Zvestoba v preizkušnjah na Slovaškem

PRIPOVEDUJE JAN BALI

RODIL sem se 24. decembra 1910 v vasi Zahor, ki je sedaj na vzhodnem Slovaškem. V tistem času je naša vas pripadala Avstro-Ogrski. Leta 1913 sva z materjo odšla v Združene države, da bi se pridružila očetu, ki je iz Zahorja odšel že prej. Dve leti po tem, ko sva z materjo prispela v Gary v Indiano, se je rodila moja sestra Anna. Potem pa je oče zbolel in leta 1917 umrl.

Vneto sem se lotil učenja, še posebej me je zanimala religija. V kalvinistični cerkvi, v kateri sem obiskoval nedeljsko šolo, je učitelj opazil, da se zanimam za duhovnost. Ker je želel potešiti mojo lakoto, mi je dal Holmanovo izdajo Biblije, v kateri je bilo kakih 4000 vprašanj in odgovorov. Tako je imel um enajstletnega dečka veliko snovi za razmišljanje.

‚To je resnica‘

Na področju, kjer smo živeli, so v teh zgodnjih letih nekateri slovaški priseljenci postali Preučevalci Biblije, kot so se Jehovove priče takrat imenovali. Eden od njih je bil moj stric Michal Bali, ki nam je povedal za biblijsko resnico. Vendar se je mati leta 1922 z mano in sestro vrnila v Zahor, ki je medtem postal del vzhodne Češkoslovaške.

Stric Michal mi je kmalu zatem poslal celotno zbirko Studies in the Scriptures, avtorja Charlesa Taza Russlla, pa tudi ponatis revij Stražni stolp vse do prve številke, 1. julij 1879. Vse sem prebral, nekatere dele tudi po večkrat, in se prepričal, da sem našel biblijsko resnico, ki sem jo iskal.

Nekako takrat so se nekateri Preučevalci Biblije, ki so bili slovaškega rodu, iz Združenih držav vrnili v domovino. Ustanovili so prvo slovaško govorečo skupino Preučevalcev Biblije na Češkoslovaškem. Z materjo sva te prve shode obiskovala v naši vasi Zahor, pa tudi v drugih bližnjih krajih.

Ti shodi so bili podobni tistim, ki so jih imeli kristjani v prvem stoletju. Ponavadi smo se sestali na domu enega od Preučevalcev Biblije. Posedli smo se okoli mize, na kateri je gorela petrolejka. Ker sem bil najmlajši, sem se usedel malo bolj zadaj v temo in poslušal. Vendar so me kdaj pa kdaj povabili k sodelovanju. Kadar niso bili povsem prepričani glede tega, kar so prebrali v slovaškem jeziku, so mi dejali:  »No, Jan, kaj o tem piše v angleščini?« Z veseljem sem prišel bliže k svetilki in v slovaščino prevedel to, kar je pisalo v angleški publikaciji.

Eden od Slovakov, ki so v Združenih državah postali Preučevalci Biblije in se vrnili v novo nastalo Češkoslovaško, je bil Michal Šalata. Vrnil se je v bližnjo vas Sečovce, kjer je včasih živel, in pomagal organizirati oznanjevalsko delo na Češkoslovaškem. Brat Šalata me je s seboj jemal na oznanjevalska potovanja. Nato pa sem ga leta 1924, ko mi je bilo 13 let, prosil, naj me krsti. Čeprav se je materi zdelo, da sem premlad za tako resen korak, sem jo prepričal, da sem se zatrdno odločil. Tako sem julija tega leta na enodnevnem zborovanju blizu reke Ondave, v njej simboliziral svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi.

Dragocene službene prednosti

Ko mi je bilo 17 let, sem slišal, da bo nekaj kilometrov od vasi, v kateri sem oznanjeval, pogreb. To je bil prvi pogreb na tem področju, ki bi ga imeli Preučevalci Biblije. Ko sem prispel, sem si mimo radovednih vaščanov utrl pot do govornika. Ko sem prišel do njega, se je obrnil k meni in mi dejal: »Najprej bom govoril jaz, potem pa boš ti nadaljeval.«

Moj govor je temeljil na svetopisemskem stavku iz Prvega Petrovega lista 4:7, kjer piše: »Vsega konec pa se je približal.« S Svetim pismom sem utemeljil, da je blizu celo konec trpljenja in smrti, ter pojasnil vstajenjsko upanje. (Janez 5:28, 29; Dejanja 24:15) Čeprav sem bil videti še mlajši, kot sem bil v resnici – morda pa prav zaradi tega – so me vsi navzoči pozorno poslušali.

