Ali opazite razliko?

»To je klavir!« »Ne, meni se zdi kot sintesizer.« »To so prav gotovo orgle!« »Ne, vsi se motite. To je čembalo.« Kaj natančno je to?

PRAVZAPRAV so klaviature vseh teh glasbil videti podobne. Vendar se lahko zelo razlikujejo po zvoku, ki ga ustvarijo, in načinu, kako ta zvok nastane ob pritisku na tipko. Kakšen je torej nastanek in razvoj klaviatur? Poglejmo si klaviature skozi stoletja.

Kaj je bil hydraulis?

Najzgodnejšo znano enostavno klaviaturo naj bi imel instrument, imenovan hydraulis oziroma vodne orgle. Izdelal naj bi ga Ktesibios, aleksandrijski inženir iz prve polovice tretjega stoletja pr. n. š. Kot je pisalo v knjigi Musical Instruments of the West, »se je zrak črpal [. . .] v naluknjano posodo (pnigeus), ki je bila v skledi z vodo, in iz pnigeusa je šel v sapni razdel pod [nizom] piščali, vodni pritisk pa je vzdrževal njegovo stalnost«. Piščali so z drsniki, ki so delovali s pomočjo nekaj velikih tipk, ustvarile zvok. Hydraulis je bil zaradi svojega glasnega in grobega zvoka nadvse primeren za cirkuške predstave, sejme in slavnosti na prostem. Svoj vrhunec priljubljenosti je dosegel v času rimskega cesarstva – celo cesarja Nerona so opisovali kot veščega glasbenika.

Zakaj pnevmatične orgle?

Zamenjava vodne tlačilke z mehom, ki je pod pritiskom dovajal zrak, je naznanila dobo pnevmatičnih orgel. Glasbenik je zaradi meha lahko sedel ob glasbilu ter z nogami ali rokami omogočal dovod zraka. Izkopanine pnevmatičnih orgel segajo kar v tretje stoletje n. š. Glasbilo pa je bilo v precejšnji rabi še naslednjih nekaj sto let. Ker se je še vedno uporabljala enostavna klaviatura, so se melodije lahko izvajale le v zelo počasnem tempu, saj je velikost vsake tipke morala biti v sorazmerju s svojo orgelsko piščaljo. Glasbenik je pri igranju nizkih tonov verjetno moral z vso roko ali celó s pestjo pritisniti široko tipko.

 Orgle so v 14. stoletju postale »skoraj izključno cerkveno glasbilo zahodne Evrope«. (The Encyclopedia of Music) Videz in delovanje orgelske klaviature sta se z razvojem valjčne mehanike drastično spremenila. Ta mehanizem je omogočil, da piščali niso bile tik ob klaviaturi, same tipke pa so lahko zožili. Končno je lahko glasbenik na vsako tipko udaril samo z enim prstom in elegantno zaigral hitrejše glasbene prehode. Mozart je tako zelo cenil orgle, da jih je imenoval kraljica glasbil.

Zgodnje klaviature na strune

Glasbilo s strunami se v Bibliji prvič omeni v Prvi Mojzesovi knjigi 4:21, ponovno pa je takšno glasbilo omenjeno v povezavi z izraelskim narodom. Vendar je združitev glasbil s strunami (običajno se po njih brenka ali trza s prsti oziroma udarja s kladivci ali tolkali) in klaviature nastopila šele okoli 15. stoletja n. š. Klaviatura, kakršno poznamo danes, se je prvič pojavila pri glasbilu, ki se imenuje klavikord. To je bilo preprosto, škatlasto glasbilo s strunami, ki potekajo od leve proti desni. Ko je glasbenik pritisnil na tipko, se je medeninast jeziček dvignil in s spodnje strani udaril ob struno.

Nato je nastopil čas čembala, spineta in virginala. * Ta glasbila, še posebej pa čembalo, so v 16. in 17. stoletju postala vodilna glasbila s klaviaturo. Čembalov nov mehanizem je bil revolucionaren. V delu The History of Musical Instruments je opisan takole: »Strune se je trzalo s peresom, in ne dotikalo s kovinskim jezičkom kot pri klavikordih. Na zadnjem delu vsake tipke je bil skočni vzvod, to je majhen pokončen kos lesa, ki je potisnil naprej majhno pero ali usnjen jeziček. [. . .] Ob pritisku na tipko je skočni vzvod poskočil in povzročil, da je pero trznilo ob struno, nato pa je skočni vzvod zaradi dušilca padel nazaj brez dodatnega trzanja ob struno.«

Ta novi mehanizem je dal čembalu njegov značilni zvok. Neka nekdanja koncertna pianistka je zvok čembala, ki je drugačen od zvoka sodobnega klavirja, opisala z naslednjimi besedami: »Ima čist, kovinski zvok, toni pa niso podaljšani.«

Z leti se je oblika čembala zelo spreminjala. Zgodnji čembali so imeli eno klaviaturo in samo eno struno za vsako tipko. Kasneje so bolj izpopolnjeni modeli imeli dve klaviaturi, več strun za vsako tipko in druge mehanizme za spreminjanje tona. Ugledni skladatelji tistega časa, kot sta Johann Sebastian Bach (1685–1750) in Domenico Scarlatti (1685–1757), so povsem izkoristili ton in tehnične sposobnosti čembala ter uglasbili pravo bogastvo skladb, od katerih je večina preživela vse do danes.

