John F. Kennedy in Henry Ford, izumitelj motornega vozila ford, sta bila neposredna potomca emigrantov, ki so na ladjah lakote pripotovali z Irskega.

Zaporedne slabe letine krompirja so bile seveda najpoglavitnejši dejavnik v tej žalostni zgodbi o smrti in preseljevanju. Še en pomemben dejavnik pa je bil to, kar je opisal staroveški biblijski pisec, namreč da »človek vlada ljudem v njih nesrečo«. (Propovednik 8:9) Na srečo imamo v Božji Besedi, Bibliji, zagotovilo, da bo Stvarnik Zemlje in vseh njenih pridelkov vzpostavil rajski novi svet, ki bo vsem prinesel trajen mir in blaginjo. (2. Petrov 3:13) Staroveški psalmist je tudi napovedal: »Preobilo bode žita v deželi, do vrhov gorá.« (Psalm 72:16)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 3 Glej Stražni stolp, 15. april 1995, strani 26–28.

[Slika na strani 14]

Spomenik veliki lakoti

[Slika na strani 15]

Iskanje krompirja, kot je prikazano v Illustrated London News, 22. december 1849

[Slika na strani 16]

Razdeljevanje oblačil obubožanim družinam

[Vir slike]

in stran 15: From the newspaper The Illustrated London News, December 22, 1849

[Slika na straneh 16, 17]

Emigrantska ladja (Naslikal Charles J. Staniland, okoli 1880)

[Vir slike]

Bradford Art Galleries and Museums, West Yorkshire, UK/Bridgeman Art Library

[Slika na strani 17]

Razvaline hiš močno spominjajo na težavne čase po lakoti

[Navedba vira slike na strani 14]

Risba zgoraj: Courtesy of the “Views of the Famine” Web site at http://vassun.vassar.edu/-sttaylor/FAMINE