V Stražnem stolpu, 15. september 1931, je bila objavljena vznemirljiva novica. Revija je pojasnjevala, da nič več ne želimo biti poznani kot Preučevalci Biblije ali kaj podobnega, temveč da želimo biti prepoznavni kot Jehovove priče. Po tem, ko smo Preučevalci Biblije na našem področju prebrali to obvestilo, smo se dogovorili za poseben shod. Kakih 100 se nas je zbralo v vasi Pozdišovce. Tam sem imel prednost podati govor z naslovom »Novo ime«, ki je temeljil na prej omenjenem članku iz Stražnega stolpa.

Vsi navzoči so z velikim veseljem dvignili roko, ko so bili povabljeni, naj tudi oni sprejmejo resolucijo, ki so jo sprejeli njihovi soverniki iz drugih delov sveta. Nato pa smo na svetovni sedež Jehovovih prič, v Brooklyn v New York, poslali telegram s sporočilom: »Mi, Jehovove priče, ki smo se tega dne zbrali v Pozdišovcih, se strinjamo s tem, kar je bilo pojasnjeno v Stražnem stolpu glede novega imena, in to novo ime Jehovove priče sprejemamo za svoje.«

Prostrana pokrajina Slovaške in Zakarpatja, ki je bila pred drugo svetovno vojno del Češkoslovaške, je bila plodno področje za našo krščansko strežbo. To veliko področje smo obdelovali peš, tu in tam pa smo se peljali tudi z vlakom, avtobusom ali kolesom. Takrat smo v mnogih mestih predstavljali »Fotodramo stvarjenja«, film in predstavitev z diapozitivi s sinhroniziranim zvokom. Po vsaki predstavitvi smo zbirali naslove ljudi, ki so se zanimali. Dobil sem veliko teh naslovov in prosili so me, naj uredim, da bodo Priče obiskali te zainteresirane posameznike. V nekaterih mestih smo najeli dvorano, kjer sem imel potem še govor.

V 1930-ih sem imel prednost, da sem kot delegat šel na večja zborovanja, ki so bila v glavnem mestu Pragi. Leta 1932 je bilo na Češkoslovaškem prvo mednarodno zborovanje.  Potekalo je v gledališču Variete. Tema javnega govora »Evropa pred uničenjem« je pritegnila pozornost in udeležilo se ga je kakih 1500 ljudi. Drugo mednarodno zborovanje je bilo v Pragi leta 1937 in na njem sem imel prednost imeti govor. Tam so bili navzoči delegati iz mnogih evropskih držav in vsi smo prejeli potrebno spodbudo, ki nas je podpirala skozi preizkušnje, do katerih je kmalu prišlo med drugo svetovno vojno.

Poroka in težavne preizkušnje

Po vrnitvi na Češkoslovaško sva z materjo v bližnjih Pozdišovcih pri oznanjevalskem delu tesno sodelovala z drugimi Preučevalci Biblije. Tam sem opazil prikupno dekle, Anno Rohalovo. Ko sva postala malo starejša, sva ugotovila, da drug do drugega čutiva nekaj več od bratske naklonjenosti. Leta 1937 sva se poročila. Vse od takrat me je Anna podpirala tudi v »neugodnih okoliščinah«, ki so v kratkem imele priti. (2. Timoteju 4:2, SSP)

Kmalu po najini poroki je postalo jasno, da se Evropa pripravlja na drugo svetovno vojno. Madžarska, ki je sodelovala z nacistično Nemčijo, si je novembra 1938 priključila južni del Zakarpatja in Slovaške. Madžarska policija je naše shode prepovedala in redno smo se morali javljati na policijski postaji.

Po začetku druge svetovne vojne septembra 1939 so nekatere od nas iz Zahorja, moške in ženske, zaprli in preselili v neko staro trdnjavo blizu Mukačevega, ki je sedaj v Ukrajini. Tam je bilo veliko Soprič iz zakarpatskih občin. Po tem, ko so nas tri ali štiri mesece zasliševali in pogosto pretepali, nam je sodilo posebno vojaško sodišče. Vsakemu so postavili samo eno vprašanje: »Ali si se pripravljen bojevati za Madžarsko proti ZSSR?« Ker smo to odklonili, so nas obsodili in nas navsezadnje poslali v zapor v Budimpešto, v ulico Margit Boulevard 85.

