Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Mogočna plovila pripravljena pomagati

Mogočna plovila pripravljena pomagati

Mogočna plovila pripravljena pomagati

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ FINSKE

GALEBI jadrajo po jasnem nebu. Sonce močno pripeka. V zraku se širi blag vonj po kavi. Nazadnje se lopute v podpalubju glasno zaprejo, oglasijo se sirene in močno natovorjena tovorna ladja s težavo odplove. Tovor s kavo je pričel svojo pot do Finske, dežele ljubiteljev kave. Vendar je vse kazalo, da bo ta ladja, ki je prevažala vreče kavnih zrn, nekaj tednov kasneje v hudem zimskem mrazu obtičala v debelem ledu Baltskega morja. Kaj se da narediti? Ni razloga za zaskrbljenost, saj je pomoč že na poti. Na obzorju se pojavi mogočno plovilo – ledolomilec.

Lomljenje ledu

Večina svetovnega tovornega prometa poteka po morju. Običajno to ni nikakršen problem. Toda kako lahko ladje priplovejo v pristanišča, kadar je morje zamrznjeno? To je še posebej težavno v prometnem Baltskem morju, ki je za mnoge države edini izhod na odprto morje. V hudi zimi je denimo voda v večini finskih pristanišč zaledenela, pristanišča pa, ki ležijo najseverneje, so lahko obdana z ledom tudi do šest mesecev. To je že terjalo človeška življenja.

Leta 1867 je bil pridelek v severni in osrednji Evropi zelo boren. Ker so bile vse morske poti do Finske do maja zamrznjene, pomoči nikakor ni bilo mogoče dobiti, dokler se led ni stopil. Ladijski kapitan Seppo Laurell v knjigi Through Ice and Snow pravi: »Do takrat je zaradi lakote umrlo kakih 110.000 ljudi oziroma več kot pet odstotkov prebivalcev [Finske].«

Led ovira tovorni promet tudi drugje. V Severni Ameriki imajo s tem navadno težave na Velikih jezerih, reki Sv. Lovrenca in vzdolž kanadske obale. Še težje pa je v hudi zimi pluti po arktičnem in antarktičnem področju. Led je tam povprečno debel 2 do 3 metre.

Prvi poskusi, da bi si utrli pot skozi led

V dobi jadrnic je bil led skoraj nepremagljiva ovira. Razmere so se izboljšale, ko so se pojavili prvi parniki z jeklenim trupom. Če je bila tovorna ladja dovolj močna, se je lahko skozi tanek led prebila sama. Vendar so imele takšne ladje omejitve, čeprav so bile nekatere od njih ojačane prav posebej za led.

Rešitev je bila v izdelavi ledolomilcev. Pravijo, da je bil prvi ledolomilec na svetu City Ice Boat I, ki so ga leta 1837 zgradili v Združenih državah. V Evropi pa so leta 1871, in sicer v Hamburgu v Nemčiji, izdelali ledolomilec Eisbrecher. Izkušnje so kmalu pokazale, kakšna plovila so se najbolje prebijala skozi led, in tako se je na prelomu 20. stoletja že uveljavila neka temeljna oblika teh plovil. *

Plavajoči železni velikani

Kaj se dogaja takrat, ko je ladja ujeta v ledu? »Ladja drhti, kot da bi imela visoko vročino,« pripoveduje neki mornar. Trup ledolomilca mora prenesti mnogo večji pritisk kakor trup trgovske ladje. »Ko trčimo ob led, je približno tako, kot če bi z motornim čolnom zapeljali na obalo,« pravi delavec na ledolomilcu. Jeklene plošče na premcu so morda debele precej več kot tri centimetre – na polarnih ledolomilcih celo do pet centimetrov – trup ladje pa ima poleg običajnih še posebna ojačitvena rebra. Kako močne so te ladje? Med drugo svetovno vojno je ledolomilec Tarmo zadela bomba, ki je uničila poveljniški most in večino kabin, medtem ko na ladijskem trupu ni naredila niti razpoke.

Za ledolomilec je nadvse pomembna oblika trupa. Pogosto v resnici ni najtežje zlomiti led, temveč zlomljene kose ledu potisniti proč od ladje. Pri mnogih ledolomilcih se premec ne zareže globoko v vodo in ima obliko žlice. Plovilo lomi led s svojo maso, kose ledu pa potiska vstran oziroma podse. Da bi bilo trenje med trupom plovila in ledom čim manjše, je oblika ladijskega trupa skrbno načrtovana. Poleg tega je trup prekrit z nerjavečim jeklom oziroma izjemno gladko in trpežno epoksidno smolo.

