Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Nori konj – gora, ki dobiva podobo spomenika

Nori konj – gora, ki dobiva podobo spomenika

Nori konj – gora, ki dobiva podobo spomenika

KAJ bi spodbudilo zelo nadarjenega mladega poljsko-ameriškega kiparja samouka, da bi prevzel nalogo spreminjanja gore v umišljeno podobo spoštovanega indijanskega bojevnika? Korczak Ziolkowski – to je ime kiparja – se ni odločil na hitro, saj je za odločitev potreboval sedem let.

Korczak je leta 1939 prejel pismo starega indijanskega poglavarja plemena Lakota, Henryja Stoječega medveda, ki je živel v indijanskem rezervatu South Dakota’s Pine Ridge. Poglavar ga je spodbudil, naj v gorovju Black Hills v Južni Dakoti naredi spomenik enemu legendarnih indijanskih poglavarjev. Indijanci plemena Lakota na gorovje Black Hills gledajo kot na sveto indijansko področje, in ko je kipar Gutzon Borglum na gori Rushmore, prav na sredi indijanskega svetega gorovja Black Hills, končal ogromno skulpturo upodobljenih štirih ameriških predsednikov, Indijanci niso bili veseli. Poglavar Stoječi medved je v pismu Korczaku napisal: »Moji prijatelji poglavarji in jaz bi želeli, da beli človek ve, da ima tudi rdeči človek velike junake.«

Zakaj Nori konj?

Zakaj so izbrali Norega konja? * Robb DeWall razlaga: »Norega konja so za spomenik izbrali Indijanci. V bistvu je bil Nori konj Indijanec nad Indijanci – nenavadno pogumen bojevnik in sijajen vojaški strateg ter prvi Indijanec, ki je bil znan po tem, da je uporabljal sistem pasti. On [. . .] ni nikoli podpisal sporazuma in nikoli ni živel v rezervatu.«

Kje je Korczak dobil zamisel za to skulpturo? Slišal je zgodbo o odgovoru Norega konja belopoltemu trgovcu, ki se je posmehoval zavračanju Norega konja, da bi živel v rezervatu, ko pa je večina Lakot to že naredila. Trgovec je vprašal: »Kje je sedaj tvoja zemlja?« Nori konj »je pogledal k obzorju, pokazal preko glave svojega konja in ponosno dejal: ‚Moja zemlja je tam, kjer so pokopani moji mrtvi.‘«

Kje bi bil spomenik

Prva naloga je bila izbrati goro, ki bi jo preoblikovali v to, kar naj bi bila največja skulptura na svetu – prekašala naj bi celo bližnjo goro Rushmore. Leta 1947 sta se Korczak in poglavar Stoječi medved končno odločila za goro, ki bi bila primerna za njun namen. To je bil 200 metrov visok vrh gore, ki je bil na 2050 metrih nadmorske višine. Korczak ga je imenoval gora Nevihtni oblak zaradi nenavadnih oblik oblakov, ki so se včasih pojavili nad njim. Kako bosta dobila dovoljenje za spreminjanje te gore v ogromen spomenik Indijancu?

DeWall v knjigi Korczak—Storyteller in Stone pripoveduje: »Vsakdo bi lahko vložil prošnjo za dovoljenje miniranja v gorovju Black Hills in celo ‚posedoval‘ zemljo, vse dokler bi se vsako leto opravilo delo, ovrednoteno z najmanj 100 ameriškimi dolarji. Korczaku se je zdelo ironično, da vladi ni bilo mar, če bo gora na koncu videti kot Indijanec na konjevem hrbtu, vse dokler bo vsako leto opravil zahtevano količino dela.«

Koliko gore bi bilo treba odstraniti?

