Ali upanje na mir izginja?

»Danes imamo občutek, da živimo [. . .] sredi tornada, katastrofe, kakršne še ni bilo.« (Časopis La Repubblica, Rim, Italija)

PO LANSKIH terorističnih napadih v New Yorku in Washingtonu (DC) se več ljudi kot kdaj prej sprašuje, kakšna bo prihodnost človeštva. Po televiziji so že neštetokrat predvajali prizore, kako sta se »dvojčka« zrušila v plamenih, ter obupane preživele. Ob teh prizorih je ljudi po svetu stisnilo pri srcu. Tesnobo je spremljal občutek, da je svet na nekakšni zgodovinski prelomnici. Ali je res?

Takoj po 11. septembru 2001 je izbruhnila vojna. Kmalu so narodi, ki so si bili prej sovražni, postali zavezniki v skupnem trudu, da bi zatrli terorizem. V celoti je bil davek smrti in opustošenja visok. Toda mnogim ljudem po svetu je morda pomenilo večjo spremembo to, da so izgubili občutek varnosti in se še bolj zavedajo, da ni nihče nikjer zares varen.

Svetovni voditelji se srečujejo z velikanskimi problemi. Novinarji in poročevalci se sprašujejo, kako bi bilo mogoče preprečiti, da se terorizem ne bi razširil kakor blisk, saj ga očitno podžigata revščina in fanatizem, ki sta bolezni, za kateri ni videti, da bi ju kdo znal pozdraviti. Po svetu je nepravičnost tako zelo razširjena, da je že vsaka stvar lahko povod za izbruh nasilja. Mnogo ljudi se sprašuje, ali bo družba kdaj ozdravljena svojih bolezni. Ali bo kdaj konec vojne z vso bedo, smrtjo in opustošenjem, ki jo spremljajo?

Milijoni ljudi se s tema vprašanjema obračajo k organizirani religiji. Drugi so bolj skeptični. Kako pa je z vami? Ali menite, da verski voditelji lahko odgovorijo na takšna vprašanja? Ali lahko v resnici s svojimi molitvami pripomorejo k miru?