Klesanje alabastra – staroveška obrt Volterre

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

Predstavljajte si naravni material, ki se ga zlahka oblikuje v gladke, nežne oblike – rahlo pisan ter zaradi lepote, prosojnosti in obarvanosti primeren za oblikovanje izrazito ornamentnih detajlov in neverjetnih skulptur. Ali veste, kaj je to?

OPISUJEMO alabaster. Pred obiskom tradicionalnega središča obdelave alabastra, toskanskega mesta Volterra, smo o tej kamnini vedeli zelo malo.

Klesanje alabastra ima v Volterri dolgo zgodovino in sega vse do Etruščanov, staroveških naseljencev te pokrajine. Med mnogimi izdelki, ki smo jih občudovali v tamkajšnjem etruščanskem muzeju, je bilo stotine alabastrovih žar oziroma pravokotnih kamnitih škatel, kamor so položili pepel umrlega po upepelitvi, datirajo pa od četrtega do prvega stoletja pr. n. š. Te kamnite škatle so bogato okrašene z reliefnimi rezbarijami, pogosto s prizori dozdevnega potovanja umrlega človeka v onostranstvo.

Seveda Etruščani niso bili edini, ki so v staroveškem času uporabljali alabaster. Tudi Egipčani so ga veliko rabili. Orientalski alabaster, o katerem govori tudi Biblija, in veliko mehkejši volterranski kredasti alabaster se razlikujeta v kemični sestavi.

V staroveški grški in rimski umetnosti se je precej uporabljal tudi marmor, a v primerjavi s tako »plemenitimi« materiali je bil kredast alabaster precej reven sorodnik. Alabaster je mehkejša, krhkejša kamnina, ki se jo zlahka kruši, in zato je bila njegova vloga v arhitekturi in umetnosti vedno manj pomembna kot pa vloga marmorja. Alabastrove skulpture niso obstojne, če so izpostavljene vremenskim vplivom. Alabaster se v arhitekturi uporablja predvsem pri notranji opremi. Po drugi strani pa je voljnost alabastra še posebej primerna za oblikovanje detajlov.

 Razvoj industrije

Nobenih dokazov ni, da so v Volterri obdelovali alabaster v stoletjih po etruščanskem in rimskem času. Vendar pa so v zgodovinskih zapisih informacije o tej obrti iz sredine 16. stoletja. Takrat je Francesco de’ Medici, veliki vojvoda Toskane, od volterranskega obrtnika dobil redko, čudovito in s struženjem obdelano vazo, katero je poklonil vojvodu Bavarske. V 17. stoletju so krajevni obrtniki imeli polne roke dela z izdelovanjem umetniških predmetov in manjših dekorativnih izdelkov. V 18. stoletju je obrt doživela precejšen razcvet s ponovno kakovostno proizvodnjo klasičnih skulptur. Do takrat se  je slava volterranskega alabastra že razširila po vsej Evropi in še dlje.

Takrat je Marcello Inghirami Fei, tamkajšnji visoki plemič, ki je slovel po svojem umetniškem talentu in poslovni bistroumnosti, spodbudil trgovino z alabastrom. Pričel je izkoriščati novonajdena podzemna nahajališča rude in leta 1791 ustanovil šolo, v kateri se je lahko več kot 100 vajencev pod vodstvom obrtniških mojstrov, ki so jih tja povabili iz različnih delov Italije in tujine, učilo umetnosti obdelovanja alabastra. Industrija je cvetela.

Leta 1786 je bilo le osem ali devet delavnic alabastra, do leta 1830 pa jih je bilo že 60. V tistih letih je približno 50 smelih trgovcev iz Volterre potovalo po svetovnih trgih od Evrope do Amerike, Indije in do Daljnega vzhoda, da so prodajali zelo kvalitetne alabastrove izdelke. Nekateri trgovci so zelo obogateli. Razcvet je trajal do leta 1870, od takrat naprej pa so se izmenjevala obdobja uspeha in krize. Kljub temu obdelovanje alabastra ostaja eden od stebrov tamkajšnjega gospodarstva.