Vse zapornike so stradali. Kmalu so izbruhnile bolezni in zaporniki so začeli umirati. Kako toplo mi je bilo pri srcu, ko je moja žena prepotovala tako dolgo pot iz Zahorja, da bi me videla! Čeprav sva se lahko pogovarjala le kakih pet minut skozi železne rešetke, sem bil Jehovu hvaležen za tako zvesto življenjsko sopotnico. *

Iz zapora v delovno taborišče

Iz zapora so me peljali naravnost v Jaszbereny na Madžarskem, kamor so odpeljali kakih 160 Prič. Med tamkajšnjim bivanjem nam je madžarski stražnik dal zadnjo ponudbo madžarske vlade: »Če si pripravljen služiti v vojski, stopi korak naprej.« Tega ni storil nobeden. Stražnik je dejal: »Čeprav se ne strinjam z vašim ravnanjem, pa občudujem vašo odločitev, da boste ostali zvesti.«

Nekaj dni kasneje smo se na reki Donavi vkrcali na ladjo in pričeli naše potovanje do delovnega taborišča blizu jugoslovanskega mesta Bor. Na ladji so nas vojaki s svojim poveljnikom na čelu znova in znova skušali pripraviti do tega, da bi se odpovedali svoji veri. Poveljnik je vojakom naročil, naj nas pretepajo s puškami, brcajo s škornji in nas še drugače mučijo.

 Ko nas je v roke dobil podpolkovnik Andras Balogh, poveljnik delovnega taborišča v Boru, nam je dejal: »Če je to, kar sem o vas slišal, res, boste kmalu umrli.« Toda ko je prebral zapečateno pismo vladnih uradnikov, je z nami ravnal spoštljivo. Balogh je dopustil, da smo se dokaj svobodno gibali, in nam celo dovolil, da smo si zgradili barako. Čeprav je bila hrana pičla, smo imeli svojo kuhinjo, tako da smo hrano razdelili pravično.

Nemčija je marca 1944 začela zavzemati Madžarsko. Takrat je Balogha nadomestil poveljnik Ede Maranyi, ki je bil naklonjen nacistom. Zahteval je strogo disciplino, ki je bila podobna tisti v koncentracijskih taboriščih. Vendar se nam je kmalu zatem začela približevati ruska vojska, zato so nas iz taborišča v Boru preselili. Kasneje smo bili med pohodom priča pokolu Judov v Červenki. To, da smo ostali pri življenju, se je zdelo kot čudež.

Ko smo prispeli do meje med Madžarsko in Avstrijo, nam je bilo ukazano, naj izkopljemo strojniška gnezda. Pojasnili smo, da smo v zaporu prav zaradi tega, ker se nismo hoteli vpletati v vojaške dejavnosti. Ker sem bil na čelu skupine, me je madžarski stražnik zgrabil in začel tepsti. »Ubil te bom!« je kričal. »Če tega ne boš naredil, bodo drugi posnemali tvoj slabi zgled!« Živ sem ostal le zaradi pogumnega posredovanja starejšega pričevalca Andrasa Bartha, ki je vodil naše oznanjevalsko delo. *

Čez nekaj tednov se je vojna končala in odpravili smo se domov. Drugi sojetniki, ki so bili iz Bora izpuščeni že prej, so našim družinam povedali, da smo bili vsi, ki smo bili odpeljani v Červenko, pobiti. Torej je bila moja žena kakih šest mesecev prepričana, da je vdova. Kako presenečena je bila, ko me je nekega dne zagledala pred vrati! Iz oči so nama tekle solze sreče, ko sva se po dolgih letih ločenosti znova objela.

