Magna Charta in človekovo iskanje svobode

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! V BRITANIJI

PO SLIKOVITI pokrajini angleške grofije Surrey teče reka Temza. Na enem od travnikov, ki pokrivajo Temzino obrežje, stoji spomenik z napisom, ki spomni mimoidoče na dogodek iz 13. stoletja. Tukaj na Runnymedu se je angleški kralj Ivan Brez dežele (kraljeval 1199–1216) sestal z nasprotnimi baroni, mogočnimi posestniki, ki so negodovali nad kraljevo nezmernostjo. Baroni so zahtevali, da kralj ugodi njihovim pritožbam s tem, da jim prizna določene pravice. Kralj je pod strašnim pritiskom nazadnje le odtisnil svoj pečat na dokument, ki je kasneje postal znan kot Magna Charta (Velika listina).

Zakaj je ta dokument opisan kot »najpomembnejši pravni dokument v zgodovini Zahoda«? Odgovor odkriva veliko o človekovem iskanju svobode.

Določila baronov

Kralj Ivan se je zapletel v težave z Rimskokatoliško cerkvijo. S tem da ni hotel priznati Stephena Langtona za canterburyjskega nadškofa, se je uprl papežu Inocencu III. Cerkev je zato kralju odtegnila podporo in ga pravzaprav izobčila. Ivan pa se je nato poskusil spraviti s cerkvijo. Privolil je, da preda papežu svoji kraljestvi, Anglijo in Irsko. Zatem je papež na temelju kraljeve izjave o zvestovdanosti cerkvi in plačilu letnih dajatev ti kraljestvi Ivanu vrnil. Ivan je bil zdaj papežev vazal.

Finančna stiska je še prispevala h kraljevim težavam. Med svojim 17-letnim vladanjem je Ivan 11-krat naložil posestnikom dodatne davke. Vsi ti spori glede cerkve in finančnih zadev so pripeljali do razširjenega mnenja, da kralj ni vreden zaupanja. Ivanov značaj je očitno le malo pripomogel k utišanju takšnih glasov.

Negodovanje je nazadnje ušlo nadzoru, ko so se baroni iz severa dežele uprli nadaljnjemu plačevanju davkov. Vkorakali so v London in odrekli zvestobo kralju. Nato je prišlo do veliko pregovarjanj med eno in drugo stranjo, med kraljem v njegovi palači v Windsorju in baroni, utaborjenimi proti vzhodu v bližnjem mestu Staines. Zakulisna pogajanja so privedla do tega, da so se na poti med obema mestoma na Runnymedu srečali iz oči v oči. Ivan je tukaj v ponedeljek, 15. junija 1215, zapečatil dokument s seznamom 49 členov. Začenja se z besedami: ‚To so določila, ki jih zahtevajo baroni in jih priznava kralj.‘

Svoboda po zakonu

Vendar so kmalu prišla na plan sumničenja o Ivanovih namerah. Sredi protikraljevega  in protipapeškega vzdušja je kralj poslal v Rim odposlance, ki naj bi se srečali s papežem. Ta je nemudoma izdal bulo, v kateri je sporazum iz Runnymeda razglasil za neveljavnega. V Angliji je medtem naenkrat izbruhnila državljanska vojna. Ivan je naslednje leto nepričakovano umrl, prestol pa je nasledil njegov devetletni sin Henrik.

Privrženci mladega Henrika so uredili, da je bil sporazum iz Runnymeda ponovno izdan. Kot piše v knjižici Magna Carta, se je ta revidirana različica »iz listine za zatrtje tiranstva nemudoma spremenila v manifest, ki je omogočal, da se njemu [kralju] v podporo zbere može z zmernim prepričanjem«. Ta sporazum so med Henrikovim vladanjem izdali še nekajkrat. Ko je njegov naslednik Edvard I., 12. oktobra 1297, znova potrdil Magno Charto, so njen prepis končno uvrstili na zvitek zakonov, to je seznam posebno pomembnih državnih dokumentov.

Listina je omejila monarhovo moč. Določala je, da je kralj, tako kot vsi njegovi podložniki, sedaj podrejen zakonu. Po besedah Winstona Churchilla, uglednega zgodovinarja iz 20. stoletja in ministrskega predsednika Anglije, je Magna Charta priskrbela »sistem zavor in ravnovesij, ki bi monarhiji zagotovil potrebno moč, a preprečil zlorabo oblasti kakšnemu tiranu ali nespametnežu«. Zares plemenita zamisel! Kaj pa je ta dokument pomenil preprostemu človeku? V tistem času zelo malo. Magna Charta je obravnavala le pravice  »svobodnjakov« – ki so bili pravzaprav nekako zaključena skupina in tedaj v manjšini. *

Magna Charta je, kot ugotavlja Encyclopædia Britannica, »dokaj kmalu v svoji zgodovini postala simbol in geslo boja proti zatiranju, vsaka naslednja generacija je namreč v njej videla zaščito svojih ogroženih svoboščin«. Dejstvo, da se je vsako zasedanje angleškega parlamenta pričelo s ponovno potrditvijo Magne Charte, kaže na njeno važnost.

