Ali so igralci iger v nevarnosti?

Dvanajstletni deček »je neoboroženega nasprotnika potisnil ob zid in pomeril naravnost proti njegovi glavi. ‚Ne moreš pobegniti!‘ je z razburjenim posmehljivim glasom ustrahoval lik na zaslonu. ‚Moj si!‘ Deček je pritisnil na gumb in ustrelil lik v obraz. Likov laboratorijski plašč je oškropila kri, on pa se je zasukal in padel. ‚Konec je s tabo!‘ je v smehu rekel deček.«

TA PRIMER nekega prizora iz računalniške igre je vzet iz članka Stephena Barra, »Computer Violence: Are Your Kids at Risk?«, in ob tem se nam zastavlja vprašanje iz naslova našega članka. Na tržišču je več kot 5000 različnih računalniških iger in videoiger. Nekatere od njih se šteje za poučne in neškodljivo zabavo.

Ena takšnih iger uči geografijo, druga, kako leteti z letalom. Tretje učijo igralca logičnega razmišljanja in reševanja problemov. Obstajajo celo igre, ki naj bi imele na igralca terapevtski učinek. Ena takih je denimo izdelana za to, da bi pomagala ljudem z motnjo branja. Nekatere igre lahko mladim pomagajo postati  bolj računalniško pismeni, kar je vse pomembnejše v današnji dobi tehnike.

Strokovnjaki opozarjajo na temno stran

»Nekatere igre upodabljajo antisocialne teme: nasilje, spolnost in prostaško govorjenje,« pravi David Walsh, predsednik ameriškega Nacionalnega inštituta za medije in družino. »Žal so ravno te igre, kot je videti, še posebej priljubljene pri otrocih, starih od osem do 15 let.«

Neka študija v Združenih državah je pokazala, da ima skoraj 80 odstotkov videoiger, ki so všeč mladim, nasilno vsebino. Rick Dyer, predsednik podjetja Virtual Image Productions, pravi: »To niso več samo igre. To so učne naprave. Na najbolj neverjeten način učimo otroke, kakšen je občutek, ko pritisneš na petelina. [. . .] Ne učijo se pa, kakšne so dejanske posledice v življenju.«

Nasprotovanje nasilnim igram je bilo očitno že leta 1976, ko se je javnost ostro odzvala na arkadno igro Death Race. Cilj igre je bil do smrti povoziti pešce, ki hodijo levo in desno čez zaslon. Zmagal je tisti igralec, ki je povozil največ pešcev. Novejše, tehnično bolj izpopolnjene igre imajo boljšo grafiko in pustijo igralcu sodelovati v še bolj realističnih nasilstvih.

V igri Carmageddon bo igralec, ko konča vse nivoje, povozil in ubil do 33.000 ljudi. V opisu nadaljevanja te igre piše: »Ne samo to, da žrtve žvrkajo pod vašimi gumami in razmažejo kri po vetrobranskem steklu, ampak tudi pokleknejo in prosijo za milost ali pa storijo samomor. Če hočete, jih lahko razčetverite.«

Ali je vse to simulirano nasilje škodljivo? To vprašanje so preučili v približno 3000 različnih študijah. Mnoge od njih namigujejo, da obstaja povezava med nasiljem v igrah in večjo nasilnostjo igralcev. Nasilne dogodke med mladimi se pogosto šteje kot dokaz za to.

Nekateri strokovnjaki podcenjujejo vpliv iger, ko pravijo, da je treba upoštevati tudi druga dejstva, kot je to, da se za takšne igre odločajo otroci, ki so bili že prej nagnjeni k nasilju. Vendar ali ni vseeno mogoče, da imajo nasilne igre tudi pomembno vlogo? Ne zdi se stvarno vztrajati pri tem, da na ljudi ne vpliva to, kar vidijo. Če bi to držalo, zakaj bi potem trgovski svet za televizijsko oglaševanje letno zapravil na milijarde evrov?

‚Morilske spretnosti in želje‘

Vojaški psiholog David Grossman, pisec knjige On Killing, trdi, da nasilje v računalniških  igrah usposablja otroke podobno kot vojaško urjenje uči vojake, da premagajo prirojen odpor do ubijanja. Vojska je denimo odkrila, da je pri velikem odstotku ljudi v pehoti ta odpor mogoče zlomiti že preprosto s tem, da se med strelskimi vajami običajne vadbene tarče s krogi zamenja s tarčami s silhueto človeka. Nasilne igre, kot trdi Grossman, podobno učijo otroke »morilskih spretnosti in želja«.

Po raziskavi, objavljeni v Journal of Personality and Social Psychology, je nasilje v videoigrah in računalniških igrah lahko celo nevarnejše od nasilja na televiziji ali v filmih, saj se igralec iger istoveti z liki, ki ravnajo nasilno. Televizija lahko ustvari iz nas opazovalce nasilja; računalniške igre lahko v nas ustvarijo občutek, da smo del dogajanja. Poleg tega lahko gledanje filma vzame otroku le nekaj ur, medtem ko lahko porabi za to, da bi obvladal tipično videoigro, do 100 ur.