Korczak se je z omejenimi sredstvi spoprijemal z velikansko nalogo in sprva je delal sam. Dinamit je prvič eksplodiral 3. junija 1948 in razstrelil skromnih deset ton skalovja. Po ocenah je bilo od začetka pa do leta 1994 z gore razstreljenih 8,4 milijona ton skalovja. Več sto Indijancev je bilo navzočih pri prvem razstreljevanju, tudi pet od devetih še živečih preživelcev slavne bitke pri Malem Bighornu (25. junij 1876). *

Korczak je bil nepopustljiv in predan človek. Iz tamkajšnjega drevja, ki ga je podrl, je do vrha gore, kjer je nameraval razstreliti skalovje in nato izklesati konjevo glavo, postavil stopnišče s 741 stopnicami. Za kladivo na stisnjen zrak je potreboval električno energijo. To je pridobival iz starega kompresorja na bencin. Korczak je moral po gori navzgor in čeznjo do kraja vrtanja speljati 620 metrov dolg in 8 centimetrov debel cevovod. Kadar koli se je kompresor brez vnaprejšnjega opozorila ustavil, se je moral spustiti po stopnišču, po vseh 741 stopnicah, da je ponovno zagnal motor. Njegov rekord je bil devet spustov in vzponov v enem dnevu! Ni si mogel privoščiti, da bi kdo skrbel za kompresor. Očitno je, da je bil zelo vzdržljiv in odločen.

Leta 1951 je obris zasnovane skulpture pobarval s 660 litri bele barve. Tako so si obiskovalci laže predstavljali končni izdelek.

Tragedija in kriza

V 1970-ih in na začetku 80-ih let se je Korczak osredinil na to, da razstreli dovolj skalovja in prične oblikovati glavo konja. Doživel je že dva srčna infarkta (1968 in 1970). Poleti 1982 je imel uspešno štirikratno premostitveno operacijo na srcu. Takrat pa je udarila tragedija – Korczak je oktobra istega leta v starosti 74 let nenadoma umrl. Kaj se bo sedaj zgodilo z obsežnim projektom Nori konj? Ali se bo s smrtjo svojega oblikovalca končal?

Korczak ni nikoli pričakoval, da bo to delo dokončal sam. Vedel je, da bi za dokončanje projekta potreboval več kot eno življenjsko dobo, zato je izdelal podrobne načrte za delo. Njegova žena Ruth in njunih deset otrok so bili enako predani dokončanju spomenika, kot je bil on. Ruth je pomagala pri vsakem koraku projekta, pri izračunavah in tudi pri fizičnem delu.

Korczakovo prednostno delo je bilo dokončati konjevo glavo. Njegova smrt pa je ta načrt spremenila. Korczakova vdova se je leta 1987 skupaj z direktorji nepridobitne ustanove odločila, da se osredinijo na obraz Norega konja. Kaj je spodbudilo to spremembo? Ker je bil njegov obraz precej manjši kot pa konjeva glava, bi ga lahko dokončali veliko prej in tudi stroški bi bili manjši. Poleg tega bi bila podoba bolj prepoznavna za javnost v krajšem času in to bi morda povečalo javno podporo projekta.

Osupljive dimenzije

Glava Norega konja je visoka 26,7 metra in široka 18 metrov. Pravijo, da »bi se vsi štirje 20 metrov visoki obrazi na gori Rushmore lahko prilegali samo v glavo Norega konja – in še bi ostalo prostora«! Po nekaterih virih bo Nori konj z iztegnjeno levo roko in konjem največje kiparsko delo na svetu, ki bo visoko 172 metrov in dolgo 195 metrov. Samo roka bo dolga 69 metrov, iztegnjeni prst pa 11,4 metra in 3 metre širok.

Korczak za ta projekt ni želel sprejeti državnega denarja. Iz rezerv zvezne vlade so mu dvakrat ponudili 10 milijonov dolarjev, ki pa jih je zavrnil. DeWall pravi, da je Korczak »ostal popolnoma zvest svoji svobodni podjetniški filozofiji. V življenju je za Norega konja sam zbral in porabil več kot pet milijonov dolarjev.« Ni imel plače in tudi ne osebnega računa stroškov poslovanja.

