Dude – po sledeh do starega veka

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BRITANIJE

DUDE Škotskega višavja, ki jih poznamo danes in na katere igrajo v Britaniji, Kanadi, Združenih državah in drugih angleško govorečih deželah, so stare komaj 300 let. Vendar pa lahko izvor tega glasbila zasledimo tisoče let nazaj, v staroveškem mestu Ur, kjer je prebival Abraham, prav tako pa tudi v starem Egiptu. Na obeh mestih so našli preproste jezične piščali in strokovnjaki jih imajo za predhodnice sodobnih dud. Toda kdaj in kdo jim je dodal meh, ni znano.

Danielova biblijska knjiga, ki je bila napisana več kot 500 let pred rojstvom Jezusa Kristusa, posebej omenja šest babilonskih glasbil. (Daniel 3:5, 10, 15) Na tem seznamu je tudi aramejska beseda sumponjah, ki je v mnogih biblijskih prevodih prevedena z »dude«. *

Čeprav ne moremo z gotovostjo reči, kakšen videz je imelo to staroveško babilonsko glasbilo, je bilo verjetno podobno dudam, ki jih je še vedno mogoče najti na Vzhodu. Zapisi odkrivajo, da so v Perziji (Iran), Indiji in na Kitajskem uporabljali različne oblike dud, od katerih nekatere še vedno obstajajo.

Mednarodna raznolikost

Rimski cesar Neron je med svojim vladanjem v prvem stoletju n. š. obljubil, da bo,  če obdrži svoj prestol, igral »najprej vodne orgle, nato flavto in zatem dude«, je zapisal rimski zgodovinar Suetonij. Približno 50 let pred Neronovim rojstvom, leta 37 n. š., se v pesmi, ki naj bi jo napisal Vergilij, omenja »dude, ki sladko ščebetajo«.

Dežele, kot so Francija, Irska, Italija, Nemčija, Poljska in Španija, kakor tudi dežele na Balkanu in v Skandinaviji, so imele dude. Kako so dude našle pot do Britanije? Znano je, da so seleči se Kelti okoli leta 500 pr. n. š. v Britanijo prinesli nekakšne dude in da so v mnogih okrožjih Anglije že od začetka imeli svoje različice dud. Enako je bilo tudi na Škotskem. V The Oxford Companion to Music celo piše, da »so bile v Angliji dude priljubljene že nekaj stoletij prej kot na Škotskem«.

Rimska pehota je imela svoje dudarje, a nihče ne more zagotovo vedeti, ali so Rimljani uvedli dude po svojem osvajanju Britanskega otočja 43. leta n. š. ali pa samo razširili tisto, kar je že obstajalo.

Če boste dandanes obiskali Škotsko in imeli priložnost slišati zvok višavskih dud, ki odmeva po dolinah, se boste strinjali, da je to doživetje, ki se ga ne pozabi zlahka.

[Podčrtna opomba]

 [Okvir/slika na strani 24, 25]

Tisoče dudarjev in bobnarjev, opisanih kot »največja dudaška skupina doslej«, je avgusta 2000 paradiralo po sloviti ulici Princes v Edinburgu, da bi zbrali denar za pomoč pri zdravljenju raka (prikazano zgoraj). Glasbeniki, ki so se pridružili škotskim dudarjem, niso pripotovali le iz Evrope, Kanade in Združenih držav, ampak tudi iz daljnega Hongkonga in tihomorskega otoka Guam.

Dude Škotskega višavja so najpomembnejše preživelke iz družine škotskih dud. Mednje spadajo škotske nižinske in škotske majhne dude. Northumbrijske dude so edino še obstoječe angleško glasbilo. Njihov blagi ton je nekje med klarinetom in oboo. V primerjavi z višavskimi dudami imajo vse tri omenjene dude majhne mehove, ki jih glasbenik s premikanjem roke polni in prazni. Tako se meh polni z zrakom posredno, ne da bi glasbenik sam pihal vanj.

V delu The Bagpipe—The History of a Musical Instrument avtor Francis Collinson piše, da je angleški dvor leta 1746 objavil naslednjo razsodbo: »[Škotski] višavski regiment ni nikoli marširal brez dudarja [. . .], zato so bile njegove dude v očeh zakona vojno glasbilo.« Ker noben klan ni nikoli šel v bitko brez dudarja, je to vodilo do tega, da so se škotske višavske dude od drugih edinstveno razlikovale po tem, da so bile edino »prepovedano« glasbilo, češ da je vojno orožje.

[Vir slike]

Colin Dickson

[Okvir/slike na straneh 25]

Dude Škotskega višavja

Pihalna cev: Na koncu ima enosmerno zaklopko, ki je na odprtino meha pritrjena z votlim lesenim nastavkom. Dudar po tej cevi polni meh, s stiskanjem meha pa nato potiska zrak skozi melodijsko in bordunske piščali.

Jezički: Najboljši so iz navadne trstenike, Arundo donax, ki jo posebej za to gojijo v Franciji, Italiji in Španiji

Melodijska piščal: Z njo se ustvarja melodija; ima sedem prebiralnih luknjic in luknjico za palec na spodnji strani. Zvok se proizvede, ko zrak prehaja skozi dvojni jeziček. Zrak za melodijsko piščal prihaja iz meha, ki ga dudar drži pod pazduho.

Basovska bordunska piščal: Podobna je tenorski bordunski piščali, uglašena pa je dve oktavi niže od melodijske piščali

Okraski: Po večini so iz slonovine, kitovih zob ali kosti, vendar so sedaj tudi iz plastike

Tenorski bordunski piščali: Sta dve. V vsaki vibrira po en jeziček. Sta harmonično uglašeni, eno oktavo pod melodijsko piščaljo.

Meh: Po tradiciji je narejen iz živalske kože in običajno prevlečen s škotskim karirastim volnenim blagom

Les: Sprva so uporabljali tamkajšnji svetel les – pogosto pušpan – in črno obarvan les. Kasneje je postala priljubljena ebenovina (Brya ebenus), težek in trd les iz Zahodne Indije. Uporabljajo pa tudi druge vrste lesa, kot denimo afriški rožni les, vrste Dalbergia melanoxylon.

[Sliki]

Bordunski jeziček

Jeziček melodijske piščali

[Slika na strani 23]

Škotski dudar v višavski noši

[Slika na strani 24]

Vadbena melodijska piščal: Dudar se na tem samostojnem glasbilu uči igrati