Angleški odvetniki so v 17. stoletju uporabljali določila iz Magne Charte kot temelj za takšne pravice, kakor so porotno sodstvo, habeas corpus *, enakost pred zakonom, zaščita pred samovoljno aretacijo in parlamentarni nadzor obdavčenja. Magna Charta je v očeh britanskega državnika Williama Pitta sestavni del ‚biblije angleške ustave‘.

Iskanje se nadaljuje

»V zgodovini je bila ustavna pomembnost Magne Charte veliko bolj odvisna od tega, kaj se je menilo, da listina pravi, kot pa od tega, kar je v resnici govorila,« je priznal lord Bingham, ki je bil predsednik Vrhovnega sodišča za Anglijo in Wales v letih od 1996 do 2000. Vendar so se ideali svobode, ki so se povezovali z listino, kasneje razširili po vsem angleško govorečem svetu.

Prvi izseljenci v Ameriko, ki so se leta 1620 odpravili iz Anglije, so s seboj vzeli primerek Magne Charte. Ko so se leta 1775 britanske kolonije v Ameriki uprle temu, da so bile obdavčene, ne da bi imele svoje predstavnike v vladi, je skupščina področja, ki je zdaj zvezna država Massachusetts, razglasila, da so takšni davki v nasprotju z Magno Charto. V takratnem uradnem pečatu Massachusettsa je bila celo slika moža, ki drži v eni roki meč, v drugi pa Magno Charto.

Ko so se predstavniki novorojenega naroda srečali, da bi sestavili ustavo Združenih držav Amerike, so podprli načelo svobode po zakonu. Ameriška Listina pravic izhaja iz sprejetja tega načela. Zato je Ameriško pravniško združenje leta 1957 v priznanje Magni Charti postavilo na Runnymedu spomenik z napisom »V počastitev Magne Charte – simbola svobode po zakonu«.

Leta 1948 je ameriška državnica Eleanor Roosevelt pomagala pri osnutku Splošne deklaracije človekovih pravic z upanjem, da bo ta listina Združenih narodov postala »mednarodna Magna Charta za vse ljudi vsepovsod«. Zgodovina Magne Charte zares kaže, kako močno hrepeni človeška družina po svobodi. Danes so osnovne človekove pravice v številnih državah kljub plemenitim ciljem še vedno ogrožene. Človeške vlade se vedno znova izkažejo za nesposobne zagotoviti svobodo vsem. To je eden od razlogov, zakaj sedaj milijoni Jehovovih prič cenijo še višjo obliko svobode po zakonu drugačne vlade, Božjega kraljestva.

Biblija pravi o Bogu nekaj izrednega: »Kjer pa je Duh Gospodov [Jehovov, NW], tam je svoboda.« (2. Korinčanom 3:17) Če bi se radi seznanili s svobodo, ki jo ponuja Božje kraljestvo ljudem, zakaj ne bi vprašali o tem Jehovovih prič, ko vas naslednjič obiščejo? Lahko se zgodi, da se vam bo odgovor zdel zelo zanimiv in osvobajajoč.

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slike na strani 13]

VELIKA LISTINA

Začetek Magne Charte (latinsko »velika listina«) so bila »Določila baronov«. Kralj Ivan je pritisnil svoj pečat na ta dokument, ki je vseboval 49 členov. V naslednjih nekaj dnevih so sporazum razširili na 63 členov in kralj ga je zopet zapečatil. Ponovno izdajo v letu 1217 je spremljala druga, manjša listina, ki se je ukvarjala z gozdarskim pravom. Takrat so določila dobila ime Magna Charta.

Triinšestdeset členov je mogoče razdeliti v devet skupin; med njimi so tiste, ki se ukvarjajo s pritožbami baronov, z reformo zakona in pravice ter s svobodo cerkve. Zgodovinska osnova za zagotavljanje državljanskih pravic po angleškem zakonu je 39. člen Magne Charte, ki pravi: »Svobodnjak ne bo ne priprt, ne zaprt, niti mu ne bodo odvzete pravice ali premoženje, ne bo izobčen ali izgnan ali na kakršen koli drug način prikrajšan za svoj položaj, proti njemu ne bomo nastopili s silo ali poslali druge, da to storijo, razen po zakoniti razsodbi njemu enakih ali pa po deželnem zakonu.«

[Slika]

Ozadje: Tretja različica Magne Charte

[Vir slike]

By permission of the British Library, 46144 Exemplification of King Henry III’s reissue of Magna Carta 1225

[Slika na strani 12]

Kralj Ivan

[Vir slike]

From the book Illustrated Notes on English Church History (Vols. I and II)

[Slika na strani 12]

Kralj Ivan predaja svojo krono papeževemu odposlancu

[Vir slike]

From the book The History of Protestantism (Vol. I)

[Slika na strani 13]

Kralj Ivan se sreča z baroni in privoli v zapečatenje Magne Charte, 1215

[Vir slike]

From the book The Story of Liberty, 1878

[Slika na strani 14]

Spomenik Magni Charti na Runnymedu v Angliji

[Vir slike]

ABAJ/Stephen Hyde

[Navedba vira slike na strani 12]

Zgoraj ozadje: By permission of the British Library,Cotton Augustus II 106 Exemplification of King John’s Magna Carta 1215; pečat kralja Ivana: Public Record Office, London