Ali se bo aids ustavilo? Če da, kako?

ŽE NEKAJ časa v številnih afriških državah zanikajo epidemijo aidsa. To je tema, o kateri nekateri ljudje raje ne bi razpravljali. Vendar se je v novejšem času že veliko naredilo, da bi se poučilo predvsem mlade in se jih tudi spodbujalo k iskrenim razpravam. Ta prizadevanja so le delno uspešna. Življenjski slog in običaji ljudi so trdno ukoreninjeni in težko je kaj spremeniti.

Napredek v medicini

Kar se tiče medicine, so se znanstveniki veliko naučili o HIV-u in tudi razvili zdravila, ki so podaljšala življenje mnogim. Uspešno se uporablja kombinacijo vsaj treh protiretrovirusnih zdravil, poimenovano zelo učinkovita protiretrovirusna terapija (HAART).

Čeprav te učinkovine ne zdravijo, pa so uspele, da je predvsem v razvitih državah stopnja smrtnosti pri okuženih s HIV-om nižja. Veliko ljudi poudarja, kako pomembno je priskrbeti ta zdravila tudi državam v razvoju. Vendar pa so ta zdravila draga in močno presegajo denarna sredstva večine ljudi v teh deželah.

 To je sprožilo še eno vprašanje: Ali je finančni dobiček pomembnejši od človeškega življenja? Direktor brazilskega programa za HIV in aids, dr. Paulo Teixeira, se teh razmer zaveda: »Ne smemo dopustiti, da zgolj zaradi dobičkov, ki zdaleč presegajo običajne, ostane na tisoče ljudi prepuščenih sami sebi, zato ker nimajo zdravil, s katerimi bi preživeli.« Dodal je še: »Zelo sem zaskrbljen, da se ne bi trgovskih interesov postavilo pred etične in človeške dejavnike.«

Nekatere države so se odločile, da ne bodo upoštevale določenih patentov večjih farmacevtskih družb ter da bodo izdelale ali uvozile generične različice nekaterih zdravil po veliko nižji ceni. * Neka raziskava je razkrila, da »so najnižje cene [generičnih zdravil] za 82% nižje od standardnih ameriških cen«, poroča South African Medical Journal.

 Ovire pri zdravljenju

Čez čas so velike farmacevtske družbe pričele ponujati državam v razvoju zdravila proti aidsu po veliko nižjih cenah. Upalo se je, da bo tako imelo koristi od zdravil veliko več ljudi. Vendar je treba premagati velike ovire, da bi bila takšna zdravila lahko na voljo v državah v razvoju. Ena od ovir so stroški. Čeprav so cene zdravil znatno znižane, so ta še vedno predraga za večino ljudi, ki jih potrebuje.

Druga težava je ta, da vzorec jemanja zdravil ni tako enostaven. Številne tablete je treba zaužiti vsak dan ob točno določenem času. Če se zdravil ne jemlje pravilno ali pa če se prekine urnik zdravljenja, lahko to pripomore k razvoju različic HIV-a, ki so odporne na zdravila. V afriških razmerah je težko zagotoviti natančno jemanje pravilnih odmerkov, saj je tam morda le malo hrane, oskrba s čisto pitno vodo je slaba, malo pa je tudi zdravstvenih ustanov.

Poleg tega je treba tiste, ki jemljejo zdravila, nadzorovati. Če se pri pacientu pojavi odpornost, mu je treba spremeniti kombinacijo zdravil. Za to je potrebno izkušeno zdravstveno osebje, pa tudi testi so dragi. Poleg tega imajo zdravila še stranske učinke, razvijajo pa se tudi različice virusa, ki so odporne proti zdravilom.

Junija 2001 so na posebnem sestanku o aidsu pri Generalni skupščini Združenih narodov predložili Sklad za globalno zdravje, s katerim bi se pomagalo državam v razvoju. Ocenili so, da je potrebnih od 8 do 12 milijard evrov. Do zdaj je skupna vsota vseh zajamčenih prispevkov za ta sklad še vedno precej nižja od želenega zneska.

Znanstveniki močno upajo, da bodo odkrili cepivo, v različnih državah pa že testirajo posamezna cepiva. Četudi bodo ta prizadevanja uspešna, je treba več let, preden se cepivo razvije, testira in odobri za široko uporabo.

V nekaterih državah, kot so Brazilija, Tajska in Uganda, so imeli s programi zdravljenja opazen uspeh. Z zdravili, proizvedenimi v Braziliji, so v tej državi za polovico zmanjšali stopnjo smrtnosti zaradi aidsa. V majhni državi Bocvani, kjer imajo dovolj finančnih sredstev, se trudijo, da bi bila protiretrovirusna zdravila na voljo vsem tistim, ki jih potrebujejo, prav tako pa si prizadevajo poskrbeti za osnovne zdravstvene storitve.

Aidsov poraz

Aids se od drugih epidemij razlikuje v nečem zelo pomembnem: aids se da preprečiti. Če so posamezniki pripravljeni upoštevati osnovna biblijska načela, se lahko v številnih primerih, če ne v vseh, ognejo okužbe.

Biblijska moralna merila so jasna. Tisti, ki niso poročeni, naj se vzdržijo spolnih odnosov. (1. Korinčanom 6:18) Poročeni naj bodo zvesti svojemu zakoncu in naj ne prešuštvujejo. (Hebrejcem 13:4) K zaščiti prispeva tudi upoštevanje biblijskega opomina, naj se vzdržimo krvi. (Dejanja 15:28, 29)

Spoznanje, da je Bog za bližnjo prihodnost obljubil svet brez bolezni, in tudi pokoravanje Božjim zahtevam je tistim, ki so že okuženi, lahko vir velikega veselja in tolažbe.

