Religije v Assisiju v iskanju miru

»Nikoli več nasilja! Nikoli več vojne! Nikoli več terorizma! V imenu Boga naj vsaka vera prispeva k temu, da bodo na zemlji pravica in mir, odpuščanje in življenje, ljubezen!« (Papež Janez Pavel II.)

ASSISI v Italiji, 24. januar 2002 – predstavniki svetovnih organiziranih ver so se zbrali, da bi molili za mir, ki ga kalijo terorizem, nestrpnost in nepravičnost. Ta shod je papež napovedal približno dva meseca po zrušenju »dvojčkov« v New Yorku. Povabilo Vatikana so navdušeno sprejeli mnogi verski voditelji.

Ob dveh prejšnjih priložnostih (najprej leta 1986 in nato spet leta 1993) je papež v istem italijanskem mestu pozval k dnevu molitve. * V letu 2002 je prišlo več kot tisoč novinarjev z vsega sveta, da bi spremljali shod. K molitvam za mir so se zbrali predstavniki mnogih ver: krščanstva (katoličani, luterani, anglikanci, pravoslavci, metodisti, baptisti, binkoštniki, menoniti, kvekerji in drugi), islama, hinduizma, konfucianizma, sikhizma, džainizma, tenrikjoja, budizma, judovstva, tradicionalnih afriških ver, šintoizma in zoroastrizma. Navzoči so bili tudi delegati drugih ver in predstavnik Svetovnega sveta cerkva.

Deklaracije za mir

Dan se je pričel ob 8.40, ko je z majhne vatikanske postaje krenil »vlak miru«. Sestavljalo ga je sedem železniških vagonov z udobno opremo, za zaščito pa sta ga spremljala dva helikopterja. Po dveurnem potovanju so papež in drugi verski voditelji prispeli  v Assisi. Varnostni ukrepi so bili strogi: v pripravljenosti je bilo kakih tisoč policistov.

Verski voditelji so se zbrali na starem trgu, pokritem z velikansko platneno streho. Pod njo so na velikem rdečem odru v obliki črke V sedeli verski predstavniki, na sredi pa je bil papežev sedež. Ob strani odra je bila oljka, simbol miru. Pred odrom je poslušalo več kot 2000 skrbno izbranih gostov. V prvi vrsti je sedelo nekaj najvišjih italijanskih funkcionarjev. Med govori so veliki zbori peli hvalnice miru. V drugih delih mesta je na tisoče ljudi, predvsem mladih, izrekalo protivojna gesla v več jezikih in pelo pesmi o miru. Mnogo jih je nosilo oljčne vejice.

Ko se je papež na odru usedel, je pozdravil člane različnih verskih delegacij. Po petju hvalnice v latinščini, ki je temeljila na Izaiju 2:4 (v njem je napovedan čas, ko »narod ne dvigne meča nad narod«), se je ducat delegatov vsak v svojem posebnem verskem oblačilu slovesno izrazilo v prid miru. V nadaljevanju je nekaj teh izjav.

»V tem zgodovinskem trenutku mora človeštvo videti geste miru in slišati besede upanja.« (Kardinal François Xavier Nguyên Van Thuân)

Bog »ni Bog vojne in boja, ampak Bog miru«. (Ekumenski patriarh Bartholomaios I.)

»Verske razlike ne bi smele biti vzrok, da se [ljudje] ne bi menili za tiste, ki so drugačni, ali jih celo sovražili.« (Dr. Setri Nyomi, Svetovna reformirana zveza)

»Pravica in bratska ljubezen sta nujno potrebna opornika za pravi mir med ljudmi.« (Voditelj Amadou Gasseto, predstavnik afriških ver)

»Samo mir je svet, vojna nikoli!« (Andrea Riccardi, katoliška cerkev)

Nekateri delegati so priznali, da so vere precej odgovorne za podpihovanje nestrpnosti in vojne. Predstavnik Svetovne luteranske zveze je dejal, da je svet »pretreslo divje sovraštvo, ki ga je zanetil verski fundamentalizem«. Predstavnik judovstva je rekel: »Vere so še spodbujale mnoge strašne in  krvave vojne.« Neka hinduistična delegatka je objavila: »Zgodovina vedno znova razkriva samozvane verske odrešitelje, ki vero spreminjajo v sredstvo nadvlade in razdiralno silo.«

Po slovesnih obsodbah terorizma in vojne so delegacije odšle vsaka na svoje določeno mesto in molile k svojim božanstvom za mir.

