Nenavadno delo, a ga imam zelo rad

JUTRANJO tišino pretrga brnenje mojega posebej opremljenega čolna, ko zapuščam zaspano pristanišče v Gibsonsu. Dani se – čas je, da se odpravim in poiščem svoj »plen«.

Na zahodni obali Kanade je veliko služb povezanih z gozdarstvom in lesarstvom, tudi moja. Vendar je le malo služb tako nenavadnih, kot je ta. Rešujem hlode. To ni nov poklic. Pravzaprav smo nekateri, ki to delo opravljamo, že četrta generacija reševalcev. Lahko bi se reklo, da smo reciklirali, še preden je to postalo moderno! Delam na področju prelivov Howe Sound in Strait of Georgia, med otokom Vancouver in obalnim pasom Britanske Kolumbije. To območje je le del Vancouverskega okrožja za reševanje hlodov.

Eden od glavnih načinov, ki jih lesarske družbe uporabljajo za spravljanje posekanih dreves oziroma hlodov iz gozda, je ta, da jih zberejo znotraj vodnih ovir ali pa uporabijo vlek. Prevažanje lesa po vodi se finančno splača. Po zaslugi Tihega oceana je tukaj več kot dovolj vode. Vendar pa je veliko dejavnikov, zaradi katerih ta postopek povzroča nekaj težav. Vetrovi in plimovanje se hitro spreminjajo, kar iznenada pa se pojavijo tudi nevihte. Zato veliko hlodov odplavi. Takrat nastopijo reševalci hlodov.

Vračanje izgubljenih hlodov

Hlode, ki so za prodajo in so ušli iz vodnih ovir ali z vlekov, lahko rešujejo samo pomorski reševalci hlodov, ki imajo dovoljenje. Reševalci ob prvi izdaji dovoljenja, ki se ga plača letno, dobijo še električno kladivo za žigosanje posebne številke dovoljenja. Vsak hlod, ki plava na vodi ali pa ga je naplavila na breg plima, je mogoče rešiti. Hlod najprej označimo z našo identifikacijsko številko.

Prav tako je treba imeti dobro opremljen čoln. To ni običajen čoln za prosti čas. Uporabljamo majhna, vzdržljiva, močna plovila, vse od čolnov z zunajkrmnim motorjem pa do vlačilcev, toda z zelo debelim opločjem. Na premcu so železni zobje, s katerimi se potiska naokrog hlode, v zalogi pa imamo vedno dovolj prav posebnih pripomočkov. To so približno 4,5-metrske močne vrvi s klinom na enem koncu vrvi. Ko najdemo hlod, ki se ga da rešiti, klin čvrsto  pritrdimo v hlod, vrv pa privežemo na vlečni drog na čolnu. Na krovu imamo tudi vso potrebno varnostno opremo.

Nov reševalec hlodov kmalu ugotovi, da je ta poklic veliko težji, kot je videti na prvi pogled. Delo se prične ob zori, in to vse leto ne glede na vreme. Pozimi moramo morda prebiti led samo za to, da bi izpluli iz pristanišča.

Kje najdemo hlode? Veliko je odvisno od dveh poglavitnih dejavnikov, to je plimovanja in vetrov. Izkušeni reševalec hlodov preuči karto plimovanja, preden se zjutraj odpravi na delo. Najboljša je zelo visoka plima, saj nam naplavi več hlodov. Poleg tega je hlode lažje potegniti z brega, ko je plima visoka.

Vedno je pomembno biti pozoren na vreme. Ves čas ocenjujemo veter, opazujemo nebo in premikanje oblakov ter preverjamo barvo vode. Jugovzhodni veter prinaša dež, medtem ko zahodni vetrovi največkrat pomenijo jasno nebo, a razburkano morje. Severovzhodni veter, tukaj znan kot skvamiš, naznanja zelo nizke zimske temperature, razburkano morje, sneg in, vsaj upamo, tavajoče hlode.

 Pritrjevanje klina na plavajoči hlod je zmeraj razburljivo, toda pravo vznemirjenje pride, ko se hlode vleče z brega. Čeri, skrite tik pod vodno gladino, bi lahko zarezale v trup našega čolna in povzročile veliko škodo. Biti moramo pozorni.

Ko zberemo hlode, jih odvlečemo v kakega od zavarovanih predelov, kjer potem zvezani čakajo. Tam ostanejo do tedenskega dneva za vleko. Takrat zberemo in pripeljemo hlode, ki smo jih rešili, to je od 50 do 100 hlodov, na sprejemne postaje, kjer se jih stehta in se jim določi tržno vrednost. Potem dobimo plačilo po vrednosti rešenih hlodov.