Danes tam za skupine avtomobilov pobirajo vstopnino in manjše zneske denarja za posameznike in motorna kolesa. Sedaj več kot milijon obiskovalcev vsako leto pride k spomeniku Norega konja. Veliko opreme in denarja je bilo darovanega, kar je pomagalo k nadaljevanju projekta.

Indijanski muzej

Na prizorišču Norega konja stoji impresivni Indijanski muzej Severne Amerike, ki je zgrajen iz tamkajšnjega lesa. V njem je na tisoče ročnih izdelkov Indijancev, ki predstavljajo mnoga plemena Severne Amerike, katerih je več kot 500. Imajo tudi obsežno knjižnico s knjigami o ameriških domačinih. Te knjige lahko uporabljajo študentje in strokovnjaki.

Tam so tudi ameriški domačini, kot sta Priscilla Engen in Freda Goodsell (Oglala Lakota), da odgovarjajo na vprašanja in razlagajo o nekaterih umetniških in ročnih delih, ki so razstavljena. Donovin Sprague, predavatelj na univerzi in član Miniconjoujev iz plemena Lakot, je med obiski na razpolago za pogovore. Je prapravnuk poglavarja Humpa, ki je sodeloval v bitki za Mali Bighorn leta 1876.

Kakšna je prihodnost spomenika Norega konja?

Za muzej načrtujejo preselitev. Korczak si je muzej najprej zamislil bliže temelju spomenika, ki naj bi bil v obliki koče Navajo Indijancev. To bo stavba z več nadstropji, v premeru pa bo merila 110 metrov. Načrtujejo tudi univerzo in središče zdravstvenega usposabljanja severnoameriških Indijancev. Vendar, preden se bo ta veličastna vizija uresničila, je potrebno dokončati sam spomenik Norega konja. Koliko časa bo to trajalo? Korczakova žena Ruth pravi: »Ne moremo postaviti nikakršnih datumov, ker na to vpliva preveč dejavnikov – vreme, ostre zime, denar in drugo. Zares pomembni element pa je to, da si nenehno prizadevamo za našim osnovnim ciljem.«

[Podčrtne opombe]

^ odst. 5 Kot mladenič je bil Nori konj (ok. 1840–77) znan po imenu Njegov konj stoji v bližini. »Najverjetneje je že pred svojim dvajsetim letom starosti dobil ime Nori konj [Tasunke Witko, v jeziku Lakota] in postal tretji in hkrati zadnji, ki je v svoji družini nosil to ime.« Njegov oče in ded sta že pred njim nosila to ime. (Encyclopedia of North American Indians)

^ odst. 11 V tej zgodovinski bitki je mešana vojska približno 2000 tetonskih Sjujev (Lakote) in Čejenov uničila podpolkovnika Georgea Armstronga Custerja in njegovo enoto 215 konjenikov ter porazila konjeniško okrepitev, ki sta jo vodila major Marcus Reno in kapitan Frederick Benteen. Nori konj je bil v tej bitki eden od indijanskih voditeljev.

[Slika na straneh 14, 15]

Model Norega konja na gorskem pobočju s pobarvano konjevo glavo

[Vir slike]

Strani 2 in 15: Korczak, Sculptor © Crazy Horse Memorial Fnd.

[Slika na strani 15]

Korczak in poglavar Henry Stoječi medved 3. junija 1948. Za njima je marmornat model in gora pred razstreljevanjem.

[Vir slike]

Foto: Crazy Horse Memorial archives

[Slika na strani 16]

Družina Ziolkowski. Četrta z desne je Ruth, Korczakova vdova

[Vir slike]

Crazy Horse photo

[Slika na strani 17]

Notranjost Indijanskega muzeja

[Slika na straneh 16, 17]

Vsakoletni pohod k pročelju Norega konja

[Vir slike]

Photos by Robb DeWall, courtesy Crazy Horse Memorial Foundation (nonprofit)

[Navedba vira slike na strani 16]

Photo by Robb DeWall, courtesy Crazy Horse Memorial Foundation (nonprofit)