Harmonike so izumili v 19. stoletju, klavirska harmonika pa je postala še posebej priljubljena v 20. stoletju. Ta harmonika je sestavljena iz klaviature in pihala, saj ima mehove, ki potiskajo zrak skozi nihajoče jezičke. Sodobna harmonika ima do 140 basov, ki so povezani s sedmimi vrstami gumbov, in klaviaturo z dvema do štirimi oktavami.

Doba elektronike

Z dvajsetim stoletjem je nastopila doba elektronskih klaviatur. Najstarejša od teh klaviatur je bil telharmonij, ki ga je leta 1906 izumil Thaddeus Cahill. Električne orgle so razvili v 1930-ih letih in kmalu so jim sledili električni čembali in klavirji. Električne orgle se popolnoma razlikujejo od mehanizmov hydraulisa, saj elektronski signal ob pritisku na tipko ustvari ton, ki se ga prilagodi in ojača.

Ena najbolj priljubljenih klaviatur danes je sintetizator (sintesizer), ki se je pričel pojavljati v 1940-ih letih, in je postal priljubljen osnovni instrument večine sodobnih  glasbenih skupin. Ob pritisku na tipko sintetizatorja je v resnici mogoče slišati kateri koli zvok, ki si ga lahko zamislite – od lajajočega psa do simfoničnega orkestra.

Tudi računalnik ima pomembno vlogo v sodobni glasbi, kar ne preseneča. V današnje sintetizatorje je pogosto vgrajen računalnik, ali pa se lahko računalnik uporabi za ustvarjanje zvokov in je tako kot pravo glasbilo. Čeprav se glasbena klaviatura pogosto rabi kot računalniška kontrola, lahko današnji glasbenik svoj računalnik programira tudi z miško ali z običajno računalniško tipkovnico. »Danes ima skoraj vsak snemalni studio veliko računalniške opreme. Melodijo se v elektronski obliki shrani na trdi disk in nato uredi na mešalni mizi z uporabo vrhunske programske opreme, nakar se naredi končna verzija na elektronski avdiokaseti.« (The Encyclopedia of Music)

Ali ta najnovejši napredek pomeni, da so glasbeni klaviaturi šteti dnevi? To je malo verjetno, ko se spomnimo čustvene preprostosti Beethovnove sonate »V mesečini« in »Za Elise« ali pa Debussyjeve »Clair de Lune«. Toda ko premišljujemo o stotinah let klavirske glasbe in vplivu, ki ga je ta glasba imela na življenje nešteto milijonov ljudi, moramo priznati, da je skozi stoletja klaviatura ogromno prispevala k svetu glasbe in človeški sreči.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slike na straneh 20, 21]

Zakaj pianoforte?

V zadnji četrtini 18. stoletja je čembalo, takrat izvrstno klaviaturo, počasi nadomestil pianoforte, običajno znan kot klavir. Kako je dobil ime pianoforte? Čeprav je Italijan Bartolomeo Cristofori na začetku 18. stoletja že preizkušal pianoforte, se je o tem, kdo je izumil ta instrument in kdaj, veliko razpravljalo. Cristofori je instrument poimenoval gravicembalo col piano e forte (čembalo, ki je tih in glasen), kar je poudarilo eno njegovih prednosti pred čembalom, kateri pa je izvajalcu omogočal le malo nadzora nad jakostjo glasbe. Ob pritisku na tipko pianoforta je novo narejen mehanizem sprožil kladivce s spodnje strani proti struni. Jakost tona je ustrezala moči, s katero je izvajalec pritisnil na tipko. Tako je izvajalec sedaj dobil veliko svobodo v izražanju željenega čustva in jakosti glasbe, pa naj bo to piano, tiho, ali forte, glasno.

Dodatna pomoč so bili trije pedali – pedal za podaljšanje zvoka, pedal glušilec in dušilni pedal. Ti so omogočali podaljšanje, glušenje in utišanje zvoka.

V 18. stoletju so v Evropi klavir še naprej razvijali in prilagajali. V 1740-ih letih so razvili štirioglat klavir, ki je bil manjši in bolj ekonomičen. Veliki ali koncertni klavir zavzame več prostora, ker ima različno dolge vodoravno razporejene strune. Na začetku 19. stoletja se je pojavil pokončni klavir, ki je še danes zelo priljubljen.

Za Prebudite se! smo neko pianistko povprašali o osnovnih razlikah v zvoku med velikim in pokončnim klavirjem. Dejala je: »Rečeno v treh besedah – zvok, jasnost in intenzivnost. Veliki klavir ima večjo resonanco. Zvok je čist in močan. Če ju primerjamo, je zvok pokončnega klavirja mehkejši. Tako je tudi zato, ker je pokončni klavir običajno ob steni, ki uduši zadnji del resonančnega dna.«

[Slika]

Velik koncertni klavir, dolg 2,7 metra

 [Slika na strani 18]

Virginal s prizorom parka, 1666, Anglija

Čembalo s tipkami iz želvovine (dodatek), 1760, Nemčija

Klavikord, 1906, ZDA

Klavirska harmonika, 1960, Italija

Sodobni sintetizator in računalnik

[Vir slike]

Zgornje štiri slike: Courtesy of the Yale University Collection of Musical Instruments

[Slika na strani 19]

Hydraulis

[Vir slike]

Courtesy Macedonian Heritage

[Slika na strani 19]

Orgle, Operna hiša v Sydneyju, Avstralija

[Vir slike]

By courtesy of Australian Archives, Canberra, A.C.T.