Nekatere države so uvedle klasifikacijski sistem, katerega namen je opozoriti, da so kruto nasilne igre samo za odrasle. Toda takšen sistem je uporaben le toliko, kolikor se ga uveljavlja. Neka študija v Združenih državah je pokazala, da 66 odstotkov vprašanih staršev sploh ni seznanjenih s tem sistemom ocenjevanja. Direktor Odbora za ocenjevanje zabavne programske opreme pravi, da ta sistem večidel ni namenjen preprečevanju tega, da bi določene igre prišle v roke otrokom. Pojasnjuje: »Naša naloga ni narekovati okus. Staršem dajemo orodje, s katerim lahko določijo, kaj hočejo ali česa nočejo za svoje otroke.«

Igre, ki zasvojijo?

Nove »on-line« igre, ki se jih igra po internetu z ljudmi z vsega sveta, omogočajo vsakemu igralcu, da igra vlogo poljubnega lika, ki s premagovanjem različnih izzivov napreduje v igri, kar daje igralcu občutek vse večje uspešnosti. Čas, ki ga igralec porabi s svojim likom, postane naložba in to daje igralcu občutek zadovoljstva, ki ga žene, da nadaljuje igro. Videti je, da je igranje za nekatere skoraj odvisnost – kar je morda eden od razlogov, da določena »on-line« igra traja več mesecev ali celo let.

Revija Time poroča, da je v Južni Koreji v zadnjem času veliko zanimanja za »on-line« igro z nazivom Lineage. Igra poteka v srednjeveškem okolju, udeleženci pa se bojujejo za zmago. Igralec napreduje skozi različne nivoje in skuša doseči  posebne nazive. Nekateri mladi igrajo celo noč in težko ostanejo budni med poukom naslednji dan. Starši so zaskrbljeni, vendar ne vedo vedno, kako se lotiti tega problema. Neki mlad igralec je v intervjuju pojasnil: »Ko me ljudje srečajo po internetu, mislijo, da sem postaven in pameten, toda ko me srečajo v živo, mi svetujejo, naj shujšam.«

Korejski psiholog Joonmo Kvon ima svojo razlago, zakaj je Lineage tako priljubljena igra: »V Koreji moraš v resničnem svetu svoje strasti in skrita hrepenenja zatreti. V igri pridejo na dan.« Mladi tako pobegnejo iz resničnega v namišljeni svet. Neki pronicljiv komentator opisuje igralce iger takole: »Igralcu je svet igre veliko privlačnejši kot resničnost. Resničnost je samo obdobje, v katerem zasluži manjšo vsoto denarja, da bi lahko nadaljeval igro.«

Vpliv na zdravje

Statistična poročila iz Združenih držav kažejo, da povprečni šestošolec gleda televizijo štiri ure dnevno – v to ni vštet čas, ko zre v računalniški ali televizijski zaslon in igra igre. V raziskavi iz leta 1995 je več kot 60 odstotkov otrok priznalo, da so pogosto igrali dlje, kot so nameravali. Ob tem se zlahka pojavi zanemarjanje šolskih obveznosti. Neka študija na Japonskem je pokazala, da računalniške igre spodbujajo k delovanju le omejen del otrokovih možganov. V študiji še pravi, da otroci potrebujejo več branja, pisanja in računstva. Prav tako je za celosten razvoj njihovih možganov potrebna stimulacija, ki jo dobijo z igranjem na prostem s sovrstniki in sodelovanjem z drugimi.

Kot pravijo, je bila pri kakih 40 odstotkih ameriških otrok med petim in osmim letom starosti ugotovljena prekomerna telesna teža. K temu problemu verjetno prispeva tudi pomanjkanje gibanja, ker prebijejo preveč časa pred televizijskim ali računalniškim zaslonom. Neko podjetje je celo razvilo telovadno opremo, ki se jo lahko uporablja med igranjem računalniških iger. Seveda je jasno, da bi bilo veliko boljše omejiti čas za igranje takšnih iger in bi tako ostalo dovolj časa za druge dejavnosti, ki pomagajo otroku razviti se v celovito osebnost.

Obstajajo še drugi zdravstveni zapleti: težave z očmi, ki se lahko pojavijo zaradi nepremičnega večurnega strmenja v zaslon. Raziskave kažejo, da ima težave z vidom najmanj četrtina vseh uporabnikov računalnika. Eden od razlogov je ta, da manjkrat utripnejo z vekami, zaradi česar postanejo oči suhe in razdražene. Mežikanje oči očisti, spodbudi izločanje solz in spere dražljive snovi.

