Abrolhos – ko so te same oči

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BRAZILIJE

V 16. stoletju so se pomorščaki v bližini koralnih grebenov ob obali brazilske zvezne države Bahie med seboj opozarjali: »Abra os olhos!« (Imej oči odprte!) Izročilo pravi, da je to ničkolikokrat ponovljeno opozorilo dalo ime skupini petih majhnih otokov v tem predelu – otočju Abrolhos.

Otočje Abrolhos leži v južnem Atlantiku in je samo 80 kilometrov oddaljeno od obmorskih mest Caravelasa in Alcobase. Vendar ga od teh krajev ločujejo koralni grebeni, ki ga obdajajo. Na zemljevidu neoznačene čeri in silovita neurja na Atlantiku bi bila dovolj, da večina mornarjev ne bi tvegala svojega življenja v teh vodah, če ne bi bilo v njih nekaj ekonomsko zelo zanimivega – kit grbavec.

Opazovanje grbavcev in lov nanje

Kiti okoli otočja Abrolhos so v 19. stoletju postali glavni vir dohodka za obmorska ribiška mesta. Lovci so po posebni maši, pri kateri je krajevni duhovnik blagoslovil njihove čolne, z majhnimi odprtimi plovili priveslali oziroma prijadrali do otočja. Kako jim je uspelo ubiti tako mogočno bitje? Izkoriščali so materinski nagon kitov. Kitolovci so s harpuno najprej ulovili mladiča, s katerim so nato njegovo mater zvabili bliže. Kite, ki so jih ubili, so zvlekli na kopno, tako da so lahko iz njih v eni od šestih tovarn za predelavo kitov v Caravelasu iztisnili dragoceno olje.

Vendar je kitolovska industrija, zaradi nenadnega propada krajevnega trga s kitovim oljem, sredi 19. stoletja začela propadati. V 20. stoletju so grbavci, po tem ko so jih več desetletij lovili, iz Abrolhosa, kjer so imeli svoje paritveno območje, pravzaprav izginili. In tako se je lov na kite okoli otokov nazadnje počasi ustavil. Kita so s harpuno zadnjič ujeli leta 1929.

Novo poglavje v zgodovini otočja Abrolhos se je pričelo leta 1983, ko so otočje s petimi otoki in njegov greben – vsega skupaj 910 kvadratnih kilometrov področja – razglasili za morski narodni park. O kitih se 50 let ni prav veliko govorilo, leta 1987 pa so raziskovalci objavili, da so v morju, ki je del parka, opazili kite in se odločili za dodatne raziskave. Osupli so bili ob odkritju, da imajo grbavci okoli otokov ponovno paritvena področja.

Novica o vrnitvi kitov skupaj z naraščajočim slovesom Abrolhosa kot izgubljenega raja je začela privlačiti maloštevilne obiskovalce. Jasnega poletnega jutra se je neka družina v Caravelasu vkrcala v  majhen ribiški čoln in odplula na šest ur dolgo potovanje proti Abrolhosu. Ogled otokov je eden od njenih družinskih članov takole opisal.

Zid velikih klobukov

»Ko je naš čolnar Manoel previdno plul mimo Grebena zidov, sem razumel, zakaj so se portugalski mornarji v preteklosti tako bali teh voda. Z morskega dna se dvigajo večbarvni koralni stebri, ki so visoki do 20 metrov in blizu površja široki do 50 metrov. Ker imajo obliko narobe obrnjenega stožca, so jim krajani dali vzdevek veliki klobuki. Mnogo teh stebrov se pod vodo združi v velikanske oboke in hodnike ter v celo 20 kilometrov dolge stene, ki so na površju kot terasaste čeri. To so zidovi Grebena zidov.

Ko so bile čeri za nami, se je na obzorju pojavilo otočje Abrolhos. Od daleč so bili peteri otoki videti kot orjaške zagozde, plavajoče na oceanu. Geologi domnevajo, da je v daljni preteklosti pritisk dvigajoče se lave te velikanske plošče potisnil navzgor z oceanskega dna. Tako imajo vsi otoki podobne značilnosti površja – strmo pečino, ki štrli iz vode na jugovzhodni strani, in rahlo nagnjeno pobočje, ki je sklenjeno z ozko plažo na jugozahodni strani.