Molitve za mir

Predstavniki krščanskih ver so skupaj molili v spodnji baziliki sv. Frančiška, ki je blizu grobnice, po kateri je cerkev poimenovana. Obred se je pričel s »trinitarsko invokacijo« papeža in še treh delegatov. Molitve so spremljale hvalnice in invokacije, s katerimi so poveličevali mir, kakor tudi branje Biblije o isti temi. V neki molitvi so prosili za »nerazdeljeno vero«. Sodelujoči so sklenili obred z očenašem, ki so ga peli v latinščini, temelji pa na 6. poglavju Matevževega evangelija, od 9. do 13. vrste.

Sočasno so delegati drugih verskih skupin molili na drugih mestih. V dvorani, obrnjeni proti Meki, so muslimani klečeč na preprogah klicali Alaha. Zoroastri, ki so molili v bližini džainov in konfucijanistov, so prižgali sveti ogenj. Delegati, ki so zastopali tradicionalne afriške vere, so molili k duhovom svojih prednikov. Hindujci so prosili za mir svoje bogove. Vsi so rotili svoja božanstva, vsak s svojim obredom.

Skupna zaobljuba miru

Za sklepni del slovesnosti so se delegati ponovno zbrali pod platneno streho. Menihi so delegatom slovesno izročili goreče svetilke, ki so predstavljale upanje na mir. Prizor je bil slikovit. Zatem so različni člani delegacij prebrali skupno zaobljubo miru, tako da je vsak prebral drugo izjavo.

»Za vzpostavitev miru je treba ljubiti bližnjega.« (Ekumenski patriarh Bartholomaios I.)

»Nasilja in terorizma ni mogoče uskladiti s prvotnim duhom vere.« (Dr. Konrad Raiser, delegat Svetovnega sveta cerkva)

»Obvezujemo se, da bomo ljudi učili medsebojnega spoštovanja in cenjenja.« (Bhai Sahibji Mohinder Singh, predstavnik sikhistične vere)

»Mir brez pravice ni pravi mir.« (Pravoslavni škof Vasilios)

Na koncu je papež prebral besede, zapisane na začetku tega članka. Ta medverski shod se je sklenil s tem, da so se delegati objeli v znak miru. Skrbno pripravljene, prepričljive besede sta spremljala razkošje in ceremonial. Kakšen pa je bil odziv na ta impresivni dogodek?

‚Ali bodo besedam sledila dejanja‘

Po časopisih in televiziji so pozdravljali to papeževo pobudo. Nekateri so papeža imenovali tudi »govornik vsega krščanstva«. V vatikanskem časopisu L’Osservatore Romano je bil ta dan v Assisiju označen kot »mejnik na poti k ustanovitvi civilizacije miru«. V časopisu Corriere dell’Umbria je bil naslov »Assisi osvetli mir«.

Toda vsi opazovalci niso bili tako navdušeni. Nekateri so izrazili dvom, saj kljub dotedanjima dnevoma molitve za mir v letih 1986 in 1993 človeštvo še vedno pretresajo vojne v imenu vere. Versko sovraštvo je podpihovalo krvave pokole v Ugandi, nekdanji Jugoslaviji, Indoneziji, Pakistanu, na Bližnjem vzhodu in severni Irski.