Ponovno organiziranje dela

Slovaška se je po drugi svetovni vojni ponovno združila s Češko v državo Češkoslovaško. Vendar pa je Zakarpatje, katerega velik del je bil pred vojno na Češkoslovaškem, postalo del Ukrajine in Sovjetske zveze. Leta 1945 sva z Michalom Moskalom odšla v Bratislavo, v sedanje glavno mesto Slovaške, kjer sva se srečala z odgovornimi za ponovno organizacijo oznanjevalskega dela. Čeprav smo bili telesno in čustveno izčrpani, smo želeli še naprej izpoljnjevati našo nalogo oznanjevanja dobre novice o Božjem kraljestvu. (Matevž 24:14; 28:18–20)

Po vojni so bila zborovanja močna gonilna sila za naše delo. Septembra 1946 smo imeli v mestu Brno prvo skupno zborovanje za vso  državo. Imel sem dragoceno priložnost podati govor z naslovom »Žetev, konec sveta«.

Leta 1947 smo imeli v Brnu še eno zborovanje za vso državo. Nathan H. Knorr, Milton G. Henschel in Hayden C. Covington, ki so na zborovanje prišli s svetovnega sedeža Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku, so imeli ohrabrilne govore, katere sem imel prednost prevajati. Čeprav nas je bilo takrat na Češkoslovaškem le kakih 1400 kraljestvenih oznanjevalcev, je bilo na javnem govoru navzočih kakih 2300 ljudi.

Preganjanje v času komunizma

Leta 1948 so nadzor nad državo prevzeli komunisti in kmalu prepovedali naše oznanjevalsko delo, kar je trajalo 40 let. Oblast je mnoge od nas, za katere je menila, da smo vodje, leta 1952 zaprla. Večina je bila obtožena prevrata, nekateri od nas pa veleizdaje. Zaprli so me in zasliševali 18 mesecev. Ko sem jih vprašal, v kakšnem smislu naj bi bil izdajalec, mi je sodnik dejal: »Govorili ste o Božjem kraljestvu in rekli, da bo zavladalo nad vso zemljo. To pomeni tudi nad Češkoslovaško.«

»V tem primeru,« sem odvrnil, »bi morali za izdajstvo soditi vsem tistim, ki molijo očenaš in prosijo, naj ‚pride Božje kraljestvo‘.« Vseeno sem bil obsojen na pet let in pol zapora in poslali so me v zloglasni komunistični zapor v Jáchimov na Češkoslovaškem.

Potem ko sem večino kazni odslužil, so me izpustili. Žena Anna me je med prestajanjem kazni zvesto podpirala, mi pošiljala pisma in me obiskovala ter skrbela za najino hčerko Mario. Končno je bila naša družina zopet združena in ponovno smo se lotili naših krščanskih dejavnosti, ki so potekale ilegalno.

Bogato življenje v Jehovovi službi

Jehovove priče v naših krajih so morali v preteklih več kot 70 letih služiti v različnih okoliščinah, večinoma pod komunistično oblastjo. Res je, da sem se postaral in sem telesno šibak, a še vedno lahko služim kot krščanski starešina v Zahorju, skupaj s takimi zvestimi, kot je na primer Jan Korpa - Ondo, ki je star že 98 let. * Moja draga žena, pravo darilo od Jehova, je umrla leta 1996.

Še vedno imam zelo živo pred očmi prizor, ki je opisan v knjigi The Way to Paradise (na straneh 228–31), izdani leta 1924. Bralca je povabila, naj si zamisli sebe v raju, kako posluša pogovor dveh, ki sta bila obujena. Sprašujeta se, kje pravzaprav sta. Nato pa jima ima preživeli harmagedona prednost pojasniti, da sta obujena v raj. (Lukež 23:43) Če bom preživel harmagedon, si želim, da bi lahko te reči pojasnil moji ženi, materi in drugim ljubljenim, ko bodo obujeni. Če pa umrem pred harmagedonom, se veselim časa, ko mi bo v novem svetu kdo pripovedoval o dogodkih, ki se bodo zgodili po moji smrti.

Zdaj cenim edinstveno in zares veličastno prednost, da se lahko pogovarjam s Suverenim gospodom vesolja in z njim razvijam še tesnejši odnos. Odločen sem živeti v skladu z besedami apostola Pavla, ki so zapisane v Listu Rimljanom 14:8, NW: »Če namreč živimo, živimo Jehovu, in če umremo, umremo Jehovu. Če torej živimo in če umremo, pripadamo Jehovu.«

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 21]

Z Anno, eno leto po poroki

[Slika na strani 22]

Z Nathanom H. Knorrom leta 1947 na zborovanju v Brnu