Sedaj smo na največjemu otoku Santa Barbari že lahko videli svetilnik in neenakomerno vrsto enonadstropnih bivališč. Osebje Brazilskega zavoda za okolje in obnovljive naravne vire (IBAMA) ter brazilski marinci, ki živijo na otoku, so odvisni od zaloge, ki jim jo na vsaka dva tedna dostavijo s čolnom. Ni si težko predstavljati, da ta prihod željno pričakujejo tudi tamkajšnje koze – zasilna zaloga hrane za otočane. Tu niso dovoljeni nikakršni penzioni, hoteli, bari ali restavracije. Turisti, ki želijo prenočiti, se morajo sprijazniti s spanjem na čolnih, zasidranih okoli otokov.

Medtem ko je Manoel v vodo previdno spuščal sidro in so bile njegove oči pozorne na koralno čer, sta čuvaja IBAMA prišla k nam v čoln in nam pojasnila nekatera pravila, ki veljajo v parku. Turisti obiskujejo le dva otoka, Siribo in Redondo, hodijo po označenih stezah in so vedno v spremstvu čuvaja. Tam ni mogoče ribariti in si nabirati spominkov – z obale se ne sme vzeti niti kamenčka. Tudi opazovanje kitov je strogo nadzorovano. Kitu se ne smejo približati več kot trije čolni naenkrat in ostati  morajo na razdalji najmanj 100 metrov od njega. Če kit priplava v bližino čolna, morajo motor ugasniti in ga lahko prižgejo šele takrat, ko kit pride na površje. Če kit pokaže kakršne koli znake razburjenja, morajo čolni odpluti.«

Za oči privlačna ptičja populacija

»Kraj je za ptice zelo primeren. Na Abrolhosu imajo svoje vališče tropik, tropski strmoglavec, rjavi strmoglavec, lepa burnica in sajasta čigra.

Ko smo prvi dan našega obiska plezali čez skalnato obalo Siribe, nas je Jordan, raziskovalec IBAMA, opozoril na gnezda strmoglavcev in rdečekljunih tropikov. Strmoglavec je navdušen nad spletanjem gnezda na odprtem, rdečekljuni tropik pa ima raje skalne razpoke, katere ga varujejo pred močnimi sunki vetra, ki bi lahko brez večjih težav prevrnili gnezdo.

Zvezda ptičje populacije pa je nedvomno lepa burnica, ki je približno tako velika kot kokoš. V obdobju parjenja se samčku vreča na vratu svetlo rdeče obarva in nabrekne do velikosti nogometne žoge. Protislovno pa je, da je burnica odvisna od morja, a se boji vode. Na svojem perju nima veliko negovalnega voska, torej se ne more potopiti v vodo in ujeti ribo, ne da bi se ji perje prepojilo z vodo.

Lepa burnica to, kolikor je zaradi premočljivosti perja na slabšem, nadoknadi s spretnim letenjem. Z impresivnim dvometrskim razponom peruti prestreže tople zračne tokove in v zraku ostane skoraj negibna, medtem ko skrbno pogleduje po svojem neprostovoljnem ribiškem partnerju strmoglavcu. Takoj ko strmoglavec pride do ulova, se burnica spusti in ga napade s svojim dolgim ukrivljenim kljunom ter mu tu in tam potegne ribo naravnost iz kljuna. Če prestrašen strmoglavec izpusti svoj plen, se burnica zažene in ribo spretno ujame, še preden bi ta padla v vodo. Kaj pa, če strmoglavec ribo požre? Pri bojeviti burnici so opazili celo to, da strmoglavca zasleduje in ga prisili, da ji izbljuva svoje kosilo!«

Prizor pod vodo

»Drugi dan obiska smo raziskovali podvodni svet. Temperatura vode ob otočju nikoli ne pade pod 24 stopinj Celzija, vidljivost v njej pa je lahko tudi do 15 metrov. Za raziskovanje mirnih, plitvih voda okoli otokov ni potrebna draga potapljaška oprema. Vse, kar potrebujete, so dihalna cev, maska in plavuti. Ko v podvodni svet posije sonce, se svetloba odbije od množice rib, zelenih, vijoličastih in rumenih koral  ter rdečih spužv in alg. Obdaja nas večbarvna svetloba. Čeprav je število koralnih vrst majhno v primerjavi z drugimi tropskimi grebeni, je nekatere od teh mogoče najti samo tu.