Morda zveni kot prijeten način za služenje denarja, ampak pozor! To delo ni za bojazljive. Nevarnosti in tveganja je veliko. Človeka lahko neupoštevanje vremenskih razmer veliko stane. K sreči je na področju Howe Sound kar nekaj zavetij, kamor se lahko skrijemo in prevedrimo nevihto. Obstaja še ena nevarnost: če nepreviden reševelec hlodov pozimi slučajno pade čez krov, bi bilo smrtonosnih že nekaj minut v ledeni vodi. Se spomnite tistih pripomočkov, ki sem jih opisoval prej? No, klin se lahko, če ni trdno pritrjen v hlod, izdre ter švigne proti čolnu. Na srečo je reševalcev hlodov, ki jih je zadel klin, malo, toda takšne izkušnje človek ne pozabi.

Osebno zadovoljstvo in korist za okolje

Zakaj imam rad svoje delo? Vode preliva Howe Sound so priljubljeno področje za letovanje, kjer ljudje preizkušajo, kako hitro gredo njihove jadrnice in čolni s preveso. Ker pa je tukaj precej otokov, je tudi počitniških hiš na stotine in zato veliko motornih čolnov. Trajekti čez dan neprestano prevažajo tiste, ki redno potujejo z otokov na kopno in nazaj, pa tudi obiskovalce. Ker so plavajoči hlodi zelo nevarni, ni težko uvideti pomembnosti našega dela.

Ko zberemo tavajoče hlode, prispevamo k varnosti ladijskega prometa. Nekateri hlodi, ki so v vodi že dlje časa, pričnejo počasi toniti. Ker iz vode gleda morda le nekaj centimetrov hloda, so za tiste, ki se vozijo s čolnom, prava nadloga. A za nas je ta hlod prav tako uporaben, saj ga odvlečemo in prodamo. Tako poskrbimo za to, da so vodne poti varnejše, pa tudi pomagamo ohranjati čisto okolje.

Zame je to delo vznemirljivo in privlačno. Niti dva dneva si nista enaka. Ko sem zunaj na odprtem morju, se 360-stopinjska panorama okoli mene vsako minuto spreminja. Pozimi se vidi, kako osupljiv sončni vzhod obarva sneg po gorah v bleščečo rožnato barvo. V takšnih trenutkih imam rad strupen mraz na hladnem, slanem zraku.

Srečanja z divjimi živalmi so kar pogosta. Videl sem že vidre, kune, morske leve in veliko tjulnjev. Opazoval sem orle med lovljenjem rib in jelena, ki je plaval z obale na otok in nazaj. Kako presunljivo je opazovati veliko pliskavko pri razposajenem igranju v vodnih brazdah, ki jih pušča za sabo propeler mojega čolna, sive kite, ki drsijo mimo, ali pa jato ork, ki reže valove!

Moj stari oče je pričel reševati hlode v 1930-ih. Svojo ljubezen do vode in iskanja naplavljenega materiala po obrežju je prenesel na svoje sinove. Moj oče je nato svojo ljubezen in spoštovanje do tega poklica prenesel na svoje otroke. Ko sem bil dovolj star, sem se tako tudi sam odločil za to delo, ki pa seveda ni najpomembnejše v mojem življenju. Na prvem mestu je služenje Bogu, ki je veliko bolj nagrajujoče. Vendar imam srečo, da uživam v svojem posvetnem delu – in to že skoraj 50 let. Še vedno komaj čakam, da grem na delo poiskat hlode.

Skupaj z mano dela tudi moja družina. Kakšnega toplega poletnega večera gremo vsi skupaj ven in pregledamo obrežje. Zbrane hlode vlečemo nazaj v pristanišče, sončni zahod za nami jemlje dih, galebi kričijo nad nami, sled za našim čolnom se leskeče v vodi, na kopnem pa se počasi pričnejo svetlikati luči – no, to človeka navda z mirom in občutkom bližine s Stvarnikom. Mislim, da ni boljšega razloga za to, da imam svoje delo tako rad. (Prispevek)

[Slika na strani 10]

Naplavljen hlod je treba zavarovati

[Slika na strani 10]

Med reševanjem se pogosto srečamo z divjimi živalmi

[Slika na strani 11]

Sprejemna postaja Howe Sound obratuje tudi pozimi