V italijanskem časopisu La Repubblica je pisalo, da so nekateri kritiki shod zaničljivo označili s »samo predstava«. Član Evropskega parlamenta je rekel, naj verni ljudje prispevajo k miru s tem, da »udejanjajo evangelij«, torej tudi besede »ljubite svoje sovražnike, nastavite drugo lice«. Po njegovem je to nekaj, česar »ne počne nihče«.

Predsednik italijanske judovske skupnosti je dejal, da »bo zanimivo videti, kaj se bo zgodilo  sedaj, torej ali bodo besedam sledila določna dejanja in se bodo stvari resnično spremenile«. Podobno se je izrazila predstavnica italijanskih budistov, ko je rekla, da bi morali »poskrbeti, da pozivi za mir ne ostanejo samo dobri nameni«. Neki novinar je v italijanski reviji L’Espresso namignil, da je bil namen shoda v Assisiju za tam navzoče krščanske vere drugačen. Shod je imenoval »odporniška koalicija proti verski odtujitvi, nediscipliniranosti in neveri« ter poskus, da bi premagali »močan proces sekularizacije«, ki se širi po Evropi kljub njeni »krščanski zgodovini«.

Med večjimi kritiki tega dogodka so bili katoliški tradicionalisti, ki se bojijo, da bi se njihove cerkvene nauke razvodenilo. Vittorio Messori, znan katoliški pisec, je v televizijskem intervjuju dejal, da obstaja tveganje, da bi dogodek v Assisiju lahko zabrisal razlike med verami. Seveda pa so cerkvene oblasti poskrbele za varnostne ukrepe, da ne bi dajali vtisa, da se vere mešajo. Tudi papež je dal izjavo, s katero je zavrnil takšne obtožbe. Vseeno pa je videti, da je mnogim že sama narava tega dogodka nakazovala, da so različne vere samo različne poti do zbližanja z isto višjo silo.

Vera in mir

Kaj torej lahko storijo organizirane vere, da bi dosegle mir? Po mnenju nekaterih je prav to vprašanje ironično, saj je videti, da vere bolj prispevajo k vojnam, kakor pa k temu, da bi jih preprečile. Zgodovinarji poročajo o tem, kako svetne oblasti za podpihovanje vojn uporabljajo vero. Vendar se pojavlja vprašanje: Zakaj vere same dovolijo, da se jih za to uporablja?

Že samo krščanske vere imajo na voljo sveto pravilo, ki bi jim lahko pomagalo ogniti se krivdi, povezani z vojno. Jezus je dejal, da njegovi sledilci ne bodo »od sveta«. (Janez 15:19; 17:16) Če bi krščanske vere živele po teh  besedah, se ne bi združile s političnimi oblastmi ter odobravale in blagoslavljale vojske in vojne.

Prav zares, za to, da bi verskim voditeljem uspelo uresničiti dobre besede, ki so jih govorili v Assisiju, bi morali ohranjati ločenost od politične oblasti. Še več, svoje vernike bi morali učiti o tem, kako živeti v miru. Vendar zgodovinarji omenjajo, da je po svetu med ljudmi, ki se zatekajo k nasilju, mnogo takšnih, ki verjamejo v Boga, oziroma vsaj tako pravijo. V nekem časopisnem uvodniku je nedolgo tega pisalo: »Kmalu po 11. sep. je nekdo na steno v Washingtonu (DC) napisal naslednje besede, ob katerih človeka zmrazi: ‚Dragi Bog, reši nas pred ljudmi, ki verjamejo vate.‘«

Vse razkošje in ceremonial v Assisiju je pustil neodgovorjenih nekaj zahtevnih vprašanj. Toda za mnoge verne ljudi morda nobeno ni tako pomembno, ali bolj vznemirjujoče, kakor tole: Zakaj Bog doslej očitno ni hotel uslišati molitev za mir, ki so jih izrekle svetovne vere?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 7]

Delegati z gorečimi svetilkami, ki predstavljajo upanje na mir

[Vir slike]

AP Photo/Pier Paolo Cito

[Navedba vira slike na strani 5]

AP Photo/Pier Paolo Cito