 Zaradi ne povsem razvitega samozavedanja lahko otroci igrajo računalniške igre več ur skupaj z le nekaj prekinitvami. Zaradi tega lahko postanejo oči utrujene, pojavijo pa se tudi težave z ostrino vida. Strokovnjaki svetujejo reden nekajminuten počitek po vsaki uri dela z računalnikom. *

Globalni posel na pohodu

Zdi se, da zanimanje za »on-line« igre po vsem svetu narašča. V vse več krajih se odpirajo internetne kavarne. Opremljene so z več računalniki, gosti pa za igranje iger po omrežju plačajo. Nič neobičajnega ni, da mladi porabijo v takšnih kavarnah po 200 evrov mesečno.

Ni dvoma, industrija iger je na pohodu. Po pričakovanjih se bo tržišče »on-line« iger v naslednjih petih letih povečalo za več kot 70 odstotkov.

Vendar ima ta cvetoča industrija očitno tudi svojo temno stran. Tveganje dejansko obstaja. Nihče med nami si ne more privoščiti, da bi ogrožal svoje zdravje, zapravil neznanske količine časa in denarja ali se privadil na nasilje in ubijanje. Še manj pa si to lahko privoščijo naši otroci. Le stežka lahko torej rečemo, da so računalniške igre vedno poučne ali da so nedolžna zabava. David Walsh, ki smo ga prej citirali, svari: »Zabavni mediji so verjetno močnejši, kot se zavedamo.« Dodaja še: »Če so starši odgovorni za to, da skrbijo za svoje otroke, potem mora skrb za otroke iti v korak s spreminjajočim se medijskim svetom.«

Res je tako, kot pravi Biblija, da se ‚scena tega sveta spreminja‘. (1. Korinčanom 7:31, NW) In videti je, da se nič ne spreminja tako hitro kot zabavni mediji. Kar nekaj staršev se počuti obremenjenih zgolj s tem, da skušajo spremljati venomer spreminjajoče se trende in vplive, ki dnevno bombardirajo njihove otroke. Vendar ne obupavajte. Veliko staršev uspešno vzgoji svoje otroke, tako da jim pomagajo osrediniti se na to, kar je zares pomembno. Otroci morajo, tako kot mi vsi, vedeti, da zabava nikoli ne more zapolniti naših največjih potreb – ne glede na to, ali je vir zabave računalnik, televizija ali kateri koli drug medij. Kot je nekoč rekel Jezus, občutijo pravo srečo tisti, »ki se zavedajo svojih duhovnih potreb«. (Matevž 5:3, NW)

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 6]

ELEKTRONSKE IGRE – pregled nevarnosti

▸ Igranje nasilnih računalniških iger in videoiger lahko spodbudi k nasilnemu vedenju.

▸ Pri elektronskih igrah posameznik ni zgolj opazovalec nasilja; narejene so tako, da se počuti kot udeleženec.

▸ Pri tistih, na katere se zlahka vpliva, lahko igre zabrišejo mejo med resničnostjo in domišljijo.

▸ Igranje iger lahko podobno kot odvisnost vodi igralca k zanemarjanju pomembnih obveznosti in odnosov.

▸ Igre lahko požrejo čas, ki bi ga otroci morali porabiti za druge pomembne dejavnosti, kot so učenje, druženje z drugimi in ustvarjalno igranje.

▸ Zaradi daljšega nepremičnega strmenja v zaslon lahko postanejo uči utrujene.

▸ Pomanjkanje gibanja, morebitna posledica igranja iger, lahko vodi k debelosti.

▸ Igre lahko prikrajšajo posameznika za denar in čas.

[Okvir/slika na strani 8]

Kako se je otresel navade

Thomas, 23-letni kristjan, se spominja: »Ko sem bil šolar, je igranje iger potisnilo ob stran domače naloge. Kasneje v življenju pa je to vplivalo tudi na druge reči. Igral sem še naprej, celo potem ko sem postal polnočasni prostovoljni strežnik. Končno sem se zavedel, da mi igranje jemlje preveč časa in energije. Včasih sem se težko zbral med strežbo ali na krščanskem shodu, če sem pred tem igral igre. Skoraj vedno sem razmišljal o tem, kako bom, ko se vrnem domov, razrešil določen zaplet v igri. Osebno preučevanje in redno branje Biblije sta trpela. Radost v služenju Bogu je počasi plahnela.

Neko noč, ko je bilo že pozno in sem bil v postelji, sem pomislil, da tako ne gre več. Vstal sem, prižgal računalnik, izbral vse igre in pritisnil tipko za brisanje. V sekundi jih ni bilo več! Bilo mi je zares težko. Ugotovil sem, da sem bil na igre navezan bolj, kot sem mislil. Toda obenem sem čutil veliko zmagoslavje, saj sem vedel, da sem to storil v svoje dobro. Priznam, da sem od takrat kupil še nekaj iger. Vendar sem sedaj veliko strožji do sebe. V trenutku, ko mi je težko ohranjati igranje na nekem uravnovešenem nivoju, zopet preprosto pritisnem tipko za brisanje.«

[Slika na strani 6]

Nekateri pravijo, da obstaja povezava med nasiljem v igrah in nasilnostjo igralcev

[Slika na strani 7]

Igralnica za internetne igre v Seulu v Koreji