Biblija nam zagotavlja, da se bo v določenem času končalo vso človeško gorje, med drugim tudi bolezni. Ta obljuba je zapisana v knjigi Razodetje: »Slišal sem glas velik od prestola, da govori: Glej, šator Božji z ljudmi, in prebival bo ž njimi; in oni bodo ljudstva njegova, in Bog sam bode med njimi, njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.« (Razodetje 21:3, 4)

To zagotovilo ne velja samo za tiste, ki si lahko privoščijo draga zdravila. Preroška obljuba iz 21. poglavja Razodetja je potrjena v Izaiju 33:24: »Noben prebivalec ne poreče: Bolan sem!« Potem se bodo vsi na zemlji ravnali po Božjih zakonih in uživali v popolnem zdravju. Tako se bo smrtni pohod aidsa – in vseh drugih bolezni – za vedno ustavilo.

[Podčrtna opomba]

 [Okvir/slika na straneh 9, 10]

TO JE BILO PRAVO ZDRAVILO, KI SEM GA ISKALA

Živim v južni Afriki in stara sem 23 let. Spominjam se dneva, ko sem izvedela, da sem HIV-pozitivna.

Z mamo sva bili v sobi za posvetovanje, ko mi je zdravnik sporočil novico. To je bila najbolj žalostna novica, kar sem jih slišala v svojem življenju. Bila sem zbegana. Nisem mogla verjeti. Pomislila sem, da so se v laboratoriju zmotili. Nisem vedela, kaj naj rečem ali naredim. Želela sem jokati, a nisem imela solz. Zdravnik je pričel z mamo razpravljati o protiretrovirusnih zdravilih in drugih rečeh, ampak bila sem preveč pretresena, da bi kar koli razumela.

Zavedala sem se, da me je okužil morda kdo z univerze, kjer sem študirala. Zelo sem si želela govoriti s komer koli, ki bi razumel moje okoliščine, ampak nikogar se nisem mogla spomniti. Preplavili so me občutki ničvrednosti in neuspeha. Čeprav me je družina podpirala, sem se počutila obupano in preplašeno. Podobno kot vsak drug mlad človek sem imela toliko sanj. Pred mano sta bili do diplome le še dve leti študija, toda to upanje se je razblinilo.

Pričela sem jemati predpisana protiretrovirusna zdravila in hoditi v posvetovalnico za aids, ampak še vedno sem bila potrta. K Bogu sem molila, naj mi pred smrtjo pokaže pravo krščanstvo. Pripadala sem eni od binkoštnih cerkev, toda nihče iz moje cerkve me ni prišel obiskat. Hotela sem spoznati resnico o tem, kam bom šla po smrti.

Nekega jutra, v začetku avgusta 1999, sta na moja vrata potrkali dve Jehovovi priči. Tisti dan sem bila zelo slaba, a mi je uspelo sedeti pokonci v dnevni sobi. Gospe sta se predstavili in rekli, da pomagata ljudem preučevati Biblijo. Kakšno olajšanje je bilo, da so bile moje molitve končno uslišane! Toda takrat sem bila že tako slabotna, da nisem mogla dlje časa brati ali ostati zbrana.

Kljub temu sem jima povedala, da želim preučevati Biblijo in dogovorile smo se za ponovno srečanje. Na žalost so me pred tem zaradi depresije morali odpeljati v psihiatrično bolnišnico. Odpuščena sem bila tri tedne pozneje in v olajšanje mi je bilo, ko sem ugotovila, da Priči nista pozabili name. Spomnim se, da se je ena od njiju ves čas zanimala zame, da bi videla, kako sem. Telesno sem si nekako opomogla in proti koncu leta sem pričela preučevati Biblijo. Vendar mi ni bilo prav lahko, saj je bilo moje stanje nestabilno. Toda sestra, ki je preučevala z mano, je bila razumevajoča in potrpežljiva.

Name je naredilo velik vtis to, kar sem iz Biblije preučevala o Jehovu in njegovih lastnostih, kakor tudi to, kaj v resnici pomeni poznati ga in veseliti se večnega življenja. Prvič v življenju sem tudi razumela, zakaj človek trpi. Zelo vesela sem bila, ko sem izvedela za Božje kraljestvo, ki bo kmalu nadomestilo vse človeške vladavine. To me je motiviralo, da popolnoma spremenim svoje življenje.

To je bilo pravo zdravilo, ki sem ga iskala. Kako tolažilno je bilo ugotoviti, da me ima Jehova še vedno rad in da mu je mar zame! Prej sem mislila, da me Bog sovraži in da sem se zato okužila s to boleznijo. Toda spoznala sem, da je Jehova ljubeče poskrbel za odpuščanje grehov na temelju odkupne žrtve Jezusa Kristusa. Takrat sem vedela, da je Bogu mar, kot piše v Prvem Petrovem listu 5:7: »Vso skrb svojo zvrnite nanj, ker on skrbi za vas.«

Zares se trudim, da bi bila Jehovu karseda blizu, tako da dnevno preučujem Biblijo in obiskujem krščanske shode v kraljestveni dvorani. Vedno ni lahko, a svoje skrbi izlijem Jehovu v molitvi ter ga prosim za moč in tolažbo. Tudi člani občine mi stojijo ob strani, zato sem srečna.

Redno sodelujem pri evangeliziranju s krajevno občino. Drugim bi rada pomagala duhovno, še posebej tistim, ki so v podobnih okoliščinah kakor jaz. Krstila sem se decembra 2001.

[Slika]

Zelo vesela sem bila, ko sem izvedela za Božje kraljestvo

[Slika na strani 8]

Ekipa svetovalcev za aids v Bocvani

[Slika na strani 10]

Na rajski zemlji bodo vsi popolnega zdravja