Popoldanski potep po Volterri

Volterra je obdana z očarljivo toskansko pokrajino, poleg tega pa s svojimi tihimi, ozkimi in s kamnom tlakovanimi cestami, kamnitimi stavbami, slikovitimi kotički in sončnimi trgi odseva prav svojevrstno vzdušje. Zdi se, kot da smo se vrnili v srednji vek. V našem poletnem popoldanskem potepu si želimo s prijatelji ogledati Porta all’Arco, mogočen obokan portal iz četrtega stoletja pr. n. š., ki je del obzidja etruščanskega mesta.

Postopamo pred izložbami in osuplo strmimo v skupine letečih ptic, poskakujočih konjev, polnih živahnosti, in elegantnih človeških podob – vse iz alabastra, a sijoče zaradi prosojnosti motnega stekla. V razstavnih prostorih so razstavljene bogato okrašene žare, olepšane z vinsko trto, polno grozdja, in kopije klasičnih skulptur, kakor tudi zapleteno naluknjane in vrezane vaze, svečniki, šahovnice, šatulje in številni drugi okraski.

Prijatelji opazijo naše zanimanje, zato nas z veseljem odpeljejo v prašne delavnice, kjer lahko na lastne oči vidimo, kako rokodelci preoblikujejo surove materiale v te krasne izdelke. Spoznamo, da se jajčasti kamni, ki tehtajo od dveh kilogramov do ene tone, pojavljajo neenakomerno po vsej kredasti plasti, ki je pod površjem Volterre. Kamne pridobivajo iz kamnolomov ali predorov, ki so globoki do 280 metrov. Alabaster je od prosojno bele do slonokoščene in rumene barve, od rdeče do temno rjave in od sivo zelene do črne, marsikateri pa ima tudi različne žile in stopnje motnosti.

V različnih delavnicah, ki jih obiščemo, vidimo različne tehnike dela. Spoznamo Glorio, ki jedka prefinjen okrasek na krožniku, in Franca, ki je zaposlen z obračanjem okraskov na stružnici. Tako so narejeni mnogi zaobljeni izdelki, od krožnikov in skled do senčnikov in svetilk – za kar je prosojen alabaster še posebej primeren. Orodje in rokodelski izdelki ležijo v navideznem neredu – strgala in pile, lesena kladiva in dleta, žage na stisnjen zrak, smirkov papir in na pol narejen doprsni kip. Človeški in živalski kipci, ki so po policah, se uporabljajo, kot nam povedo, za modele pri ponovni proizvodnji podobnih primerkov.

Debele plasti belega alabastrovega prahu so na vseh površinah. Celo ta prah je uporaben. Kipce množično proizvajajo z vlivanjem mešanice alabastrovega prahu in poliestrove umetne smole v kalupe – vendar rezultatov tega ne bi smeli zamenjevati s pristnim, ročno narejenim izdelkom, kot radi poudarijo mnogi rokodelci.

Vneta razprava

Pravijo, da imajo Volterrani alabastrov prah v krvi, in ko govorimo s prijaznimi obrtniki, kmalu postane očitno, da vneto razpravljajo o svoji zgodovinski obrti. Nekateri namreč trdijo, da ceneni izdelki z malo ali nič umetniške vrednosti kvarijo ugled izdelka, ki je bil po tradiciji zelo kvaliteten. Drugi ugovarjajo, češ da je na tržišču dovolj prostora za najrazličnejše izdelke, od unikatnih umetniških del do okraskov množične proizvodnje. Razprava ni nova in je daleč od tega, da bi se končala. Dejstvo je, da neusmiljena konkurenca in trgovski posli nadvladajo veliko človeških naprezanj, in najverjetneje bodo še naprej kazali svoj vpliv.

Nekaj pa je gotovo. Umetniške sposobnosti, s katerimi je naš Stvarnik obdaril človeštvo, bodo trajale vso večnost. To, kar smo videli ob našem obisku Volterre, je samo en primer presenetljivih veščin, katere bodo lahko vsi živeči razvijali do popolnosti, ko bodo priča izpolnitvi preroških besed Boga Jehova: »Rok svojih delo bodo dolgo uživali izvoljenci moji.« (Izaija 65:22)

[Slike na strani 26]

1. Alabastrovo kamnino kopljejo v predorih, ki so globoki do 280 metrov. 2. Rokodelec obrača vazo na stružnici. 3. Okrašena alabastrova žara. 4. Sodobna skulptura iz alabastra.