Britanski jazbec – gospodar gozdov

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BRITANIJE

KOSOVA pesem je zmotila tišino gozda. Ko je sonce počasi zahajalo, sem sedel na podrti brezi in zaznal vonj mokrega zelenja, ki je po močni plohi napolnil zgodnji večerni zrak.

Skrbno sem si izbral prostor za sedenje, kjer je vame pihal lahen vetrič, kajti sèm sem prišel, da bi opazoval jazbece. Jazbec ima majhne oči, prav takšna pa sta tudi njegova bela uheljčka. A naučil sem se, da ne smem nikoli podcenjevati njegova ostra čuta za sluh in voh. Vedel sem, če me bo zaslišal ali zavonjal, bo to dovolj, da se bo za vso noč vrnil pod zemljo.

Evrazijski jazbec je velika in skrivnostna žival, ki je dolga približno en meter in visoka trideset centimetrov, tehta pa v povprečju okoli 12 kilogramov. Ima kožuh z grobo sivo dlako, črno glavo in temnim spodnjim delom telesa, ravno takšnimi kratkimi nogami in majhnim odebeljenim sivim repom. Na vsaki nogi ima pet prstov z močnimi kremplji.

Tri široke bele proge, ki potekajo od smrčka mimo ušes, niso le njegova posebnost, ampak tudi predmet sporov. Nekateri ljudje pravijo, da jazbeci lahko pripadnike svoje vrste še v največji temi prepoznajo po progah, vendar vemo, da se jazbeci prepoznajo po vonju. Kakršen koli je že razlog za te proge, so jazbeci zaradi njih prikupne živali.

»Stari jazbec«, kot jazbeca ljubkovalno imenujejo podeželski ljudje, je nekaj vsakdanjega na britanskih podeželskih področjih. Je stalen kopač, zato nenehno koplje predore, prehode in prostore za svoje bivališče, imenovano jazbina. Ta lahko v premeru meri do 30 metrov, labirint predorov pa je lahko dolg 300 metrov! Jazbec je nočna žival, zato podnevi prostore svoje jazbine rabi predvsem kot prostore za spanje. V posebnih prostorih, ki so obloženi s svežo steljo, pa samica skoti svoje mladiče.

 Nad zemljo ima jazbina številne vhode, pogosto blizu črnih jelš in med goščavo gloga ali robidovja. Za nekatere jazbine v Angliji, ki imajo več kot 50 vhodov, je znano, da so stare precej več kot 150 let in v njih lahko prebiva več generacij iste družine. Jazbeci lahko živijo 15 let ali več, čeprav je običajna življenjska doba 2 do 3 leta.

Jazbino z velikimi gomilami zemlje, ki se strmo spuščajo k vhodom, od koder so bili odstranjeni zemlja, kamni in skale, ni težko prepoznati. Ko vidite, kaj je bilo odstranjeno iz jazbine, lahko dojamete, kako močna je ta žival.

Kako lahko ugotovite, ali je jazbina naseljena? Najprej poiščite jazbečeve latrine – plitve jame, v premeru od 15 do 23 centimetrov in globoke 23 centimetrov, ki so okoli jazbine. Če so v njih iztrebki, še posebej sveži, potem je jazbec tam. Poiščite tudi utrte poti, ki vodijo iz jazbine, v poletnih mesecih pa poiščite pohojeno travo. Na blatnem področju iščite jazbečeve stopinje, blizu jazbine pa preverite, ali so na drevesih blatna znamenja in praske, ki so jih te živali naredile s svojimi močnimi kremplji, ko so stale na zadnjih nogah in se pretegovale kot mačke. Če je jazbina velika, je lahko opazovanje precej težavno, saj lahko jazbeci uporabljajo drug vhod ali izhod. Zato se tja odpravite zgodaj zjutraj in čez vsako luknjo položite palico. Naslednje jutro boste videli, skozi katere izhode so prihajale živali – palice bodo potisnjene na stran.

Jazbec na nočnem lovu za hrano veliko prehodi in išče želod ali žir. Lahko tudi zavonja in izbrska mlade kunce ali osje gnezdo, da bi pojedel njihove ličinke. Kaj je njegova glavna jed? Deževniki! Jazbec jé skoraj vse – tudi divje sadeže, čebulice hijacintov, gobe in hrošče. Spomnim se, kako sem neke zelo mokre julijske noči opazoval jazbece, ki niso šli daleč od svoje jazbine. V višjih predelih je bilo namreč na grobi travi veliko polžev – poslastica, ki jo je na dan privabil dež.

Jazbeci se ponavadi parijo julija, in običajen zarod štirih ali petih mladičev se skoti februarja. Ko so mladiči stari približno tri mesece, pridejo ven in se igrajo ob vhodu jazbine. Ko so mladiči zunaj, oba, samec in samica zamenjata steljo. Jazbeci so redoljubne živali in njihove jazbine so nadvse čiste. Običajno imajo spomladanska in jesenska zračenja stelje, lahko pa je to v katerem koli mesecu v letu. Starša izvlečeta ven staro suho travo in praprot ter ju zamenjata s svežo – v eni noči lahko zbereta tudi po 30 svežnjev takšne stelje. Ko se pomikata nazaj in nato proti vhodu jazbine, držita sveženj med brado in sprednjimi tacami.

Jazbeci na šope trave, kamne ali plotove iz žleze pod repom izločajo tekočino močnega vonja in tako zaznamujejo svoje področje. Za prepoznavanje zaznamujejo tudi drug drugega. Ko se jazbec vrača v svojo jazbino, po teh zaznamkih zlahka najde vhod vanjo.

Pesem kosa je utihnila in v temnem gozdu je vse tiho. Ko sem sedel čisto pri miru in sem si komaj upal dihati, sem s kotičkom očesa zapazil črno-belo masko prihajajočega jazbeca. Nekaj trenutkov je stal pri vhodu v jazbino in vonjal večerni zrak, da bi preveril, ali preti kakšna nevarnost, nato pa se je odpravil v noč – kot kakšen graščak, ki se sprehaja po svojem podedovanem posestvu.

[Slika na straneh 12, 13]

Prostor za kotitev mladičev

Prostor za spanje

Stelja

[Slika na strani 13]

Mladička

[Slike na strani 13]

Jazbec se prehranjuje z želodom, gobami in deževniki

[Navedba vira slike na strani 13]

Fotografije jazbeca: © Steve Jackson, www.badgers.org.uk