Odkod pa ti železni velikani dobijo energijo? Časi, ko so morali prepoteni možje z lopatami metati premog v kotel strojnice, so minili. Sodobni ledolomilci imajo dizelelektrični pogon, njihova pogonska gred pa je podobna gredi v srednje velikih tankerjih. Zato, da bi ledolomilci v polarnih področjih lahko delovali brez strahu pred tem, da bi jim zmanjkalo goriva, nekatere od njih poganjajo jedrski reaktorji.

Edinstvene značilnosti

Če čoln na vesla obtiči v blatu, se bo veslač iz blata morda rešil tako, da bo čoln zibal sem ter tja. Enako velja za ledolomilce. Vendar pa v njihovem primeru ne bi bilo dovolj niti to, da bi se celotna posadka, ki šteje 30 mož, zaganjala z ene strani ladje na drugo. Zibanje se doseže s posebnim sistemom za nagib – vodo se preusmri iz velike vodne cisterne na eni strani trupa v cisterno na drugi strani in spet nazaj. Neverjetno je, da se včasih to zgodi v samo 15 sekundah! Človeku, ki ni vajen morja, je že samo misel na takšno zibanje dovolj, da mu obraz pobledi. Mornarji pa seveda to tako dobro prenašajo, da jim glede tega ni para.

Ob koncu 19. stoletja se je nekdo domislil, da bi vijak namestili na premec. Vrtenje vijaka je povzročilo vodni tok, ki je zmanjšal trenje in ledeno plundro potisnil vstran. Nekateri sodobni ledolomilci imajo dva vijaka na krmi in enega ali dva na premcu. Vendar pa imajo mnogi ledolomilci namesto vijakov na premcu nameščeno napravo za proizvajanje zračnih mehurčkov. Iz cevi, ki so vzdolž trupa nameščene pod vodo, uhaja pod led velika količina stisnjenega zraka, kar v vodi povzroči veliko mehurčkov in zmanjša trenje.

Pogled na obzorje

Toplo spomladansko sonce naredi to, kar vsem devetim velikanskim finskim ledolomilcem ni uspelo narediti – stopi ledene okove okoli vseh pristanišč, celo tistih v najsevernejših delih dežele. Ledolomilci se vrnejo v domačo luko, kar za posadko pomeni, da bo preživela brezskrbno poletje. Ta draga, posebna plovila pa bodo več mesecev brezposelna, saj zaradi svoje posebne konstrukcije niso preveč primerna za običajno plovbo v nezamrznjenih morjih.

Vendar pa obstaja že nova generacija plovil. Ti večnamenski ledolomilci pozimi delujejo kot običajni ledolomilci, takrat ko voda ni zamrznjena, pa se jih lahko uporablja za polaganje kablov, raziskovalne naloge in za vzdrževanje opreme na naftnih ploščadih. Eno takšnih plovil je Botnica, ki so ga leta 1998 zgradili za finsko Upravo za pomorstvo, in ima dva pogonska agregata, ki se lahko zavrtita za 360 stopinj, in tako delujeta kot ladijska vijaka in hkrati kot krmilo. Plovilo je zaradi teh pogonov neverjetno okretno. Takšen pogon se uporablja tudi pri sodobnih potniških ladjah, ki so namenjene križarjenju.

Zaradi vedno boljših metod lomljenja ledu se je pojavila zamisel o novi vrsti tovornih plovil. S premcem bi to novo plovilo skozi valove plulo kot vse druge ladje. S krmo pa bi lahko tudi lomilo led. Ta »tanker z dvojnim delovanjem« bi bil še zlasti uporaben na polarnih območjih, kjer je pomoč ledolomilcev pogosto nedosegljiva. Plovilo bi si lahko samo utrlo pot skozi led tako, da bi se naprej pomikalo vzvratno.

Finska medtem nujno potrebuje kavo. Ledolomilec, ki smo ga omenili v uvodnem odstavku, je tovorno ladjo, ki prevaža kavo, rešil ledu in ji sedaj dela pot. Kapitan ledolomilca se mirno naslanja na ograjo. Nato pa se napoti proti poveljniškemu mostu. Čas je za skodelico vroče kave.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 10 Ledolomilci so različnih velikosti in konstrukcij, odvisno pač od tega, kje jih potrebujejo – v pristaniščih, na odprtem morju ali na polarnih področjih. Ta članek v glavnem govori o ledolomilcih, ki delujejo na odprtem morju.

[Slika na strani 25]

Ledolomilec Otso dela prehod

[Vir slike]

Finnish Maritime Administration

[Slika na strani 25]

Zimski parnik v ledu – okoli leta 1890

[Vir slike]

Museovirasto

[Slika na strani 26]

Ruski Tajmir na jedrski pogon

[Vir slike]

Kværner Masa-Yards

[Slika na strani 26]

Večnamenske ledolomilce se lahko uporablja tudi pri polaganju kablov in cevi

[Vir slike]

Finnish Maritime Administration

[Slika na strani 26]

Botnica

[Vir slike]

Finnish Maritime Administration