V osupljivo modrem morju okoli otoka mrgoli več kot 160 vrst rib. Tam lahko najdemo živali vseh mogočih oblik in velikosti: tu in tam glavato kareto, cesarčke, kirurge, iglice, papagajevke, ogromne ostriže in murene. Ribe so tako krotke, da vam jedo dobesedno iz roke, in ko hrane zmanjka, začnejo nežno grizljati vaše prste, v želji, da bi našle še kaj.«

Vrnitev

»Popoldan tretjega dne našega bivanja na otočju smo se z mešanimi občutki odpravili nazaj proti Caravelasu. Nad Abrolhosom sem bil očaran, a vendar razočaran, ker do sedaj nismo videli niti enega samcatega kita. Toda ko smo že kake pol ure potovali, je Manoel nenadoma vzkliknil: ‚Ahoj, kit! Kit na vidiku!‘ Kakih 200 metrov od nas so se pojavili trije kiti grbavci – dva odrasla in en mladič. Jasno smo lahko videli belo spodnjo stran njihove velike plavuti. Eden od njih, morda je bil radoveden, se nam je približal in nekaj minut plaval vštric z nami. Nisem mogel verjeti svojim očem, ko se je kit pognal iz vode. Polovico svojega velikanskega telesa je dvignil iz vode in se nato vrgel na hrbet. Morje se je zelo vzvalovilo! Ko so otoki za nami izginjali v daljavi, smo lahko še vedno videli repne plavuti kitov, pa tudi oblake ovlaženega zraka, ki so jih kiti občasno izpihali nad morsko gladino. Veseli smo bili, ko smo videli, da se grbavec vrača.«

Negotova prihodnost

Čeprav kitov morda res ne ogrožajo več kitolovci, pa druge nevarnosti ostajajo. Nestvarno bi bilo misliti, da se ti otoki lahko v nedogled ogibajo okoljskim problemom. Neki oceanograf je to takole povedal: ‚Ni dovolj, da obvarujemo otočje in omejimo dostop do njega, ko pa je vsa druga okolica uničena.‘

Mnogi znastveniki menijo, da Greben zidov izgublja svojo barvo (kar pomeni, da njegove drobcene alge izginjajo) zaradi segrevanja Zemljinega ozračja. Zdi se neogibno, da bosta krčenje gozdov in erozija zemlje, ki povečujeta količino mulja, katerega reke odnašajo v morje, sčasoma vplivala na otoške korale. In ker je seveda obiskovalcev vsako leto več, bodo morali biti naravovarstveniki še naprej oprezni, če želijo Abrolhos zaščititi pred tem, da bi postal žrtev svoje neokrnjene lepote.

Vendar pa do sedaj nobeden teh oblakov, ki se kažejo na obzorju, še ne meče sence na pristno lepoto Abrolhosa – na njegove spoštovanja zbujajoče akrobatske kite, občudovanja vreden ptičji živelj in edinstvene korale. Skoraj petsto let po odkritju Abrolhosa je to še vedno otočje, ob katerem so te same oči. Obisk je paša za oči in nepozabno doživetje.

[Zemljevid na strani 15]

BRAZILIJA

ABROLHOS

[Zemljevid na strani 15]

OTOČJE ABROLHOS

Siriba

Redonda

Santa Barbara

Guarita

Sueste

[Slika na strani 15]

Svetilnik na Abrolhosu, zgrajen leta 1861

[Slika na strani 16]

Lepa burnica

[Slika na strani 16]

Možganska korala

[Vir slike]

Enrico Marcovaldi/Abrolhos Turismo

[Slika na strani 16]

Cesarčka

[Slika na strani 16]

Tropski strmoglavec

[Slika na strani 17]

Redonda

[Vir slike]

Foto da ilha: Maristela Colucci

[Slika na strani 17]

Murena

[Slika na strani 17]

Kirurgi

[Slika na strani 17]

Rdečekljuni tropik

[Slika na strani 18]

Samica grbavca z mladičem